Umetnost mora biti prisotna in razumljiva vsakomur

Umetnostna zgodovina temelji­ na reprezentančnih umetninah,­ ključnih umetniških naročilih, prelomnicah v karieri, muzejskih kosih. Tako je vanjo vpet tudi Miha Maleš­ – njegov Spomin na Benetke je v Moderni galeriji­ umeščen že v uvodni »crossover« v prvi dvorani, v stalni zbirki je predstavljen kot pionir moderne grafike poleg Božidarja Jakca –, a po drugi strani očara ravno z nasprotnega brega.

Miha Maleš (1903–1987) je tudi avtor neštetih avtorskih »drobnarij« v obrobnih medijih, rezultatov angažmaja v razponu od ustvarjanja ekslibrisov do plakatov, od rokohitrskih risb in ilustracij do reklam v estetiki art decoja, od keramike do cerkvenega vitraža, od fotografije do predhodnic današnjih knjig umetnika.

Bil je eden najbolj vsestranskih tukajšnjih vizualnih umetnikov minulega stoletja, ob tem založnik in pisec, ustanovitelj Bibliofilske založbe in urednik prve slovenske likovne revije Umetnost, »salonski lev« z Umetniškim salonom na Kongresnem trgu v Ljubljani in pomemben člen kulturnega življenja, tudi restavrator.

Če se medtem ni kdo še bolj potrudil in prišel do višjih številk od tistih, navedenih v njegovem geslu Enciklopedije Slovenije, je ustvaril več kot 1200 slik in prek 3500 risb ter grafik: ogromen opus reprezentančnih del, ki zapolnjujejo kako vrzel v izmih prve polovice 20. stoletja, in malih del, ki tudi v današnjem času, ko je od njegove smrti minilo 30 let, ohranjajo ­dostopnost.

S hčerjo Travico v švicarskih Alpah leta 1964. Foto: Arhiv Mladinske knjige

Odsev vsestranskosti njegovega opusa

Ne po naključju. »Umetnost mora biti popularna, prisotna in razumljiva vsakomur – naj bo notranji pozdrav delavcu, ko pride izmučen iz tovarne, ali uradniku, ki zvečer zeha v kavarni. V dnevnik, v revijo, knjigo, v maso mora danes umetnost!« je že leta 1929 idealistično zapisal v uvodu svojih Rdečih lučk.

Vsestranskost in medijsko razpršenost njegovega opusa, vpetega v svet figur, najraje mičnih deklet, mestnih vedut, krajin ali narodnih motivov, formalno pa najprej v dediščino secesije in ekspresionizma, zatem pa svet matissovskih linij in kdaj odsevov nadrealizma, razkošno odseva nova monografija Miha Maleš: slikajoči pesnik, trinajsta v seriji Albumov Mladinske knjige. Presenetljivo prva, posvečena likovnemu ustvarjalcu, doslej so med platnicami Albumov zaživele biografije predvsem literatov in lani umetnostnega zgodovinarja – ter kajpak literata – Izidorja ­Cankarja.

Novost je album Maleševih in dokumentarnih podob, zapisanih spominov o slikarju in zdajšnjih pogledov na njegovo umetniško dediščino. Slikarju se kajpak že desetletja posvečajo predvsem v njegovi matični kamniški galeriji, ki je odprla vrata še pred njegovo smrtjo, leta 1980 (leto poprej je slikar mestu Kamnik doniral več kot 2600 del), tako da krovnih slikarskih katalogov ali katalogov njegovega ustvarjanja v drugih medijih ne manjka, tokratna novost pa prinaša presek celotnega opusa in zapise generacijsko pisane skupine avtorjev. Dovolj pisane, da njegovo delo bodisi vnovič umeščajo v kontekst časa z današnje perspektive bodisi so slikarja poznali in so lahko za album prispevali spominske utrinke.

Knjigo je uredila Breda Ilich Klančnik, sicer tudi avtorica zajetne Maleševe biografije, ostali avtorji so Asta Večko, Milček Komelj, Miklavž Komelj, Marko Lesar, Irene Mislej, Katarina Mihelič, Ifigenija Simonović in Josip Korošec, v poglavju Pričevanja slikarjeva hči Travica Maleš, Metka Krašovec, Zora Stančič in Črtomir Frelih, album pa prinaša tudi tri ponatise besedil Rajka Ložarja, Staneta Mikuža in Luca Menašeja.

Otroštvo kot neizprosna drama

Že na prvih straneh te vklene v branje Malešev avtobiografski zapis Moje življenje izza rajnih let, zapisan spomin na otroška leta in leta študija v Zagrebu, na Dunaju in v Pragi. Bereš ga kot eno neizprosnih dram, postavljenih v slovensko podeželje v času okoli leta 1900. Miha, krščen za Melhiorja, je na Jeranovem pri Mekinjah odraščal v sprva premožni družini z velikim posestvom.

Oče, uspešni kmet, župan in cerkveni ključar, je pristal med pijanci in bodočega slikarja nenehno pretepal, to prakso pa je v kasnejših letih vsakodnevno prevzel še njegov drugi sin, ljubljenec Andrej. Maleš je mater z angelskim nasmehom, ki je zaradi otrok in moža, kot piše, mnogo trpela, izgubil že pri osmih letih. Za jetiko je umrla po porodu deklice, ki je živela le nekaj dni, naposled so, potem ko ji je na mrtvaškem odru mrtva ležala v naročju, hkrati pokopali obe.

V družini je bilo deset otrok, vsakodnevno pijani oče se je zadolžil in naposled umrl dve leti po ženini smrti, otroci pa so pristali pri sorodnikih. »V obraz sem bil otrok, v srcu pa starec,« je o tem času zapisal slikar, ki je šel po prvi svetovni vojni v uk k lokalnemu podobarju, nato pa v obrtno šolo v Ljubljani. Ko je po končani šoli izvedel, da je med 36 prijavljenimi opravil sprejemni izpit za študij na zagrebški akademiji, je od veselja skočil iz prvega nadstropja na dvorišče. Med študijem v hrvaški prestolnici je živel v nekdanji mrtvašnici porodnišnice. V bedi, kdaj na puf. Enako kasneje na Dunaju, študiral pa je še v Pragi, kjer je na grafični specialki diplomiral leta 1927.

Četrta generacija

Že leto zatem se je na skupinski razstavi predstavil z Olafom Globočnikom, Janezom Mežanom, Miro Pregelj, Francetom Pavlovcem in Nikolajem Pirnatom. Nastopili so kot Četrta generacija, danes pojmovana kot eden ključnih kolektivnih fenomenov predvojne slovenske umetnosti, kot vmesni člen za skupinama Sava in Vesna ter ekspresionisti in pred ­Neodvisnimi.

Razstava je nastala precej ad hoc, mladi člani skupine javnosti večinoma niso bili znani, pomembno je bilo, da jih je vzel pod okrilje sam Rihard Jakopič. Predstavili so se v njegovem tivolskem paviljonu, v govoru ob odprtju pa jih je pri svojih 59 letih označil takole: »Danes pa je dan mladih. Samozavestno in polni zaupanja vase in v svoj narod vstopajo v življenje in iz svojih del vam kličejo: Glejte, tukaj smo! Ne bojte se nas! Mi nismo čudaki, samotarji in paraziti, potrebni člani človeške družbe smo, živi drobci svojega naroda, ob katerih trepeta njegova duša. Mladi smo še. V tujih krajih smo morali poslušati umetnostne nauke in se vzgojevati kakor sirote v dobrodelnih zavodih. Navzeli smo se nekoliko tujega duha. Sprejemali smo pač lahkoverno vse, kar nam je svet dajal.«

Maleš je v slovensko umetnost vnesel odmeve Pariza in fauvizma, že v mladih letih je cenil Maksima Gasparija in slovenske narodne motive, po drugi strani pa ga je pritegnila neevropska umetnost, denimo japonska. Tudi literarna kultura, prevajal je in v reviji Umetnost objavljal ameriško indijansko poezijo, prepesnjeval tihomorsko ali afriško poezijo, verjetno kot prvi in edini v slovenskem okolju pred drugo svetovno vojno. V tem je bil unikum.

Pisal je tudi svoje pesmi. Na to, da mu je oznako slikajočega pesnika nadel starejši kolega Ivan Vavpotič – kar seveda obnavlja naslov tokratnega albuma –, v albumu naletiš kar nekajkrat. Tako ga je označil v času razstave, ki jo je Maleš pripravil leta 1942.

Spomini hčere in drugih

Njegova hči Travica Maleš je k albumu prispevala dragocene spomine na prva povojna leta v družini. Izveš, da je bil njen oče redoljuben, redno je obiskoval tržnico in se vračal z nje s solato, korenčkom in gobami, po delu v ateljeju pa kuhal, da je kosilo pričakalo ženo, ko se je vrnila iz službe.

Podrobno opisuje spominski album z vpisi neštetih pomembnih kulturnikov, ki ji ga je zasnoval oče, v spominskem sklopu Pričevanj so tudi drugi prispevki. Zora Stančič piše, da je ravno ob razstavi, na kateri je lastna dela postavila v dialog z Maleševimi, požela prvo zanič kritiko v Delu, Metka Krašovec, ki je slikarja doživela prek Travice, gimnazijske sošolke, pa izpostavi tragedijo, ker Maleš ni smel postati profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Po vojni je bil kaznovan zaradi kršitve kulturnega molka med okupacijo. Predvojni hiperproduktivec je izginil iz javnega življenja, priznanje se je vrnilo po ideološki odjugi po dolgih desetletjih. Denimo leta 1974 z retrospektivo v Moderni galeriji in leta 1977 s Prešernovo nagrado.