Strast plemena bralcev in njene koristi

Preberite dve knjigi na mesec, morda še bolje eno na teden, tako kot Bill Gates.

Objavljeno
01. december 2019 06.00
Posodobljeno
01. december 2019 12.53
Preberite roman, ne knjige o samopomoči! svetuje danski profesor psihologije Svend Brinkmann.  ​Foto Jože Suhadolnik
Hočete obogateti? Biti boljši človek? Ne buljite v televizor, ne kupujte loterijskih srečk, pazite na zdravje in berite – branje je navada uspešnih in bogatih, je pred leti razlagal eden od relativno uspešnih tisočev ameriških novodobnih gurujev samopomoči po tistem, ko je več let proučeval navade premožnih, ki so svoj denar zaslužili sami.

Dodal je, da bogati sicer najraje posegajo po neleposlovni, priročniški literaturi, ne berejo za zabavo ali iz dolgega časa, ampak preprosto zato, da bi več vedeli, ne branijo se ne zvočnih knjig ne podcastov, a jih zanima predvsem uporabnost.

Lonček je takoj pristavila ena od samooklicanih strokovnjakinj za produktivnost, ki je določila spodnjo mejo: preberite najmanj dve knjigi na mesec. Bill Gates, gospod, za katerega vemo, da ni med najbolj ubožnimi na svetu, je strožji, prebere najmanj eno knjigo na teden, o tem, da je branje nekaj zelo pomembnega, govori tudi njegovo zdaj že ritualno objavljanje izbora poletnega branja, ki ga na blogu priporoči urbi et orbi. Prav nič napačnega niso ti njegovi bralski nasveti.

Kam naj zavije pripadnik plemena bralcev, da bo srečal sebi podobne knjigoljubneže? Na Daljni vzhod, v Tokio in Šanghaj.
 


Spominjam se raziskave izpred let, ki je na meni zdaj že rahlo pozabljen metodološki način poskušala izmeriti, kje živijo najstrastnejši bralci na svetu. Prvih treh nisem pozabil: morda se na prvi pogled zdi presenetljivo, a ozreti se je treba proti vzhodu, ne proti kulturnim središčem starega sveta.

Na prvem mestu so z lepo prednostjo pristali indijski bralci s skoraj enajstimi urami branja na teden, za njimi so se uvrstili tajski, na tretjem mestu pa so z osmimi urami, morda kako minutko več, pristali kitajski, a sem si jih zapomnil po podatku, da med tremi azijskimi prvakinjami najmanj bralskega časa posvetijo časnikom in revijam in največ knjigam. Še dodaten indikator, kam lahko zavije pripadnik plemena bralcev, da bo srečal sebi podobne knjigoljubneže: tudi največ knjig v javnih knjižnicah si izposodijo na Daljnem vzhodu, na prvih dveh mestih sta z lepim naskokom Tokio in Šanghaj.

image
Kam naj zavije pripadnik plemena bralcev, da bo srečal sebi podobne knjigoljubneže? FOTO: Voranc Vogel/Delo


Eurostatovi podatki za članice EU povedo, da branju knjig največ časa namenijo v Estoniji, trinajst minut na dan, sledita Finska in Poljska z minuto manj, Slovenija v pregled ni bila vključena, se je pa znašla precej v spodnjem delu lestvice po porabi denarja za knjige in časnike, za ta namen odštejemo v podalpskih krajih 0,8 odstotka razpoložljivih sredstev, kar je manj od evropskega povprečja, ki je 1,1 odstotka, in veliko manj od Slovakov, ki za branje dajo največ, 2,1 odstotka porabljenega denarja.

O teh številkah in zadevah, ki stojijo za njimi, sem zadnjih nekaj dni začel premišljati ob dveh impulzih, eden je bil obisk evropskih dnevov literature, ki so se v Kremsu na Donavi, uro od Dunaja ob reki navzgor končali prejšnjo nedeljo, drugi seveda tisto, čemur kljub videzu krošnjarskega kšeftarjenja, nevrednega umirjenega človeka, vljudno pravimo Slovenski knjižni sejem, ki Cankarjev dom za pet dni spremeni v sicer največjo, a najverjetneje najhrupnejšo in najbolj klavstrofobično slovensko knjigarno vsakršne knjižne robe, dobre in slabe.

Pomislil sem, da je – naj je slišati še tako patetično – življenje bistveno prekratko za branje slabih, odvečnih knjig, in pri tem se je zazdel nasvet danskega profesorja psihologije Svenda Brinkmanna več kot smiseln. V knjigi, natančneje antiknjigi o samopomoči Ostanite trdni, je kot eno od točk svojega manifesta za boljše življenje nedvoumno svetoval Preberite roman, ne knjige o samopomoči!

Njegova argumentacija zveni preudarno: knjige o samopomoči so zmeraj na vrhu seznamov prodajnih uspešnic, vendar bralca pogosto le spodbujajo k prepričanju, da je življenje nekaj, kar je mogoče nadzorovati, usmerjati, obvladovati in vas z goro sladkih obljub o sreči, bogastvu in zdravju pripeljejo do obupa ob neuspehu.

image
Eurostatovi podatki za članice EU povedo, da branju knjig največ časa namenijo v Estoniji, trinajst minut na dan, sledita Finska in Poljska z minuto manj. FOTO: Blaž Samec/Delo


Z romani, lucidno in preprosto pravi Brinkmann, je drugače, omogočajo nam razumeti človeško življenje kot nekaj kompleksnega, kot nekaj, česar ni mogoče preprosto upravljati, kažejo nam, kako je človekovo življenje nasploh zapleteno in naporno, poleg tega pa niso hitro zdravilo, ne dajejo instantnih preprostih odgovorov, ampak nas napeljujejo k empatičnosti. Kaj ni ravno to tisto, kar nam danes manjka?

Danec si ne lasti avtorskih pravic za te misli, njegovo vehementno zavračanje knjig o samopomoči in osebni rasti izvira iz branja drugačnih, drugih knjig. Ne katerihkoli, ampak tistega, česar so se pred dvema tisočletjema, zdavnaj pred sodobnimi političnimi ideologijami in monoteističnimi religijami domislili pozni stoiki, Mark Avrelij, Epiktet, Seneka, in ne more iz mode: moralnost, zmernost, samonadzor, stanovitnost, svoboda, dostojnost, sočutno bivanje v sedanjosti.

Vsi razlogi, torej, da si človek v marmorju Cankarjevega doma kljub vsem motečim dejavnikom izbere nekaj romanov, gre domov in se preda sladkemu razkošju branja z mislima, da dobrih knjig ne more zmanjkati in – tako toplo pretiravanje se prileže, ko pride mraz – da s svojim samotnim početjem pravzaprav koristi civilizaciji.