Tiskane izdaje
Veliki pisatelji niso bili nujno dobri učenci. Nekaterim šola sploh ni šla, marsikdaj pa tudi učitelji niso znali ali hoteli prepoznati njihovega talenta. Neredki med njimi, tudi odličnjaki, so iz različnih razlogov prekinili šolanje. Precej uglednih pisateljev, tudi nobelovcev, je imelo nizko formalno izobrazbo.
Angleška pisateljica Charlotte Brontë, avtorica znamenitega romana Sirota iz Lowooda (Jane Eyre) iz leta 1847, je po ocenah njenih učiteljev kot osemletno dekletce pisala suhoparno, slabo je znala tudi slovnico, geografijo, zgodovino in druge predmete, ki so jih poučevali v cerkveni šoli za deklice.
Eden od učiteljev je napisal, da je »bistra za svoja leta«, ampak da »ničesar ne zna sistematično«. Na spletni strani Britanske knjižnice je objavljen tudi šolski opis njene mlajše sestre Emily, češ da dobro bere, vendar se malo trudi. Charlotte je nadaljevala šolanje, postala učiteljica in se zaposlila kot guvernanta pri neki yorkshirski družini. Pozneje je poučevala v internatski šoli v Bruslju. Po vrnitvi v Anglijo so vse tri sestre, Charlotte, Emily in Anne, začele pisati romane. Po velikanskem uspehu Sirote iz Lowooda se je začela gibati v elitnih krogih.
Drugače do znanja
Da prirojen talent pogosto ni skladen s šolskim sistemom in da znanje ter ustvarjalnost nimata nujno veliko skupnega s formalno izobrazbo, priča primer velikega dramskega pisca Georgea Bernarda Shawa, ki je kot otrok obiskoval nekaj šol in pri štirinajstih povsem opustil šolanje. Dneve je preživljal v Narodni galeriji v Dublinu. Bral je o umetnosti, zgodovini in književnosti ter pisal zase. Pozneje je govoril, da šole niso mesto izobraževanja, ampak predvsem zapori, v katerih so otroci pod ključem, da ne bi motili staršev. Nobelovo nagrado je dobil leta 1925 za Pigmaliona.
Tudi nobelovcu Williamu Faulknerju šola ni ležala. Kar dvakrat je prekinil izobraževanje. Prvič v drugem letniku srednje šole, zatem pa še na univerzi v Misisipiju. Ves čas je veliko bral, od sovjetskih klasikov do simbolistov, predvsem Dostojevskega, Flauberta, Wilda, Cervantesa. Preživljal se je kot pleskar, mizar, poštar in knjigarnar v New Yorku. Po prvih književnih uspehih si je v Misisipiju kupil farmo, na kateri je živel do smrti.
Doris Lessing se je odločila končati formalno šolanje pri trinajstih. Šolala se je v katoliškem samostanu, pozneje so jo poslali v žensko šolo. Ko jo je zapustila, se je izobraževala sama. Preživljala se je kot negovalka, operaterka v telefonski centrali, stenografka in novinarka. Nobelovo nagrado je dobila pri 87 letih in je najstarejša dobitnica te nagrade.
Marguerite Yourcenar sploh ni hodila v šolo, na domu so jo poučevali oče in zasebni učitelji ter ji dali izvrstno izobrazbo. Izobraževala se je vse življenje, veliko je potovala po Evropi, Aziji in Afriki. Posebej se je poglabljala v zgodovino in klasično umetnost. Marguerite Yourcenar je prva ženska, ki so jo sprejeli v Francosko akademijo.
Slabe domače razmere
Nekateri otroci so opustili šolanje zaradi težkih življenjskih razmer, zaradi katerih so prezgodaj odrasli in skrbeli sami zase. Tak primer je Mark Twain, ki je nehal hoditi v šolo pri dvanajstih, ko mu je umrl oče. Izučil se je za tiskarja in delal kot pomočnik v tiskarni, pozneje je bil krmar na parniku na reki Misisipi, delal je v rudniku srebra in kot novinar.
Znano je tudi trpljenje malega Charlesa Dickensa, opisano v njegovih poznejših delih, trpljenje 12-letnega dečka, ki je moral trdo delati v tovarni tudi po deset in več ur na dan. Šolanje je bil prisiljen prekiniti, ker so očeta zaprli zaradi dolgov. Krute delovne razmere so pustile na njem trajne posledice, kar je pozneje vplivalo na njegove romane in eseje. Čez čas je nadaljeval šolanje in delal kot uradnik v odvetniški pisarni.
Jack London je opravljal številna nenavadna dela, v šolo je nehal hoditi pri trinajstih in delal kot nosač ledu, prodajalec časopisov, tovarniški delavec, mornar. Pozneje je nadaljeval šolanje na univerzi Kalifornije, vendar ga je opustil že po prvem semestru. Napisal je okoli petdeset knjig in je še vedno najpogosteje prevajani ameriški pisatelj.
José Saramago, eden od najvplivnejših portugalskih pisateljev, najbolj znan po Eseju o slepoti, je končal kovinarsko šolo, pozneje pa se je zunaj formalnih institucij posvetil preučevanju literature. Čeprav je bil odličen učenec, ga revni starši niso mogli poslati v gimnazijo. Preden se je lahko posvetil izključno pisanju, je opravljal različna dela. Najprej je bil mehanik, potem prevajalec in novinar. Leta 1998 je dobil Nobelovo nagrado. Bil je zelo talentiran pisatelj z osupljivo domišljijo in inteligenco.
Jerome D. Salinger, avtor legendarnega Varuha v rži, se je po osnovni šoli za dve leti vpisal na vojaško akademijo, zatem pa je eno leto študiral na univerzi v New Yorku. Ko je začel objavljati kratke zgodbe v revijah, je prekinil formalno šolanje.
Jack Kerouac, literarna ikona bitniške generacije, je bil v srednji šoli odličen športnik, ragbist, in je dobil štipendijo na univerzi Columbia. Tam se je sprl s trenerjem in si zlomil nogo, zaradi česar je končal športno in študijsko pot. Zatem je nekaj časa delal kot športni novinar, pomorski trgovec in gradbenik. Zanj je bil značilen spontan slog pisanja o temah, kot so jazz, promiskuiteta, budizem, droge, revščina itd. Njegov najbolj znani roman je avtobiografski Na cesti.
Lev Tolstoj, avtor mojstrovin Vojna in mir ter Ana Karenina, je tri leta študiral pravo in orientalske jezike, kasneje se je vpisal na študij arabsko-turške filologije, kjer ni dolgo vztrajal in se je raje izobraževal sam.
Émile Zola, eden od najbolj znanih predstavnikov naturalizma, je bil nesojeni pravnik, saj ni nikoli diplomiral. Od sedmega do dvanajstega leta je obiskoval internatsko šolo, zatem pa gimnazijo. Dvakrat je padel na maturi iz francoskega jezika, zaradi česar so se mu posmehovali, da je podeželan, ki ne zna spodobno govoriti francosko, čeprav se je rodil v Parizu. Preden se je posvetil izključno pisateljevanju, je delal pri založbi Hachette, kjer se je zbližal s književnimi krogi in je hitro postal vodja oglasnega oddelka.
Prizadeval si je za komercialne uspehe avtorjev, kot so Guizot, Lamartine, Michelet, Littré ..., ki niso niti slutili, da jih bo prav on zasenčil in da bo komercialni in književni uspeh njegovih romanov najbolj neverjeten pojav njihovega stoletja.
Od odličnjaka do ...
Med najboljšimi slovenskimi pisatelji po odporu do šole izstopa Ivan Cankar. V osnovni šoli je bil odličen učenec, čeprav šole sploh ni maral. Med vsemi učenci na Vrhniki je bil najboljši. Raje se je smukal okrog Ljubljanice, kjer je obiskoval »enajsto šolo pod mostom«, ki se je v Mojem življenju spominja kot »zibeli življenja in spoznanja«. Šolo pa je označil za »ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne sončnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Same trde, človeku nerazumljive besede so tam in velike črke, na črno tablo zapisane.«
Čeprav je bila zanj šola »na vso moč priskutna«, je z denarno pomočjo vplivnih ljudi nadaljeval šolanje na realki v Ljubljani. Zatem se je vpisal na tehniško fakulteto na Dunaju in čeprav je imel štipendijo, je opustil študij kakor pozneje tudi namero, da bi študiral romanske in slovanske jezike. Ko je prišel leta 1898 drugič na Dunaj, se je povsem posvetil književnosti.
Zanimivi so izobrazbeni koraki Vitomila Zupana, ki se je po končani gimnaziji v Ljubljani vpisal na gradbeno fakulteto in prekinil študij. Dokončal ga je, ko je bil star 45 let. Po diplomi je prijavil patent Prometni svetlobni signali, vgrajeni v cestišče. V življenju je opravljal številna dela, med drugim je bil pleskar v Franciji, poklicni boksar, postavljavec strelovodov, kurjač na angleški ladji, učitelj smučanja v Bosni ...
Fakultetne izobrazbe in tudi ne gimnazije pa nima eden najuglednejših in prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev, Drago Jančar. Končal je srednjo kemijsko šolo v Rušah in se potem vpisal na tedanjo višjo pravno šolo v Mariboru. Delal je pri časopisu Večer in pozneje pri Viba filmu, pri obeh le kratek čas, potem pa postal urednik in tajnik Slovenske matice, kjer je zaposlen še danes, a se večinoma posveča pisateljevanju.
