Tadej Golob: Po Sloveniji pustoši serijski kriminalkar poškropljen s krvjo

Nedavno je pri založbi Goga izšla tretja kriminalka s Tarasom Birso Dolina rož.

Objavljeno
10. december 2019 09.00
Posodobljeno
10. december 2019 09.23
Tadej Golob je naredil močen zasuk v naših bralnih navadah.
Foto Voranc Vogel
Kot kaže, je kriminalistični inšpektor Taras Birsa nova domača uspešnica, saj je doslej imel tri uspešne literarne primere, Jezero, Leninov park in Dolino rož, kmalu pa se nam obeta predvajanje televizijske serije, posnete po prvem romanu. O pisateljevanju, Joju Nesbu ter o liku in delu Tarasa Birse smo se pogovarjali s pisateljem Tadejem Golobom.


Prejšnji teden sem isti dan dobil v roke vašo novo kriminalko Dolina rož in kriminalko Nož Joja Nesba. Če ne bi imel z vami dogovorjenega intervjuja, bi bil v veliki dilemi, katero naj začnem najprej brati. Kako gledate na kriminalke norveškega avtorja uspešnic?


Preden sem se lotil pisanja svojih, sem prebral dve njegovi kriminalki. Mislil sem, da bom napisal zelo podobne knjige, tako po debelini kot po skandinavskem vzdušju. Tudi glavnega junaka sem nameraval zasnovati po Harryju Holu. Potem pa se mi je to uprlo. Še en alkoholik med detektivi se mi je zdel odveč.

Če pa me vprašate, kaj si mislim o njegovih knjigah, menim, da je pač zelo uspešen avtor. In naj ne zveni preveč naduto, vendar mislim, da so moje knjige bolje napisane. Strah me je bilo edinole, da tisto, kar bom oddal založniku, ne bo kriminalka.
Priznam, da je moj vzornik, predvsem zaradi tega, kar je dosegel. Drugih podobnosti med nama pa ni.
 

Priporočam vam njegovega ­Macbetha, ki je res dobra knjiga.


Težava je v tem, da ko pišem kriminalko, veliko časa preživim z njo in se mi jih potem res ne ljubi še brati.


image
Tadej Golob
Dolina rož
Goga, 2019

Lani naj bi skupaj plezala v Ospu.


Žal nisva. Pogovarjali smo se o tem, da bi moderiral njegovo srečanje z bralci v Cankarjevem domu in da bi šel z njim plezat. A se žal ni izšlo, saj sem ravno takrat pisal Leninov park in nekaj biografij.
 

Bi bila rivalska pisatelja, ki gresta skupaj plezat, iz stene pa se vrne le eden, mogoče zanimiva tema za knjigo?


Ha ha, se mi zdi, da ja. Mislim, da alpinisti poznamo odgovor na vprašanje, kaj je popoln umor. Z nekom greš plezat in tam visoko v steni te nihče ne gleda, in tudi če gleda, ne vidi dobro. In lahko se zgodi, da se vrneš sam.

Lani ali predlanskim se je to resnično zgodilo. Oče in sin sta šla plezat na greben Zeleniških špic v Kamniških Alpah. Sin je očeta potolkel s kamnom in ga pahnil v prepad. Vendar so po sledovih, ki jih je pustil, ugotovili, da ga je umoril. Očitno ni popolnega umora.
 

Vaš Taras Birsa je precej drugačen od Harrya Hola, pa vendar imata kar nekaj skupnih lastnosti. Predvsem bikovsko trmo. To je verjetno skupno vsem tovrstnim literarnim junakom.


Seveda, nihče ne bi bral zgodbe o detektivu, ki je cagav. Človek na njegovem položaju mora imeti bikovsko trmo, če hoče karkoli razrešiti. Jasno je, da mu pisatelj postavi na pot vse mogoče ovire, poleg zapletenosti primera recimo še nadrejene, ki nimajo posluha za to, kar počne. To zagatnost, to energijo mora glavni junak nujno imeti.
 

Med znanimi detektivi, kot so Philip Marlow, Sherlock Holmes in Hercule Poirot, ima vsak neke svoje lastnosti. Verjetno si ni preprosto izmisliti nekoga, ki bi bil nekaj posebnega, po drugi strani pa običajen človek. Taras vedno sproti prizna, da ne ve vsega.


Ko oblikuješ literarne junake, moraš paziti, da jih ne idealiziraš, ker to niso supermani, ki bi preskakovali gore, prav tako pa jih ne smeš dajati v nič. Kar se ti tudi lahko zgodi. Najti je treba pravo mero. Junak tipa Sherlock Holmes, ki je bil kompliciran genialec, bi bil danes najbrž nezanimiv. Po drugi strani pa je to neponovljiv lik.
 

Dejstvo je tudi, da danes lahko vse preverimo na googlu.


Seveda. Pisatelj mora paziti, da ne bi bralec razrešil umora pred kriminalistom.
 

Taras je za okolico že kar tečen športnik. Ste mu dali precej lastnih lastnosti in izkušenj?


Da. Že njegovo abstinenco sem zgradil na podlagi lastnih izkušenj. Sam sem imel podobne težave, saj nisem vedel, kako bom preživel, ko sem izgubil službo. Psihično in fizično sem bil na dnu. Takrat so se pojavile težave z želodčno kislino. To bolezen sem potem »podaril« Tarasu.

Pa tudi ukvarjanje s športom. Taras je potreboval neke ventile, pri Harryju Holu je to alkoholizem. Moj in Tarasov ventil je šport, tako da mi tega ni bilo težko opisovati. Mislim, da je Slovencem in drugim narodom, pri katerih je razvito rekreativno ukvarjanje s športom, to blizu. Nekateri bodo temu rekli eskapizem, čemur lahko le pritrdim in dodam, da je to gotovo ena boljših oblik tega stanja.

Sicer pa težko verjameš junaku, ki tudi fizično ni dovolj pripravljen, da lahko hkrati zapelje sodelavko Tino in uspešno rešuje umore. Tako da sem ga skušal narediti fit, mentalno in telesno.
 

Po Jezeru in Leninovem parku je tu tretja kriminalka z likom Tarasa Birse. Očitno ste postali serijski kriminalkar. Predvidevam, da vam je to pisanje v velik užitek.


Mi je, čeprav … Ko sem po Leninovem parku začel pisati Dolino rož, je kar nekaj časa trajalo, da sem to počel sproščeno. Čutil sem neko obvezo in breme. Po treh mesecih dela sem si rekel, daj, začni uživati, ali pa ne delaj tega. Potem ko sem dejansko začel uživati v oblikovanju likov, dogodkov in zapletov, je dobro steklo.

Imel sem precej težav, tako kot pri vsaki knjigi, ampak se je res dobro izšlo. Zelo ponosen sem na Dolina rož, zdi se mi, da je odlično uspela. Nekatere stvari, ki sem si jih naučil ali pa jih spregledal pri Jezeru in Leninovem parku, sem vključil vanjo. Ta kriminalka je od vseh treh najbolj zrela.
 

Tokrat Birsa zapusti policijo in postane samostojni podjetnik, kar je nesporno aktualna referenca in komentar sodobne družbe.


Birsa se po sporu z nadrejenimi in zaradi prejšnjega primera poslovi od policije. Po razmisleku se odloči, da bo odprl zasebno detektivsko agencijo, saj ugotovi, da ne zna nič drugega.

Meni se je nekaj podobnega zgodilo v novinarstvu. Potem sem ugotovil, da sem sicer svoboden, a sem tudi na prostem trgu, kjer so honorarji vse nižji. Neprijetno je še to, da moram delati neke stvari, da preživim, a nanje nisem preveč ponosen. Kot novinar Dela lahko pokrivaš neke resne teme, kot svobodnjak pa lahko hitro postaneš pisec za rumeni tisk in se ukvarjaš s stvarmi, ki nimajo nobenega smisla. Ne moreš reči ne, ker potrebuješ denar. In nekaj podobnega doleti Tarasa.
Je pa lepo, da sem ga lahko tudi na ta račun vpletel v dogajanje, v umor.

image
Šestdelna nadaljevanka Jezero s Tarasom Birso (Sebastian Cavazza) je nastala v produkciji igranega programa TV Slovenija.
Foto Sašo Štih

 

Ker je Birsa analogen človek, ki skuša preživeti v digitalnem svetu, se mnogi zlahka poistovetimo z njegovimi pogledi na svet.


Tu sem ga ustvaril zelo po svoji podobi. Ne sodelujem v nobenem družbenem omrežju … Šele lani sem si kupil pametni telefon, moj starodavni telefon je namreč doživel nesrečo v gorah. Ko sva s kolegom plezala, je imel moj nahrbtnik in po nesreči mu je padel v prepad. Tako se zdaj učim osnovnih operacij, kot je pošiljanje elektronske pošte po telefonu in podobno.

Nekateri pravijo, da moramo biti nenehno priključeni na karkoli, če hočemo obstajati, ampak meni se to zdi le izgovor.
 

Vse to sem že videl, vse doživel, Birsa ves čas ponavlja v knjigi.


Človek ima 50 let, ​tako da … Kriza srednjih let je zadela tudi Tarasa. Tudi meni se občasno zdi, da sem vse že videl in da ne bom več nič novega doživel. Moram poudariti, da si ne želim nič novega doživeti, ker bo to samo še slabše (smeh).
 

Seveda, morate paziti, saj se Birsa potika po različnih koncih Slovenije, kajti nekaj desettisoč bralcev vas zelo pozorno bere in napake bi bile neodpustljive. Verjetno ga pošljete le tja, kjer ste tudi sami bili.


Seveda. Čeprav pri Jezeru … Vem, da so ob Bohinjskem jezeru vikendi. Enkrat sem bil tam, nisem pa natančno preučil položaja, tako da sem uporabil pesniško svobodo. Res ga ne pošljem nikamor, kjer sam še nisem bil. Veliko sva plezala in kolesarila skupaj …
 

Napovednik serije Jezero me je očaral, tisti, ki so že videli prva dva dela, so navdušeni. Kaj pa vi?


Jaz tudi. Pred projekcijo v Cankarjevem domu sem prvi del videl na računalniku. In bil mi je všeč. Zelo sem bil živčen, ko sem sedel v dvorani na Liffu in čakal premierno prikazovanje, saj je bilo v dvorani kakšnih 500 ljudi. Bil sem zadovoljen, ker sem med projekcijo prvega dela pozabil, da gledam svojo zgodbo. Videl sem, da je bilo občinstvo navdušeno. A sem zdržal le en del. Naslednji dan sem šel v Komuno in si v miru ogledal še drugega. Mislim, da so tudi preostali deli na tej ravni. Zanimiv se mi zdi razplet vsega skupaj, od tega, kako dobro je bila knjiga sprejeta, do tega, da bo končala v nadaljevanki. Glavno vlogo Tarasa Birse odigra Sebastian Cavazza, ki je bil najprej le eden od možnih igralcev. Ni bil ne prva ne edina izbira. Zdaj pa se mnogim, tudi meni, zdi, da je bila edina logična odločitev, da prav on dobi to vlogo.

Primeri Tarasa Birse:
• Jezero
• Leninov park
• Dolina rož