Traduki v esperantu pomeni prevajanje

Andrej Lovšin: Mreža, ki podpira literarno izmenjavo med jugovzhodno Evropo in nemškim prostorom.
Objavljeno
01. april 2015 16.12
SONY DSC
Irena Štaudohar, Sobotna prioga
Irena Štaudohar, Sobotna prioga
Andrej Lovšin je prevajalec in sodelavec mednarodne literarne mreže Traduki, ki ima sedež­ v Berlinu. Gre za zanimiv in dinamičen mednarodni program,­ ki podpira prevajanje in knjiž­e­vnost, skrbi za subvencije za prevode, podeljuje delovne štipendije za pisatelje­ in prevajalce ter predstavlja književnost jugovzhodne Evrope na nemškem govornem območju. Slovenija oziroma JAK je pomemben partner tega projekta.

Za začetek bi vas prosila, če lahko na kratko poveste kaj več o tem, kaj sploh je evropska mreža Traduki in kako je nastala.

Mreža Traduki je nastala na pobudo zasebne fundacije S. Fischer, ki je za projekt v podporo prevajanju v jugovzhodni Evropi pridobil podporo nemških, avstrijskih in švicarskih institucij, ki so pred tem podpirale prevode vsaka svojih ­avtorjev.

Glavna dejavnost projekta je podpora literarnim prevodom, in sicer v treh smereh: iz nemščine v jezike jugovzhodne Evrope, iz njih v nemščino in med jeziki jugovzhodne Evrope. Mreža je bila ustanovljena leta 2008, konec leta 2009 pa se je kot enakopraven partner projektu pridružila Javna agencija za knjigo RS kot prva institucija iz držav jugovzhodne Evrope. Kasneje so se projektu pridružile še institucije iz Hrvaške, Liechtensteina,­ Albanije in Srbije, kmalu se bo pridružila tudi Romunija.

Slovenija je zelo aktiven partner­ projekta. Kako ste začeli ­sodelovati z njimi?

Slovenija je od vseh držav jugovzhodne Evrope najbolj aktivna predvsem zato, ker je JAK strokovni partner z veliko znanja in je hkrati bolj prilagodljiv od raznih ­ministrstev, ki so sicer partnerji­ v projektu. Tudi moje delo za Traduki­ je pravzaprav posledica fleksibilnosti: agencija za knjigo je ponudila pisarno v svojih prostorih, Traduki pa sredstva za mojo plačo. Sčasoma se je projekt še razvil in takrat sem odšel v glavno pisarno v Berlin.

Projekt posveča posebno pozornost prevajanju in prevajalcem. Kdo vse so prevajalci, s katerimi sodelujete, in kako jih najdete ter povabite k sodelovanju?

Beseda traduki v esperantu pomeni prevajanje. Poudarek projekta se skriva že v imenu mreže. Letno pripravimo dva razpisa za izbiro prevodov, na katera se lahko prijavijo založbe, ki bodo ta prevod izdale. Posebnost projekta je, da vsak prevod, ki ga izberemo za subvencijo, pošljemo v pregled neodvisnemu recenzentu. Tako zagotovimo, da podpiramo le kakovostne prevode.

Vse podprte prevode predstavimo na spletni strani, ki je na voljo v enajstih jezikih. Prevajalce torej izbirajo založbe, da so del naše mreže, je zanje pravzaprav le dobra referenca. Poleg subvencij za prevode ponujamo tudi prevajalske in pisateljske štipendije v Nemčiji in jugovzhodni Evropi. Razpisi so navadno v drugi polovici leta.

Kakšno je zanimanje Nemcev za literaturo iz jugovzhodne Evrope?­ Literarni dogodki, ki ste jih recimo­ pred tednom dni organizirali v okviru knjižnega sejma v Leipzigu, so bili zelo dobro obiskani ...

Zanimanje vsekakor je, ampak pravega preboja nekako še ni bilo. Čeprav obstaja veliko kakovostne literature, je z njo težko priti do največjih založb, ki le izjemoma izdajajo prevode iz tako imenovanih majhnih jezikov. Ta preboj je ­dolgoročen, za zdaj še naš neuresničeni cilj. Občinstvo vsekakor obstaja, za kar je dokaz ravno leipziški knjižni sejem, na katerem je vsako leto več zainteresiranih obiskovalcev.

Letos ste na knjižnem sejmu v Leipzigu gostili kar štiri slovenske pisatelje. Nam lahko poveste kaj več o kontekstu oziroma dogodkih, na katerih so nastopali?

Leipziški sejem je zaradi usmerjenosti k bralcem, v nasprotju s frankfurtskim, ki je namenjen trgovcem s pravicami, odlična platforma za predstavitev avtorjev nemškemu občinstvu. Traduki z njim sodeluje že od leta 2008 in od takrat vsako leto pripravi ­bogat program, ki je eden izmed vrhuncev sejma. Ideja Tradukija je vsem državam v projektu ponuditi okvir za predstavitev. Poskrbimo za moderatorje, po večini znane nemške pisatelje, novinarje ali kritike, igralce za branje besedil v nemščini, tolmače, za promocijo dogodkov in podobno. Države lahko same izberejo avtorje, ki si jih želijo predstaviti. Javna agencija za knjigo povabi v Leipzig­ avtorje, ki imajo novo knjigo v nemščini, ki so v zadnjem letu dobili kakšno pomembno nagrado, ali pa imajo novo knjigo, o kateri JAK meni, da bi lahko bila zanimiva za nemške založnike.

Ko sem pregledovala vašo spletno stran, sem bila presenečena, koliko različnih dejavnosti opravlja­ mreža; organizira srečanja prevajalcev, avtorjev in založnikov,­ skrbi za prevode, podeljuje štipendije, razpisuje pisateljske rezidence, izdaja celo knjige ... Bi morda lahko omenili kakšen dogodek, ki ga pripravljate v bližnji prihodnosti?

Traduki dejansko pripravlja vse to, a hkrati še več: poleg subvencioniranja prevodov tudi finančno podpiramo festivale in različne literarne pobude. Eden od projektov, ki smo jih podprli in bodo izvedeni do poletja, je na primer projekt, ki na novo osmišlja albansko-srbske odnose. V okviru projekta bodo albanski pisatelji napisali eseje o Srbiji, ti pa bodo v srbskem prevodu objavljeni v srbščini – in obratno, srbski eseji o Albaniji bodo objavljeni v albanščini. Pri tem bi omenil, da ima Traduki močno ­politično komponento.

Kako se lahko slovenski prevajalci in pisatelji aktivno vključijo v mrežo oziroma jo spoznajo? Se morda obeta kakšen zanimiv razpis, ki bi jih lahko zanimal?

Razpis, ki je namenjen neposredno pisateljem in prevajalcem, so rezidenčne štipendije. Vsako leto razpišemo več kot 35 mest v 7 mestih jugovzhodne Evrope. V našem prostoru ni literarnih agentov, zato morajo prevajalci in avtorji pogosto sami prepričati tuje založbe, da jim objavijo prevod. Na tej točki se Traduki vključi s subvencijo.

Vsekakor se trudimo približati dobro literaturo ne samo nemškim založnikom, temveč tudi založnikom v regiji. Zato pogosto sodelujemo na knjižnih sejmih v regiji (npr. v Beogradu, Skopju, Sofiji, Tirani), kamor povabimo zanimive avtorje in založnike z namenom ohranjanja starih in ustvarjanja novih stikov. Gre torej za nekakšno platformo, ki ponuja avtorjem in prevajalcem možnost navezovanja stikov, nato pa je veliko odvisno od njihove proaktivnosti.

Tudi sami veliko prevajate. Kaj ta trenutek?

Za literarno prevajanje na žalost nimam časa, zato pa veliko prevajam in tolmačim za potrebe Tradukija in berlinskega društva Periskop, v katerem se zadnje leto aktivno udejstvujem. Z društvom si želimo povezovati ustvarjalne pobude med Slovenijo in Nemčijo. V Berlinu živi ogromno mladih ustvarjalnih ljudi, ne samo Slovencev, tudi iz drugih delov Evrope, ki jih želimo povezati in jim dati prostor za predstavitev berlinskemu občinstvu. Pred kratkim smo iz Leipziga v Berlin povabili pesnico Anjo Golob ter pisatelja Natašo Kramberger in Dušana Šarotarja, kjer so vsi trije brali v literarni hiši Lettrétage. Prišlo je okoli petdeset ljudi.

Koliko let že živite v Berlinu in kako vam je všeč mesto?

V Berlinu sem zdaj že več kot dve leti. Mesto je zelo raznoliko in nikoli ne neha presenečati. Je človeku prijazno in ima hiter tempo. V njem se veliko dela, vendar tudi kakovostno živi.

Zakaj ste se odločili za študij nemščine oziroma prevajalstva?

Pravzaprav bolj po naključju. ­Gimnazijski profesorici nemščine sem hotel dokazati, da dvojka­ v spričevalu drugega letnika ­ni bila upravičena.