Tiskane izdaje
Veliko razlogov imamo, da se veselimo nove zbirke kratkih zgodb Suzane Tratnik (1963). Prejšnje, objavila jih je v zbirkah Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012), so namreč navdušile bralsko in kritiško javnost, za Vzporednice je med drugim dobila nagrado Prešernovega sklada. V zbirki Noben glas (Beletrina) marsikaj zveni zelo domače.
V zbirki Noben glas se vračate na svoj znani teren: napol urban prekmurski svet v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, prvoosebni pripovedni glas, ki se zdi avtobiografski, mladenka, ki se začenja zavedati svoje drugačnosti ... Kako to, da vas otroštvo vedno znova potegne vase, da je tako brezkončen vir pisateljskega navdiha?
Morda je časovno in emocionalno ravno prav oddaljeno. Zame je to edino obdobje pravega, pristnega raziskovanja in prisvajanja sveta, nebrzdane domišljije in neizmernega, norega poguma. Otroštva se vse manj spominjam, zato pa lahko na osnovi njegovih drobcev tkem zgodbe.
Doživljam jih kot pristne, resničnost tu ni pomembno merilo. Poleg tega seveda vsakdo nosi svoje otroštvo v sebi. Saj vsi vemo, da zavedno ali nezavedno ponavljamo vedenjske vzorce, ki smo se jih naučili že zdavnaj. Otrok ni nikoli samo nekogaršnja preteklost, vedno je tukaj, in to je neizmeren vir inspiracije.
O tem prvoosebnem pripovednem glasu, ki je tipičen za vaša dela, se vedno znova postavlja vprašanje, v kakšnem razmerju je z vami kot avtorico.
Zanesljivo lahko rečem le to, da sem avtorica besedila, ki ga ta prvoosebni glas pripoveduje. Socialno okolje je v osnovnih obrisih seveda tisto, ki sem ga poznala sama, tudi liki so bolj ali manj zasnovani na resničnih ljudeh, a se tudi prepletajo in nekateri liki niso obstajali.
Morala bi od stavka do stavka, da bi lahko povedala, kaj ima osnovo v 'resnici', a tudi to ne bi bilo več zanesljivo. Mislim, da je moja junakinja, ki je ponavadi osemletna do dvanajstletna deklica, doživela neprimerno več, kot sem kadarkoli sama.
Stara mama je spet glavna, tako kot je bila v Vzporednicah, Na svojem dvorišču in še kje. Malo me spominja na staro mamo v delih Ágote Kristóf, čeprav niti približno ni tako kruta. V resnici je to dvoumen lik, ne prav pozitiven in ne prav negativen. Kako bi jo vi označili?
Res je dvoumen lik. Zato jo imam neskončno rada, ker je hvaležna literarna junakinja. Nikoli zares dobra babica iz pravljic, ki bi nesebično naivno ljubila vnukinjo. A tudi ko je neizprosna in celo kruta, je v ozadju njena brezskrupulozna odkritosrčnost, s katero racionalno označuje svet in ljudi. Najraje neprijazno in nenaklonjeno, seveda.
Včasih otroka s tem zabava, velikokrat pa ga tudi prizadene – včasih oboje hkrati. Ona je lahko tudi zastopnica razklanosti sveta, ki ga tako dobronamerno kakor surovo napoveduje še razmeroma naivni mladi junakinji. Tako kot bi ji ta stara mama najbrž rekla, da je bolje, če jo izuči pameti ona sama kot pa kruti svet okoli njiju, ki te pameti sploh nima …
V eni od zgodb stara mama umre. Je to njena dokončna literarna smrt ali se bo pojavila še v kakšni vaši zgodbi?
Zgodbe v mojih zbirkah nikoli niso zapisane časovno linearno. Ker to ni avtobiografsko popisovanje, stara mama v eni zgodbi umre, že v naslednji pa je spet živa. Da si lahko take 'nedoslednosti' privoščimo celo v deklarirani avtobiografiji, je lepo ponazoril Tone Peršak v Usedlinah. Tudi to delo je bolj postopek avtofikcije, na katerega ves čas prisegam. Stara mama se bo zagotovo še vrnila, saj je kakor duh, o katerem nikoli ne vem, kje se bo pojavil. Ali pa kot lik, ki umre na več načinov, živi pa očitno samo na enega, a prav njena vnukinja jo zaznava in interpretira na več svojih načinov.
Tina Kozin v spremni besedi omenja možnost, da vse vaše zbirke kratkih zgodb beremo kot eno knjigo, kot roman. Se strinjate s takim branjem?
Verjetno bi se knjigo dalo brati tudi kot roman, a fragmentiran in brez pravega zapleta ali vrha. Poleg tega so teme različne od zgodbe do zgodbe, četudi so liki, s katerimi te teme preigravam ali izpostavljam, morda na videz isti. Sama se niti ne ukvarjam s tem, ali so od zgodbe do zgodbe liki isti. Pomembno se mi zdi, da služijo zgodbi, in skladno s tem jim včasih podelim različna imena, kadar jih seveda imajo. Prav tako zame kot avtorico ni pomembno, ali sta, denimo, prvoosebna in tretjeosebna pripovedovalka iz različnih zgodb 'isti' lik.
Kljub številnim sorodnostim so tudi razlike med vašimi ostalimi knjigami in zbirko Noben glas. Kakšne?
V Nobenem glasu sem se hotela ukvarjati predvsem z grozo, ki jo doživlja otrok in pozneje odrasli človek, ko se njegov razmeroma enoviti svet prelomi na resničnost in fantazijskost. A kaj, ko je tudi ta resničnost včasih fantastično srhljiva. Kako združiti in znosno živeti to dvoje, ki bo odslej nezdružljivo za vse življenje? Ena prvih ilustrativnih prelomnic je za otroka gotovo smrt, nekaj nepovratnega, česar ni mogoče odpraviti z leporečjem in belimi lažmi. Oziroma: bolj ko gladimo ostre robove smrti, huje bo porezalo nas in druge. Vendar ta smrt zastopa tudi idejo o nenehnem minevanju, s katerim se nikoli ne spoprimemo docela uspešno, moramo pa to početi ves čas, ker nimamo izbire.
Se vam zdi, da ste na neki način blizu pisateljem, ki so iz svojega življenja naredili literaturo, recimo Lojzetu Kovačiču? Vas je kdaj prijelo, da bi se soočili z življenjem v maniri kakih Prišlekov?
Ne verjamem, da je življenje vedno dobra osnova za literaturo. Res raje pišem o stvareh, ki jih dobro poznam, ker tako lahko ujamem tudi občutja, in tudi prepričljivost je tako dosti večja. Po drugi strani moje življenje ni tako strahovito zanimivo in pestro, da bi ustvarjala zgolj iz njega, še manj bi hotela pisati karkoli absolutno avtobiografskega. Nedvomno črpam iz življenj okoli sebe, ne samo iz svojega, vendar to počnem z zanosom ustvarjanja zgodb, ne le prikazovanja dejstvenosti. V avtofikcijskem postopku me privlači prav to, da ni treba upoštevati resnice, saj sem zavezana tekstu, ne kakršnikoli stvarnosti.
Pred približno desetimi leti so bile lezbične pisateljice geto slovenske literature, zdaj pa se mi zdi, da ste glavne, osrednje literarne nagrade in nominacije pobirate kot za šalo ... Zakaj in kako mislite, da se je zgodil ta prodor v mainstream?
V tem smo res izjeme. Ožji krog je nedvomno nastal okoli aktivističnega jedra Lezbične sekcije LL, ki sva jo leta 1987 ustanovili z Natašo Sukič. Nisva načrtovali, da bova poleg aktivistk tudi pisateljici. Tako midve kakor poznejše lezbične aktivistke ali sopotnice, vse, tudi piske, denimo Nataša Velikonja, Urška Sterle, Kristina Hočevar, Vesna Lemaić in še marsikatera, pa smo vedele, da je zatiranim manjšinam nujno treba povrniti ali ukrasti nazaj lastno kulturo, zgodovino in kreativnost. Nekatere smo imele ustvarjalni potencial in smo ga razvijale. Poleg tega večina med nami najbrž ni imela česa izgubiti.
Bile smo izpostavljene kot lezbijke in feministke, kaj slabšega si je bilo skoraj težko predstavljati. A to, da si že tvegala vse, je včasih odlična osnova za avtentičen avtorski glas, predvsem pa popoln obračun s (samo)cenzuro. Nismo imele privilegijev, ki bi si jih krčevito prizadevale ohraniti, in nismo se dale zmleti nenaklonjenim okoliščinam. Ustvarjalnost je za deprivilegirane in zaznamovane velikokrat način ohranjanja razuma in duševnega zdravja. Včasih je to najlaže početi v getu. V tem je vsa skrivnost.
