Umrl je Alojz Rebula

Pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec se je poslovil v 95. letu starosti.
Objavljeno
24. oktober 2018 09.57
Posodobljeno
24. oktober 2018 12.03
Alojz Rebula. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo
V. U.
V. U.
V 95. letu starosti je pozno sinoči v bolnišnici v Topolšici umrl pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec Alojz Rebula, poroča Primorski dnevnik. Njegovo zdravstveno stanje se je poslabšalo pred desetimi dnevi, zaradi težav z dihanjem so ga sprejeli v bolnišnico.

Kot so zapisali na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katere član je bil, je sodil med tiste, danes že redke predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje.
 
Za svoje književno delo je bil nagrajen s pomembnimi nagradami; leta 1995 s Prešernovo nagrado za svoj literarni opus, 1997 z mednarodno nagrado acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru in 2005 z Delovo nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko. Za italijanski prevod istega dela je 2012 prejel tudi ugledno literarno nagrado Mario Rigoni Stern.

Leta 2012 je prejel državno odlikovanje veliki častnik viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo. Od leta 1987 je bil dopisni član SAZU, leta 2009 pa je postal njen redni član.

image
Leta 2005 je kot dobitnik Delovega kresnika za roman Nokturno za Primorsko prižgal kres na Rožniku. FOTO: Matej Družžnik/Delo


Leta 2014 v Delu o slovenstvu:


»O tem sem pisal tudi v zadnjem času, ko sem slišal ljudski glas, ki pravi, sram me je, da sem Slovenec. Sicer pa sem takšno misel slišal tudi od dveh uglednih Slovencev. Imen ne bom povedal. Eden od njiju je dejal, da je Prešeren zablodil, ko se je odločil za slovenstvo. Zame tega problema nikoli ni bilo. Zasluge za to ima deloma moj oče, po poklicu železničar, ki ni hotel obleči črne srajce.

Naj vam povem zgodbo, ki me je zelo zaznamovala. Nekoč mi je mama naročila, naj pišem očetu zaradi denarja, ki ga je pošiljal domov, a se je nekje zataknil. Napisal sem pismo, pač v pisavi, ki sem jo edino znal iz italijanske šole. Pismo se je vrnilo, ne meni, ampak mami, bilo je vse rdeče podčrtano, zraven pa očetov pripis mami: »Strela, a takole učiš fanta slovensko!« In moj oče je imel samo osnovno šolo.«

 

Ustvarjanje, ki odraža dva glavna razvojna cikla


Rojen je bil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Trstu, med 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.

Njegovo pripovedno ustvarjanje, kot še zapišejo na SAZU, odraža dva glavna razvojna cikla. Prvi sega od mladostnih proznih poskusov, črtic in novel, od prvega romana Devinski sholar (1954), zbirke novel Vinograd rimske cesarice (1956) in povesti Klic v Sredozemlje (1957) do romana Senčni ples (1960) in osrednje pisateljeve stvaritve V Sibilinem vetru (1968), ki je najvišji dosežek ne samo prvega proznega cikla, temveč Rebulovega opusa sploh.

image
Njegovo življenje je teklo tudi v Loki pri Zidanem Mostu. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo


Primož Sturman, Delovi Književni listi, 2009:


Slovenski pisec, ki ga lahko mirne duše definiramo za intelektualca par excellence, ostaja zvest trem vodilom, ki mu jih pripisujejo literarni kritiki ter zgodovinarji in ki so ga spremljala na njegovi življenjski, študijski, poklicni in ustvarjalni poti. To so zvestoba slovenstvu, krščanskemu duhu in antičnemu izročilu.

Tem Rebulovim prvinam dodajmo še četrto in peto; to sta brez dvoma demokratični duh in sla po iskanju ter izpovedovanju resnice, ki sta ga v desetletjih pred zrušitvijo berlinskega zidu in demokratizacijo Slovenije privedla do sodelovanja z nazorsko zelo različnim, nedvomno levičarskim Borisom Pahorjem.

 

V drugem obdobju prehod v večjo neposrednost


Za Rebulovo drugo obdobje je na splošno značilna večja neposrednost. Tak je že roman iz sodobnega tržaškega življenja Divji golob (1972) z vsemi svetovnonazorskimi protislovji našega časa, nad katera pisatelj postavlja krščansko ljubezen. V ta okvir sodi še knjiga dnevnikov Gorje zelenemu drevesu (1971), v kateri gre tako za bivanjska vprašanja slovenske narodne manjšine v Italiji kot za miselna iskanja slovenskega intelektualca.

Dnevniki so prav tako sestavni del krajšega romana Snegovi Edena (1977), v celoti pa izpolnjujejo nadaljnji dve knjigi. Oblaki Michigana (1985) se tematsko navezujejo na misijonska področja v Združenih državah Amerike, kjer je sredi 19. stoletja deloval Baraga. V Vrtu bogov (1986) načenjajo dnevniki, povezani s potopisom po Koloradu, vprašanje slovenstva pri naših izseljencih v Ameriki.

image
Na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2011. Knjigo Credo je predstavil v družbi kardinala Franca Rodeta. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Peter Kolšek, Delovi Književni listi, 2011:


Rebula zdaj večino dneva preživi v pisateljski izbi. »Kar naprej nekaj bere in piše,« smo slišali. Iz njegovih ust pa: »Beseda me ni nehala veseliti.« In sicer, po vrsti: slovenska, starogrška in francoska. Oba stara jezika, torej tudi latinščino, najraje bere pred spanjem. Seveda bi lahko zdaj povedali marsikaj o njegovi literarni reputaciji (še ena latinska beseda), o njegovih zadnjih knjigah (pravkar je pri celjski Mohorjevi izšel nov zgodovinski roman Četverorečje), o prevodih v italijanščino, ki so na pisateljeva vrata potrkali s strani italijanskega založnika – prva knjiga, izšla bo že oktobra, je Nokturno za Primorsko, roman, ki je leta 2005 prejel kresnika­ – ampak tukaj se bomo ustavili, pač v skladu s trdno naravnanostjo njegovega značaja.

Rekel je namreč: »Imam milost od narave, da ne iščem slave.«
Zdaj je tako, da tudi v uto na vrtu, čeprav je poletje, zavije redkeje. Lansko leto je namreč v Milanu, šel je predavat tamkajšnjim Slovencem, nesrečno padel z odra in si poškodoval hrbtenico. Zato se premika nekoliko težje, ne more več v (štajerski) gozd, kjer ga poleg gozda samega po sebi mikajo predvsem gobe. Ampak, pravi, to je omejitev, ki pritiče letom in jo je treba vzeti v zakup. Še eno poudarjeno željo ima, ki ni vezana na pisateljsko sobico: rad bi se še kdaj peljal z vlakom.

 

Navzoč v slovenski in italijanski publicistiki


Alojz Rebula je bil zelo dejaven v publicistiki. Dve knjigi njegovih govorov in esejistike – Sledovi Drage (1985), skupaj z Vinkom Beličičem, Borisom Pahorjem in Vinkom Ošlakom, ter Na slovenskem poldnevniku (1991) – dokazujeta živo zanimanje za najbolj odmevna nacionalna, idejna in estetska vprašanja današnjega časa. Rebula je nekaj desetletij opazno navzoč tudi v italijanski publicistiki.

Objavil je več prispevkov o naših osrednjih kulturnih in literarnih pojavih, v italijanščino je prevedel Kocbekovo Tovarišijo (Compagnia, 1975). Upoštevanja vredno je še njegovo prevajalsko delo iz italijanske književnosti in politične esejistike. Leta 1992 je izšel tudi italijanski prevod njegovega glavnega romana V Sibilinem vetru.

image
V družbi kresnic leta 2005 na Cankarjevem vrhu. FOTO: Matej Družnik/DELO