Umrl je mojster finskega humorja

Arto Paasilinna, čigar prvi roman v prevodu je bil slovenski, vseh imamo dvanajst, je umrl v domu za ostarele.
Fotografija: Arto Paasilinna leta 2005 na Bledu.  Foto Igor Modic
Odpri galerijo
Arto Paasilinna leta 2005 na Bledu.  Foto Igor Modic

Dolgo je bilo odločilno znamenje jeseni na Finskem dvoje – odpadanje listja z brez in nova knjiga Arta Paasilinne. Odslej ne bo več tako: v ponedeljek, poročajo novinarske agencije, je v kraju Espoo v domu za starostnike v sedeminsedemdesetem letu umrl eden najbolj slavnih sodobnih finskih pisateljev.

Paasilinna, rojen aprila 1942 daleč na finskem severu, se je v otroški dobi z družino pogosto selil, z rodne Laponske na Norveško in Švedsko, predvsem v obdobju, ko je divjala druga svetovna vojna.

Preden je za desetletje in pol postal novinar časnikov Nuoren Voiman Liitto in Nuori Voima-lehti in pozneje urednik in komentator tednika Apu, se je ukvarjal s kmetovanjem, gozdarjenjem in drvarjenjem, od leta 1975 pa je le še pisal.

Finske kritike je z uspehom doma in na tujem ter s številnimi domačimi in mednarodnimi nagradami pritisnil ob zid: po daljšem obdobju, v katerem so njegovo pisanje označevali za zgolj »lahkotno branje«, so morali priznati, da je izjemen pisatelj in da mu je uspelo to, kar je uspelo le malokateremu Fincu pred njim ...

Uspelo mu zelo, a ga to ni spremenilo, svoje umirjeno življenje je razdelil na pisanje in redka potovanja. Nov roman je, kot je povedal, običajno začel pisati jeseni in pisal do božiča, ko je prvi osnutek besedila oddal založniku. Februarja se je po pogovorih z urednikom lotil nove različice, jo marca oddal, potem pa se je že lotil zbiranja gradiva za naslednjo.

V tujino, na literarne festivale, kamor so ga stalno vabili, se je odločil potovati le enkrat na leto. »Tako je preprosteje,« je povedal leta 2005 v pogovoru za Delo, ko je prišel v Slovenijo na svetovni kongres Pena (mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu bi se moral udeležiti leta 2003, pa mu je pot na edini slovenski otok preprečila poškodba), »ena država na leto zadostuje, sem zaseden oziroma rezerviran že za več let naprej, doma pa imam večer približno enkrat na mesec. Več si ne morem privoščiti, ker sicer ne bi mogel v miru pisati.«

V slovenščini je po zaslugi prevajalke in nekdanje direktorice programov založbe Mladinska knjiga in direktorice Cankarjeve založbe Jelke Ovaska deset Paasilinnovih romanov, prvi je bil Gozd obešenih lisic, ki je bil sploh prvi prevod Paasilinnovih del v tuj jezik, sledili so Rešitelj Surunen, Zajčje leto, Tuleči mlinar, Očarljivi skupinski samomor, Dedu za petami, Župnikov zverinski služabnik, Srečni človek, Prikupna struparka in Na lovu za spomini, še dva – Deset prisrčnih trmoglavk in Ladjar z lepimi stopali – je iz nemščine prevedel Brane Čop. Nekaj avtorjevih knjig je slovenščini dosegljivih tudi v brajici.
 
Prevajalka nam je namesto izjave poslala naslednje sporočilo: »Dragi Arto. Vedela sem, da si že nekaj let bolan in da ne pišeš več, pa sem vseeno upala, da boš okreval, kot se za tebe spodobi. Vest o tvojem odhodu me je močno pretresla. Vsa leta mojega prevajanje si me navdihoval in navduševal s svojim pronicljivim tragično duhovitim finskim humorjem. Razveseljeval si bralce po vsem svetu. Po izidu romana Očarljivi skupinski samomor se je število samomorov na Finskem drastično zmanjšalo. Bil si dober človek in izvrsten pisatelj. Zapustil si svet malce boljši kot je bil pred teboj. Hvala ti, dragi prijatelj! Jelka«
 
 

Komentarji: