Tudi pisatelji bi imeli možnost ugovora vesti

Prestop alžirsko-francoskega pisatelja Boualema Sansala od založbe Gallimard h Grassetu je povzročil pretres v francoskem literarnem svetu. Zaradi nesoglasij so po prestopu razrešili dolgoletnega predsednika in generalnega direktorja Grasseta Oliviera Noraja. Sledil je velik odziv avtorjev, urednikov, založnikov in politikov, ki je odprl razpravo o povezavi med kapitalom, političnim vplivom, uredniško neodvisnostjo in avtorskimi pravicami.

Olivier Nora je vodil založbo Grasset šestindvajset let, pred tem tudi Calmann-Lévy in Fayard. Vse sodijo v skupino Hachette Livre. Leta 2023 je nadzor nad skupino prek večinskega deleža v skupini Lagardère, katere del je, prevzel Vivendi milijarderja Vincenta Bolloréja. Pomemben del njegove mreže so mediji vseh vrst – kjer se pojavi, se ponavlja enak vzorec: imenovanje njegovih zaupnikov na vodilne položaje, spremembe uredniške politike, protesti zaposlenih in odpuščanja.

Vplivni krogi v založništvu

Na področju založništva je podobno doživela založba Fayard. Odkar je v širšo strukturo vstopil Vivendi in je odšla nekdanja vodja založbe Sophie de Closets, pri Fayardu sistematično objavljajo vidne osebnosti francoske (skrajne) desnice. Njihova prisotnost je pritegnila pozornost tudi na praznovanju dvestoletnice Hachette Livre, na katerem so pompozno sprejeli medse novo pridobitev Boualema Sansala. Ta je poudaril, da ga niso novačili za prestop ter da je odločitev sprejel sam med prestajanjem zaporne kazni v Alžiru, ker mu ni bilo všeč, da so ga pri Gallimardu poskusili rešiti po diplomatski poti. Iz zapora, v katerem je zaradi sporne izjave preživel nekaj mesecev, je bil po pomilostitvi izpuščen novembra lani.

Njegova knjiga o tem naj bi pri Grassetu izšla še letos. Vendar Olivier Nora naj ne bi imel besede pri uvrstitvi Sansala v svoj katalog, temveč sta mu to menda vsilila Vincent Bolloré in predsednik ter glavni izvršni direktor Hachette Livre Arnaud Lagardère. Sledilo je nesoglasje o datumu izdaje knjige, kar je Bolloré, ki se redko javno oglaša, potrdil za Le Journal du dimanche. Ob tem je obsodil medijski pomp in ga pripisal ozkemu krogu vplivnih kulturnih akterjev.

Založba Grasset je v Bolloréjevem univerzumu po zaslugi Oliviera Noraja uživala edinstven status. Kot so zapisali za Le Monde, so k temu pripomogli bogat nabor uveljavljenih avtorjev, objava približno 160 romanov na leto ter številne literarne nagrade. Nasledil ga je Jean-Christophe Thiery, generalni direktor holdinga Louis Hachette Group. Menjava vodstva je vzbudila skrb, da bo tudi Grasset, kot pred tem drugi mediji, med njimi zloglasni CNews in navsezadnje založba Fayard, podlegel radikalizaciji. Zagovorniki to upravičujejo z argumentom pluralizacije medijskega prostora.

Z whatsappa v parlament?

»Louis Hachette je bil proti skrajni desnici svojega časa. Zdi se mi, da gre za izkrivljanje in celo izdajo njegovega sporočila,« je o nedavnih dogodkih v založbi Grasset dejal potomec Louisa Hachetta Gérald de Roquemaurel.

Prvi so Olivieru Noraju izrazili glasno podporo avtorji, s katerimi je dolgo sodeloval. V pismu, med drugim objavljenem v Le Mondu, jih je več kot sto njegovo razrešitev označilo za nesprejemljiv poseg v uredniško neodvisnost in svobodo ustvarjanja. »Nočemo, da bi bile naše ideje in delo njegova last,« so bili jasni o Bolloréju. »Danes nas povezuje skupno prepričanje: zavračamo, da bi bili talci ideološke vojne, katere cilj je vsiliti avtoritarnost povsod v kulturi in medijih,« so zapisali. Poudarili so, da je bila ena od Norajevih glavnih odlik zmožnost povezovanja različno mislečih, tj. avtorjev, »ki se niso strinjali skoraj o ničemer«. Med podpisanimi sta tudi Virginie Despentes in Frédéric Beigbéder.

Število podpisnikov, ki so napovedali prekinitev sodelovanja z Grassetom, je s 115 naraslo na približno 170. Pozneje so jih podprli še 76 Grassetovih avtorjev knjig za otroke in mladino ter pisateljski kolegi pod okriljem založbe Stock (tudi del Hachette Livre). Med njimi sta tudi nobelovca Annie Ernaux in J. M. G. Le Clézio. Več kot 200 urednikov je zapisalo, da to »daleč presega literarni svet. Raznolikost katalogov, pluralizem mnenj in ustvarjalnosti ter spoštovanje uredniške svobode so temeljna načela, ki so ključna za ohranjanje demokracije«. Antoine Gallimard je v zapisu za Le Monde, ne da bi komentiral sago o Boualemu Sansalu, pristavil, da »med uredniško politiko in volilnim koledarjem ni primerjave. Žrtvovati katalog – pri Grassetu, mimogrede, sto dvajset let literarne zgodovine – zaradi političnih kalkulacij pomeni izdati poslanstvo našega poklica.«

Več sto avtorjev je nato za La Tribune Dimanche pozvalo k uvedbi ugovora vesti. V primerih, kakršen je ta, bi jim to olajšalo prekinitev sodelovanja z založbami. Da jih je zdaj toliko najavilo razhod z Grassetom, namreč v praksi (še) nič ne pomeni. Razen izjemoma je to zapleteno in dolgotrajno ter se bo reševalo od primera do primera. Zakonodaja bolj ščiti založnike. Avtorjem denimo ne omogoča, da ko odidejo, vzamejo s sabo še svoje pravice, saj te založbi pripadajo še sedemdeset let po njihovi smrti. Na whatsappu, na katerem klepetajo Grassetovi »odpadniki«, so bile po poročanju za Le Monde v zvezi s tem oblikovane delovne skupine. Predsednik Emmanuel Macron, ki je na pariškem knjižnem sejmu pozval k založniškemu pluralizmu, je dejal, da bo razmislil, ali naj o teh vprašanjih razpravlja tudi francoski parlament. Grassetove avtorje so od politikov podprli nekateri predstavniki levice ter nekdanji premier in najverjetnejši kandidat za predsednika republike ­Dominique de Villepin.

Saga o Sansalu in Noraju razkriva utečen vzorec v razmerjih moči v medijski sferi. Toliko bolj viden in skrb vzbujajoč je zaradi sovpadanja z vzponom skrajne desnice. Nacionalni zbor Marine Le Pen bi se na predsedniških volitvah prihodnje leto lahko prvič v zgodovini prebil v Elizej. Simpatizerji, kakršen naj bi bil tudi Bolloré, s svojim vplivom prispevajo k širjenju njenih idej o varnosti, migracijah, islamu, identiteti in podobnem. Po njihovem »preveč enoznačen« medijski prostor tako homogenizirajo po svoje, s tem pa pripomorejo tako k promociji kot k normalizaciji skrajne desnice.