Umor ob najlepši evropski reki

Soča in Posočje zaznamujeta njegovo novo kriminalko. Prvoosebni pripovedovalec kot diagnostik slovenske psihopatologije.

Objavljeno
29. avgust 2018 10.00
Posodobljeno
29. avgust 2018 11.55
Mirt Komel je v svojem drugem romanu podrezal v demone ob Soči. FOTO: Jure Eržen
Nasilje ima različne pojavne oblike. Ena najhujših posledic je smrt, ki se pojavlja v novem delu pisatelja in filozofa Mirta Komela. Po romanesknem prvencu Pianistov dotik je napisal roman z naslovom Medsočje. Ta imaginarni kraj ob Soči pretrese umor mladega dekleta, nato na dan prihajajo skrivnosti domačinov, ki jih počasi razkrivata novinar Erik Tlomm in kriminalistka Dante D. In kot je nujno v takšni literaturi – nič ni tako, kot je videti.


Ko sem se loteval dokumenta, v katerega sem si zapisal vprašanja za vas, se mi je zatipkalo Madsočje namesto Medsočje. Ob tem sem se nasmehnil in se spomnil Freuda in njegove

Psihopatologije vsakdanjega življenja. Podzavest že ve, mar ne?


Nezavedno je, kakor je nenehno ponavljal Lacan, strukturirano kot govorica, tako da se kaže predvsem v jezikovnih spodrsljajih, kakršen se vam je zapisal v obliki spodrsljaja peresa. Nedvomno je v nezavednem tudi neka vednost, in če naj zagrabim »Madsočje«, mislim, da z angleško predpono »mad« lepo povzema en nori del celotne zgodbe, ki se dogaja ob reki Soči, tu in tam pa tudi v njej.
Mirt Komel
Medsočje
Goga, Novo mesto 2018

Roman sem prebiral na dopustu ob Soči. Res je nekaj posebnega ta naša Soča, mar ne?


Zelo me veseli, da ste si izbrali pravo okolje za branje Medsočja, kajti to ni samo okolje, v katerem sem pisal roman, temveč mi je dalo tudi prvo in poglavitno inspirativno spodbudo za pisanje. Že kot mulci smo preživljali poletja ob Soči in drugih vodah Soške doline, najbolj in najraje na Nadiži, kjer me je nekoč doletelo, da sem izkusil noč ob reki v samoti. Nora izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, če le zbere dovolj poguma, da se ji posveti sam. Družba marsikaj prispeva, marsikaj pa tudi pokvari, še zlasti ko gre za odnos do narave.
 

Na to temo: raftarji in kajakaši protestno opozarjajo na nespametno namero Soških elektrarn, da bi enega bistvenih pritokov Soče, Učjo, vklenile v betonsko past in jo začele izkoriščati za lasten dobiček. Kakšen je vaš odnos do hidroelektrarn na Soči, glede na to, da ima ena oziroma njen čuvaj precej pomembno vlogo v romanu?


Zame so hidroelektrarne predvsem sodobni podaljšek stare ideje vodnih mlinov, s katerimi je človek hotel izkoristiti naravno silo reke. Na splošno pa zame glede hidroelektrarn velja isto kot za fascinacijo Davida Lyncha z industrijo, ki ga je estetsko fascinirala pri ustvarjanju Twin Peaks in navdihnila tudi njegovo noro glasbeno stvaritev Industrial Symphony. Če je kultura način, kako je narava presegla samo sebe, kakor je dejal Claude Lévi-Strauss, potem je industrija način, kako je kultura presegla samo sebe. In a propos industrije na Soči: veliko bolj problematičen od hidroelektrarn je nedvomno industrijski obrat v Anhovem, ki s sežiganjem nevarnih odpadkov ogroža življenje v reki in ob njej.
 

Roman Medsočje se začne za bralca umirjeno, dokler se ne zgodi umor. Takrat se vse zaplete. Začne se iskanje morilca, vi pa bralcu pri tem raje »odpomagate« kot pomagate.


No, gonilno protislovje pisanja detektivskega romana leži natanko v tem, da moraš po eni strani bralcu dati enake možnosti za rešitev zločina, kot jih ima detektiv, po drugi pa je treba ključne indice dobro skriti v množico drugih dejstev, ki spremljajo preiskavo. Če naj dam morebitnim bralcem namig, povezan z začetkom romana: v začetno na videz nepomembno preprogo dogajanja je vtkanih nekaj detajlov, ki mu lahko pomagajo do tega, da še pred koncem zgodbe dojame, kdo je oseba, ki ji je detektivka na sledi vse do zadnje strani.

Pisatelji radi izberejo manjše kraje kot simbolno podobo širše družbe, kamor pride tujec, ki običajno povzroči neko usodno dogajanje.


Manjši kraji niso nič drugega kot preslikava večjih mest v malem, prav tako velja obratno: niti največje metropole, od Pariza do New Yorka, niso imune na provincialne simptome, kot sta klevetanje in sektaštvo. Skratka, družba je pač družba, množična ali manjšinska, s svojimi psihopatologijami pa nedvomno ponuja precej dobrega gradiva za umetniško obdelavo. V primeru Medsočja, ki je v osnovi detektivski roman, manjši kraj služi predvsem temu, da se zameji krog osumljencev, poleg tega pa ponudi miniaturni, tako rekoč lutkovni vpogled v širšo slovensko sliko. Erik Tlomm, pisec zapiskov, je v tem pogledu diagnostik slovenskih psihopatologij, sam pa ni preprosto tujec v Medsočju, ampak nekakšen notranji tujek, saj je s krajem in prebivalci precej tesneje povezan, kot se zdi na prvi pogled.
 

Ko sem se potapljal v roman, ki je v bistvu zbirka fragmentarnih zapisov, so se mi množile asociacije na

Vampirja z Gorjancev Mateta Dolenca na eni strani, Let nad kukavičjim gnezdom Kena Keseyja na drugi in

Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Ivana Cankarja na sredini. Vse skupaj pa je bilo zabeljeno s fantazmagorijami iz filmskega ustvarjanja že omenjenega Davida Lyncha s poudarkom na Modrem žametu in televizijski nadaljevanki Twin Peaks.


Roman je v vas sprožil zanimiv niz asociacij, ki napotujejo nazaj na dela, nad katerimi se tudi sam navdušujem. Še zlasti ko gre za Twin Peaks: vedno sem si mislil, da bi ga morala Lynch in Frost posneti pri nas v Soški dolini, ki ima natanko tisto sublimno fascinantno grozljivost kot njun kraj na ameriškem severozahodu. Sicer pa mi je bil Twin Peaks predvsem zgled, kako je mogoče s postmodernističnimi umetniškimi tehnikami detektivski žanr obdelati, razširiti in razviti onkraj žanrskih meja v nekaj hibridnega, kar bi, takšna je bila pač stava, bralca prav toliko dezorientiralo glede detektivskega dogajanja kakor tudi orientiralo glede dejanskega dogajanja okoli njega samega v kapitalistično shizofreni družbi, v kateri živimo.
 

Poleg tega je vaše osrednje strokovno zanimanje prav nasilje, ki je v tem romanu, kot je tudi sicer v družbi, veliko bolj prisotno, kot smo pripravljeni priznati. Umor in »umetniška« skulptura umorjene sta le ena pojavna oblika.


Vedno me je fascinirala teza, ki jo je nekoč davno podal Thomas De Quincey v slovitem spisu O umoru kot eni izmed lepih umetnosti. Dejal je, naj si ne poskušamo zamisliti umor skozi moralne ali pravne kategorije kot nekaj zlega ali nezakonitega, temveč skozi estetske kategorije kot nekaj lepega: v tem smislu je govoril o »lepih« in »grdih« umorih in tudi morilca presojal po njegovem čutu za estetiko. No, od tod tista začetna postavitev razgaljenega trupla na razklano lipo.
 

Glede nasilja je veliko nejasnosti. Ena je, da se povezuje z živalmi, z živalskostjo v nas. Pa vendar je človek veliko bolj nasilen od živali. Tu se postavlja tudi vprašanje državnega nasilja, ki so ga v različnih oblikah in različnih zgodovinskih obdobjih izvajale tako demokratične kot totalitarne oblasti. Genocida nad ameriškimi in avstralskimi domorodci, nasilje Belgije v Kongu, Velike Britanije nad Indijci in Irci, Turčije nad Armenci, Nemcev nad Judi, Slovani, Romi, Izraelcev nad druzi, Palestinci in Berberi.


Nedvomno je nasilje, kakršnemu smo priča, kaj pa vem, v gostilniških pretepih ali domačih mlatenjih, nekaj iracionalnega, še zlasti ko gre za primere tako imenovanih umorov iz strasti, ko se zdi, da se je storilca polastila ne živalska, temveč neka nepopisna demonična sla. Na drugi strani pa obstajajo zelo racionalne prakse nasilja, kakršne so vojne in genocidi, ki jih sankcionirajo ne samo vlade, temveč tudi ljudstva, ki so v njih tako ali drugače, posredno ali neposredno udeležena.
V tem pogledu je racionalno nasilje veliko bolj grozljivo od iracionalnega, kajti zadaj stoji premišljen kalkul, ki lahko in praviloma tudi zares dobi precej večje proporce od posameznih nasilnih epizod. Pa vendar: nasilje nikoli ni smoter sam po sebi, vedno je samo sredstvo za nekaj drugega in v njegovi naravi je, da mine, preneha. Natanko to je vloga preiskovalnih detektivov, katerih idealno utelešenje v Medsočju je posebna policijska preiskovalka Dante D.
Povezane vsebine