Posthumna knjiga kolumn: Umberto Eco o tekoči družbi brez vsebine

Ni več ne prave desnice ne prave levice, ni vrednot, za katere bi se bili pripravljeni žrtvovati, piše veliki avtor.

Objavljeno
26. februar 2016 16.25
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Prodaja knjig v Italiji tako kot povsod že nekaj let pada. Smrt slavnega avtorja je zato dovolj močan argument, da je treba z izdajo dela, ki je bila sicer predvidena enkrat maja, pohiteti. Posebej še, če je založba nova in še neuveljavljena, avtor pa Umberto Eco.

Prejšnji petek zvečer je umrl na svojem domu v Milanu, danes pa je že v prodaji njegova prva posthumna knjiga. Prva pravimo zato, ker jih bo skoraj gotovo izšlo se nekaj. Kakor je povedala ena izmed ustanoviteljev in urednikov založbe Tezejeva ladja (La nave del Teseo) Elisabetta Sgarbi, je Eco sam uredil izbor svojih kolumen in tudi sam izbral naslov Pape Satàn Aleppe.

Za naslov Dantejev citat

Gre za citat z začetka sedmega speva Božanske komedije, kjer je Dante uporabil skrivnostne besede in jih položil v usta Plutu, ki je v četrtem krogu pekla. »Od leta 1985 pišem kolumne za l'Espresso in od leta 2000 do danes se jih je nabralo precej. Izbral sem tiste, v katerih pišem o fenomenu tekoče družbe in njenih simptomih, zato tudi podnaslov Kronike tekoče družbe. Ker pa pišem tudi o drugih temah, ki jih ni mogoče praviti na skupni imenovalec, sem za naslov izbral Dantejev citat. Njegovega pomena ni mogoče določiti, zato je dovolj tekoč, da lahko opiše tudi naše zmedeno obdobje,« je zapisal Umberto Eco.

Ni izhoda

Družba, v kateri živimo, je torej sipka in tekoča, brez vsebine in pomena, saj so se ideologije sesule. Ni več ne prave desnice ne prave levice, ni vrednot, za katere bi se bili pripravljeni žrtvovati. Vse temelji zgolj na podobah, brez prave vsebine. Za Eca ni izhoda, vendar zna o tej družbi, ki je na poti v tragedijo, pisati zanimivo in z zanj značilno ironijo.

O pomenu besed Pape Satan Aleppe je kar nekaj razlag poznavalcev Dantejevega dela. Ena od njih pravi, da je pesnik po posluhu zapisal arabski izrek Bab es-Sejtan, alebbi!, kar bi lahko prevedli kot Satanova vrata, stoj! Eco se je odločil za te besede, ker je želel z njimi povedati, da je današnja družba pogosto nedoumljiva oziroma je mogoče njene fenomene tolmačiti na različne načine.

Tako piše o odnosu med mladimi in starimi pa o obsedenosti s spletom, z našo nenehno dostopnostjo in prisotnostjo na številnih družabnih omrežjih, o rasizmu in neumnosti, krizi politike in še marsičem drugem.

Stran od Berlusconijeve založbe

Zakaj se je Eco sploh odločil, da bo izbrane kolumne iz obdobja 2000 - 2016 objavil pri novoustanovljeni založbi Tezejeva ladja? Sprva jih je nameraval izdati pri založbi Bompiani – tako kot vsa svoja literarna dela – že v drugi polovici lanskega leta. Ko so založbo, ki je bila v sklopu založniškega koncerna Rizzoli – Corierre della Sera, jeseni prodali Mondadoriju, se je skupina urednikov z Elisabetto Sgarbi na čelu odločila, da ustanovi novo založbo.

Niso namreč želeli delati pri založniškem velikanu, ki je v lasti družine Berlusconi, z njimi pa so odšli tudi nekateri uveljavljeni avtorji, ki so svoja dela objavljali pri Bompianiju.

Eco se je tedaj odločil, da bo zbirko kolumen na 470 straneh objavil pri Tezejevi ladji. Še preden je knjiga danes prišla na police knjigarn, se je začela spletna prodaja. Knjigo, ki sicer stane 20 evrov, na spletu ponujajo z različnimi popusti, odvisno od tega, kaj ste pripravljeni še kupiti.

Zadnji Ecov roman z naslovom Numero zero, ki so ga ponesrečeno poslovenili Poskusna številka in naj bi pri nas izšel maja, ter Pape Satàn Aleppe tako v kombinaciji staneta le dobrih 31 evrov. Ne Kindlovih bralnikih je bila zadnja knjiga dostopna že včeraj za vsega 9,99 evra.

Takoj v tiskarno

In komu so zaupali tiskanje prve Ecove posthumne knjige? V ponedeljek zvečer so se začeli vrteti stroji v največji italijanski tiskarni knjig – Grafica Veneta iz malo znanega kraja Trebaseleghe. Založniki pa ta kraj dobro poznajo, saj so tu natisnili milijonske naklade knjig o Harryju Potterju pa kriminalke Stiega Larssona.

Leta 2008 so tiskarno dobesedno zaprli za vse, razen za tiste zaposlene, ki so jim zaupali delo pri tiskanju knjige o dogodivščinah slovitega čarodeja, ki so jih nato, izjemno zastražene v pičlih 48 urah odpeljali v ZDA. Sicer pa so na izredne razmere v tej tiskarni že navajeni, saj so med drugim natisnili tudi posebne izdaje Korana in afriške telefonske imenike.

Umberto Eco je bil med ustanovitelji nove založbe, ni pa želel sodelovati kot urednik. Rekel je: »Jaz bom tvegal svoj denar, vi pa svoje službe in ugled, jaz bom pisal, vi boste urejali.«

Veliko mu je bilo do tega, da bi založba pritegnila številne avtorje, z ženo Renate si je prišel ogledat prostore in bil zadovoljen z naslovnico knjige.

Zloraba pogreba

V nekaterih italijanskih medijih pa so se pojavili tudi kritični zapisi o tem, kako je urednica Elisabetta Sgarbi, ki je bila tudi ena od govornic na Ecovem pogrebu v torek, izkoristila neposredni prenos pogreba na italijanski državni Rai. V odgovoru na novinarsko vprašanje o Ecu, je namreč brez sramu iz torbe potegnila pravkar natisnjeni izvod knjige in tako pred milijonskim občinstvom na precej vsiljiv način promovirala knjigo, ki je danes prišla v knjigarne.

Že res, da je prodaja knjig v Italiji slaba, vendar pogreb ni ravno primeren kraj za reklamiranje knjig nove založbe, pa četudi gre za knjigo Umberta Eca. Kakšen bo založniški program Tezejeve ladje, je težko napovedati, nekaj pa je jasno: Ecova knjiga s kolumnami bo brez dvoma prodajna uspešnica, morda največja, kar jih bo imela založba, ki jo vodi sestra razvpitega umetnostnega zgodovinarja in kritika Vittoria Sgarbija.

Čeprav so se na družabnih omrežjih nemudoma razplamtele kritike uredničinega početja, ni bilo malo niti zagovornikov. Elisabetta Sgarbi še zdaleč ni edina, ki je izkoristila smrt pisca uspešnic, niti ni s tem naredila kaj posebno novega.

Spomnimo se, kaj se je dogajalo z neobjavljenim romanom pravkar umrle ameriške pisateljice Harper Lee ali pa s četrtim delom Millenniuma, ki ga je po zapiskih pokojnega Stiega Larssona pisal drugi avtor. Smrt avtorjev za založnike ni kakšna posebna težava. Rešijo jo na tak ali drugačen način in izdajo knjigo, četudi avtorja ni več med živimi.