Temni sijaj ljubezni med moškimi

Margaret Mazzantini se v romanu Sijaj se razpiše o istospolni ljubezni.
Objavljeno
11. julij 2017 11.24
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Ljubezen ni samo ena, ljubezni je več. Nekatere so običajne, druge pričakovane, tretje nenavadne, četrte sramotne. Kulturno pogojevanje »prave« in »primerne« ljubezni je številne zaljubljence pahnilo v nesrečno skrivaštvo in pogosto tudi v smrt. Homoseksualnost ni bolezen in ni izbira. Homoseksualnost je ali pa je ni. Vmes je lahko veliko trpljenje kot posledica nepriznanja lastne spolne opredelitve.

Ker je ljubezen med istospolnimi osebami še vedno velikokrat označena za sramotno tudi v našem – katoliškem, zahodnjaškem kulturnem okolju, so ti ljudje v stiski, saj ne morejo izživeti lastne spolnosti in osebnosti. V času preganjanja tovrstnih spolnih usmeritev je mnogim kultura dala zavetje, v katerem so lahko izživeli precejšen del svoje spolnosti, ne da bi bili sumljivi. Drugi so si našli zavetje v katoliški cerkvi, kjer ni nič nenavadnega, da moški, ki nosijo krila, živijo z moškimi, in v vojski, v kateri je to lahko bila prostovoljna odločitev biti v moški družbi ali prisila, ki bo nekoga naredila »pravega moškega«.

Kaj je prava možatost, moškost in kje je tu ljubezen, bralce in verjetno tudi sebe sprašuje ena najbolj branih italijanskih pisateljic Margaret Mazzantini v romanu Sijaj (Mladinska knjiga, prevod Irena Trenc Frelih). V ospredju je zgodba dečkov Guida in Costantina, ki od malih nog živita v isti hiši, a v popolnoma različnih svetovih, saj je Guido edinec iz premožne meščanske družine, Costantino pa hišnikov sin.

Fanta sta med odraščanjem naklonjena drug drugemu, kar občasno skrivata s sovraštvom in ignoranco, vendar je odnos med njima nesprejemljiv za Rim v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi lastne negotovosti se razideta, Guido odide v London, kjer študira in nazadnje postane univerzitetni profesor.

Čeprav ustvarita vsak svojo različico družine, njuna ljubezen ostaja živa. Občasno se srečata, a ko ju sovražni domačini v Kalabriji napadejo in skoraj ubijejo, je njuna zveza razkrita, kar prizadene vse bližnje, zlasti njuni družini. Na nekem italijanskem literarnem blogu je zapisano: »To ni knjiga o tem, da ljubezen premaga vse ovire. To je zgodba o poti, polni ovir, potovanju vase, v človekov značaj, večplastna in polna obžalovanj.«

Mojstrica čustvenih odtenkov

Pri nas je Margaret Mazzantini opozorila nase z romanoma Novorojen in Ne premikaj se. V režiji njenega moža Sergia Castellitta so ju prenesli na filmsko platno in v obeh briljira Penélope Cruz. Margaret Mazzantini je mojstrica čustvenih odtenkov. V romanu Novorojen je ponudila bralcem pretresljivo zgodbo o ljubezni, vojni, ­materinstvu in upanju. Ko glas iz preteklosti v Gemmi zbudi plaz spominov, se s sinom Pietrom poda na pot iz rodnega Rima v Sarajevo. Tam je bil namreč v vojni vihri spočet in tam mu je razkrila podrobnosti o Diegu, očetu, ki ga ni nikoli spoznal. Vendar preteklost ni nujno taka, kot se zdi, saj Gemmo v Sarajevu čaka osupljivo razkritje.

V romanu Ne premikaj se kirurgu Timoteu sporočijo, da je njegova hči na urgentnem oddelku, kamor so jo prepeljali po nesreči s skuterjem. To ga spomni na mladostne dogodke in sam pri sebi začne pripovedovati hčeri zamolčano zgodbo svoje preteklosti. Vrne se v leta, ko je iskal svoj smisel in ga je srečanje z dekletom iz predmestja obudilo v življenje. Strastna ljubezen se je tragično končala, saj je dekle zaradi zapletov po splavu umrlo. Timoteo je živel pusto življenje, dokler se mu ni rodila hči.

Margaret Mazzantini se je rodila leta 1961 v Dublinu italijanskemu očetu, pisatelju Carlu Mazzantiniju, in irski materi, slikarki Anne Donnelly, umetnost ji je bila torej položena v zibelko. Odraščala je po evropskih državah in v Maroku. Igralsko kariero je začela leta 1980 v zdaj že kultni srhljivki Antropophagus. Vrsto let je bila uspešna igralka tako na filmu, televiziji kot gledališču, nato je uspešno nadaljevala pisateljsko kariero. Živi v Rimu z možem režiserjem Sergiem Castellittom in štirimi otroki.