

Tone Pavček je, preden se je »rodil za večnost«, med slovenske otroke poslal štiri knjige poezije, tako da se nam zdaj med njihovim prebiranjem zdi, kot da nas skozi verze prijazno in blagohotno nagovarja iz onstranstva.
Še posebej transcendenčna je pesnitev Svit, krilati konj (Pesnitev za fante 2009–2010), ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V njej je govor o neizmerni in brezmejni ljubezni med konjem in dečkom, ki ju nazadnje skupaj popelje čez obzorje v večni mir.
Pred tem ju čaka veliko preizkušenj in dogodivščin – Svit je namreč krilati konj, pegaz, božansko silo ima v sebi, zato lahko osirotelega dečka Marka popelje na potovanje v zemeljske, pa tudi pravljične dimenzije, skozi prostor in čas, kamor koli se jima zahoče.
Da se Marko in Svit s svojo privrženostjo otreseta mej, ki so postavljene človeku, je najlepše sporočilo zgodbe. Pesnitev bi lahko klasificirali kot pravljični ep, njegova zgodba teče v učinkovitem ritmu, prijetno zveneči verzi so skovani z mojstrsko roko.
Ilustracije Danijela Demšarja v sivo-belih tonih s figurami neostrih robov ter zrnato ali razmazano teksturo ozadja poudarjajo pravljičnost, sanjskost in večnost Pavčkove zgodbe. Delujejo kot prividi, ujeti med našo in nebeško stranjo.
Enako ganljiva in spretno spisana je pesnitev Nina (Pesnitev za dekleta), ki je izšla pri isti založbi. Njeno sporočilo je, da se za vsakogar najde sreča, le pot do nje je za nekatere malce daljša.
Taka je tudi za nežno deklico Nino, ki je »kot makov cvet«, »v očkih pa ji sonce mežika«. Zelo zgodaj namreč osiroti, ostane brez vsega, razen dobrega angela, ki jo opazuje od zgoraj. Potem se najde mladenič in zadeve se korenito spremenijo.
Naši junaki živeli / naprej so iz maja v maj / in čitali evangelij / sreče naprej in nazaj, zapiše pesnik. Ker je to pesnitev za dekleta, je ilustratorka Daša Simčič svojim rahlo ekspresivnim ilustracijam dodala roza tone, vsekakor pa je uspešno ulovila nežnost in pozitivnost pesnitve.
Juri Muri vandra
po slovenski kuri
V tretji knjigi iz tega sklopa je Pavček še enkrat poslal na pot Jurija Murija, tistega navihanega mestnega fanta, ki se nekoč ni hotel umivati. V tem nadaljevanju jurijade, ki nosi naslov Juri Muri po Sloveniji – tretji del stare zgodbe (založba Miš), Juri nima več eksotičnih potovalnih ambicij, vandranja po svetu ima očitno dovolj, zato se posveti slovenski kuri.
Na pot se podata z afriškim prijateljem Bongom. Potovanje začneta v ljubljanski megli, med drugim pozdravita pesnika na Tromostovju, sledi vzpon na Triglav, pa obisk Maribora in številnih manjših slovenskih krajev, proti koncu se podata še do obale, kjer je lepa Vida čakala na svoj brod. Piko na i njuni odisejadi da obisk v šoli, kjer otrokom pripovedujeta o svojih dogodivščinah.
Tudi tretji Juri Muri je Pavčkov pesniški »tour de force«, mogočni ep, v katerem pesnik z lakoto obrača besede in kuje zvočne in šaljive rime, ki se ena na drugo skladajo tako vrtoglavo, da bralec komajda lovi sapo, ko jim poskuša slediti.
Zgodba je tudi tokrat poučna, v primerjavi s prvima dvema pa tretji Juri Muri ni več moralka (o potrebnosti umivanja), temveč je neposreden opis potovalnega užitka in visoka pesem slovenski zemlji.
Pomembna razlika med tretjim in prvima dvema deloma zgodbe je tudi v zunanji podobi slikanice, saj jo je namesto Marjance Jemec Božič ilustriral Damjan Stepančič. Prej smo bili vajeni prijaznih in toplih ilustracij, to pot pa so na delu bolj drzne in živahne podobe.
Tone Pavček je za konec postregel z medvedjo verzijo zgodbe o nesrečnih ljubimcih iz Verone. Slikanica, ki je izšla pri založbi Miš, nosi preprost naslov Romeo in Julija. Tisto, kar dvema kosmatincema brani srečo in ljubezen, so lovci, ki ulovijo enega od njiju, potem pa oba umreta bodisi od strelov bodisi od strtega srca.
Spet gre za pesnitev v velikem slogu, to pot romantično balado. Pesnik pokaže, da ga domišljija zlahka popelje v pravljične pokrajine, pa tudi, da premore veliko sočutja do živali. Nežne in doživete ilustracije Suzi Bricelj odlično dopolnjujejo žalostno zgodbo.
Smrt Toneta Pavčka je enako velika izguba za slovensko otroško kot za »odraslo« poezijo. Dostojnega naslednika, ki bi bil sposoben pisati tako dolge pesnitve v tako ambicioznem slogu, za zdaj še nima.
Komentarji