Umrl je zaradi kraljevih strasti
Tomaž More: Biografija renesančnega humanista, znamenitega avtorja Utopije, ki so ga na koncu obglavili.
Odpri galerijo
Na Utopiji, Morovem sanjskem otoku, ljudje živijo v komuni, denar in lastnina ne obstajata, zlato uporabljajo za izdelavo verig za sužnje in nočnih posod.
Zgodbo Thomasa Mora navadno povezujemo s kapriciozno ambicijo Anne Boleyn, ki je spodnesla zakonito angleško kraljico Katarino Aragonsko in Henrika VIII. prisilila v razveljavitev zakona, da bi si lahko nadela krono kraljice in postala vladarica Anglije. Takrat je Tomaž More, táko je njegovo poslovenjeno svetniško ime, za leto dni pristal v Towru, v kaznovalnem stolpu, potem so ga obsodili na smrt in obglavili.
Morovo zgodbo povezujemo z njegovim najslavnejšim delom Utopija, objavljenem leta 1516. Zaradi njega so ga nekateri, na primer Lenin, označili za predhodnika komunizma, sicer je v intelektualnih krogih veljal za renesančnega humanista, bil je sodobnik Lutra in Erazma Rotterdamskega.
Ta dva vidika v biografiji Marie-Claire Phélippeau Tomaž More pa nista edina, niti najpomembnejša. Avtorica delo lepo pelje v zaporedje, ki nakazuje, da More ni bil le velik in pokončen človek, temveč tudi omahljivec; ni ga risala le kot svetnika, temveč tudi kot grešnika; ni ga imela za v izhodišču izdelano osebnost, temveč je prek življenjskega cikla pokazala na njegovo osebnostno genezo.
Kot se za biografije spodobi, je avtorica pokazala, kaj v resnici je v temeljni liniji Mora formiralo v moralno osebnost. To je bil lik očeta. Ta se je povzpel od peka do sodnika na sodišču za civilne zadeve in nad sinom je vse do smrti »ohranjal neomajno avtoriteto«. Potem je bil tu kardinal Morton, pri katerem je mladi More prebival vse do pubertete. Tedaj ga je kardinal poslal na univerzo v Oxfordu. Tam, pravi avtorica, je bil vsakdanjik študenta špartanski, »le stopničko nad življenjem berača«. Želel si je študija literature, oče je zahteval, naj postane pravnik. In postal je pravnik, tak vrhunskega tipa. Toda literat v njem ni presahnil. Leta 1499 je spoznal Erazma Rotterdamskega, spočelo se je »legendarno prijateljstvo med dvema velikima evropskima humanistoma«.
More se je na neki točki znašel v kartuzijanskem samostanu, in življenje v njem ni bilo za šibke ljudi. To je bila vzgoja v duhu »memento mori – spominjaj se, da boš umrl«. Takrat je bil podoben Lutru, tudi on je hrepenel po reformi Cerkve. Tak je bil tudi Erazem Rotterdamski, ki je kasneje tolmačil Morov celibat, češ, More se je v kartuziji bal, da se, če bi se dal posvetiti v duhovnika, ne bi znal upreti klicu mesa. Kartuzija je zaznamovala njegovo mladost, to je bil premor pred njegovo poroko in vstopom v politiko.
Prvo desetletje Henrika VIII., pravi avtorica, so zaznamovala prva svetlikanja angleške renesanse. Leta 1516 je More izdal svoje najpomembnejše delo, Utopijo. To je bila fantazija, ki jo je začel pisati v latinščini, odgovor na Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega. Na Utopiji, tem sanjskem otoku, ljudje živijo v komuni, denar in lastnina ne obstajata, zlato uporabljajo za izdelavo verig za sužnje in nočnih posod. Sužnji za Mora torej niso bili problem, in kot smo videli v knjigi Davida E. Stannarda Ameriški holokavst, je zagovarjal tudi kolonizacijo ozemelj, ki so bila v lasti domorodcev.
More je na krilih svojega slovesa potem postal namestnik londonskega šerifa, živel je v bližini Henrika VIII., ki je opazil njegove sposobnosti. Vzel ga je za svetovalca. More je počasi začel postajati državnik. Ko je Luter že leta 1520 rohnel proti papežu, je bil Henrik VIII. nanj besen in More se ni mogel načuditi, zakaj, saj je tudi on hotel zmanjševati posebne pravice Cerkve. Toda že 1522 je More prevzel obrambo katoliškega nauka proti Lutru, ki ga je naslovil kot Odgovor Luthru. V njem ni več videl reformatorja, temveč grožnjo za Cerkev, pravo vero in enotnost krščanstva.
V ozadju verske herezije in vojne proti Franciji je Henrika Tudorskega pestilo tudi dejstvo, da ni imel moškega dediča. Leta 1522 si je omislil ljubico Mary Boleyn, hčer dvorjana sira Thomasa Boleyna, ki je imela sestro Anne. Leta 1526 je kralj, ko se je Anne vrnila s francoskega dvora – in veljala je za manj lepo od Mary – podlegel njenim čarom. Govorila je francosko, požirala je luteranska dela, odgovarjala je z živahnimi replikami, in Henrik je hitro začel pozabljati na svoje katoliške zadržke. Hotel jo je dobiti v posteljo, toda ženska je pokazala svojo moč: »Želite si me? Poročite se z mano!«
Od strasti pričakovanja je Henrik postal poetičen in velikodušen, je zapisala avtorica knjige. To je bil začetek konca Morovega življenja, kajti papež Klemen VII. pod nobenim pogojem ni bil pripravljen razveljaviti Henrikovega zakona s Katarino Aragonsko, More pa je bil privrženec ideje, da je le papež legalni in legitimni Petrov naslednik, zato tolmač in simbol enotne Cerkve in zastopnik Boga. Oktobra 1529 je kralj siru Thomasu Moru podelil veliki pečat kraljestva, torej naslov lorda kanclerja Anglije.
Počasi je dojel, da se je znašel v navzkrižnem ognju med kraljem in Cerkvijo, in Henrik mu je ves čas dal vedeti, da ga je z imenovanjem povzdignil tako visoko, da od njega lahko pričakuje brezpogojno lojalnost. Oktobra 1530 je More predsedoval zaslišanju, na katerem so štiri Londončane obtožili posedovanja prepovedanih del. Bili so ugledni meščani in po tem »lovu na heretike« so se znašli v tistem Towru, v katerem je končal More sam. Tam so umrli in sina enega od njih je More kot siroto vzel k sebi domov, vendar je ta sledil luteranski veri svojega očeta. More ga je dal prebičati in ga izgnal iz hiše, zaposlil pa ga je Thomas Cromwell, zagrizen Morov nasprotnik in kasneje tako rekoč njegovo rabelj.
Leta 1531 je Henrik VIII. od škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov zahteval, da ga priznajo za vrhovnega poglavarja Cerkve. Maja 1532 je More postajal vse bolj osamljen. Odstopil je s kanclerskega položaja, vrnil je veliki pečat Anglije. Imel je že težave s srcem in Erazmu Rotterdamskemu je pisal, kako ga je odstop olajšal skrbi in napetosti. Vrniti se je nameraval v miren pokoj v Chelseaju.
Medtem so okronali Ano Boleyn, postala je kraljica. Pri kronanju je bodla v oči Morova odsotnost. Nadenj so se zgrnili temni oblaki: 17. aprila 1534 ga je Cromwell v londonski Tower privedel skozi vrata za veleizdajalce. Tam je preživel leto dni. Julija 1535 so proti njemu uprizorili sodni proces in spoznan je bil za krivega veleizdaje.
More je bil na smrt pripravljen, v smrt je odšel duhovito, s smislom za humor. Oder za usmrtitve je bil majav, sam je bil slaboten. Za pomoč pri hoji je prosil poročnika Towta: »Prosim, da mi pomagate povzpeti se. Kar se tiče spusta, bom zmogel sam.« Odsekali so mu glavo, brez nje so ga pokopali v kapeli sv. Petra. Glavo so prekuhali in nabodli na kol na Londonskem mostu. Ko so jo hoteli vreči v Temzo, je hči Margaret podkupila stražnika, jo prevzela in v cekarju odnesla domov. Pokopali so jo skupaj s hčerjo, ko je ta preminila. Takšna je bila usoda človeka, ki je napisal Utopijo.
Morovo zgodbo povezujemo z njegovim najslavnejšim delom Utopija, objavljenem leta 1516. Zaradi njega so ga nekateri, na primer Lenin, označili za predhodnika komunizma, sicer je v intelektualnih krogih veljal za renesančnega humanista, bil je sodobnik Lutra in Erazma Rotterdamskega.
Ta dva vidika v biografiji Marie-Claire Phélippeau Tomaž More pa nista edina, niti najpomembnejša. Avtorica delo lepo pelje v zaporedje, ki nakazuje, da More ni bil le velik in pokončen človek, temveč tudi omahljivec; ni ga risala le kot svetnika, temveč tudi kot grešnika; ni ga imela za v izhodišču izdelano osebnost, temveč je prek življenjskega cikla pokazala na njegovo osebnostno genezo.
Formiranje v moralno osebnost
Kot se za biografije spodobi, je avtorica pokazala, kaj v resnici je v temeljni liniji Mora formiralo v moralno osebnost. To je bil lik očeta. Ta se je povzpel od peka do sodnika na sodišču za civilne zadeve in nad sinom je vse do smrti »ohranjal neomajno avtoriteto«. Potem je bil tu kardinal Morton, pri katerem je mladi More prebival vse do pubertete. Tedaj ga je kardinal poslal na univerzo v Oxfordu. Tam, pravi avtorica, je bil vsakdanjik študenta špartanski, »le stopničko nad življenjem berača«. Želel si je študija literature, oče je zahteval, naj postane pravnik. In postal je pravnik, tak vrhunskega tipa. Toda literat v njem ni presahnil. Leta 1499 je spoznal Erazma Rotterdamskega, spočelo se je »legendarno prijateljstvo med dvema velikima evropskima humanistoma«.
More se je na neki točki znašel v kartuzijanskem samostanu, in življenje v njem ni bilo za šibke ljudi. To je bila vzgoja v duhu »memento mori – spominjaj se, da boš umrl«. Takrat je bil podoben Lutru, tudi on je hrepenel po reformi Cerkve. Tak je bil tudi Erazem Rotterdamski, ki je kasneje tolmačil Morov celibat, češ, More se je v kartuziji bal, da se, če bi se dal posvetiti v duhovnika, ne bi znal upreti klicu mesa. Kartuzija je zaznamovala njegovo mladost, to je bil premor pred njegovo poroko in vstopom v politiko.
Prvo desetletje Henrika VIII., pravi avtorica, so zaznamovala prva svetlikanja angleške renesanse. Leta 1516 je More izdal svoje najpomembnejše delo, Utopijo. To je bila fantazija, ki jo je začel pisati v latinščini, odgovor na Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega. Na Utopiji, tem sanjskem otoku, ljudje živijo v komuni, denar in lastnina ne obstajata, zlato uporabljajo za izdelavo verig za sužnje in nočnih posod. Sužnji za Mora torej niso bili problem, in kot smo videli v knjigi Davida E. Stannarda Ameriški holokavst, je zagovarjal tudi kolonizacijo ozemelj, ki so bila v lasti domorodcev.
Kraljevi svetovalec
More je na krilih svojega slovesa potem postal namestnik londonskega šerifa, živel je v bližini Henrika VIII., ki je opazil njegove sposobnosti. Vzel ga je za svetovalca. More je počasi začel postajati državnik. Ko je Luter že leta 1520 rohnel proti papežu, je bil Henrik VIII. nanj besen in More se ni mogel načuditi, zakaj, saj je tudi on hotel zmanjševati posebne pravice Cerkve. Toda že 1522 je More prevzel obrambo katoliškega nauka proti Lutru, ki ga je naslovil kot Odgovor Luthru. V njem ni več videl reformatorja, temveč grožnjo za Cerkev, pravo vero in enotnost krščanstva.
V ozadju verske herezije in vojne proti Franciji je Henrika Tudorskega pestilo tudi dejstvo, da ni imel moškega dediča. Leta 1522 si je omislil ljubico Mary Boleyn, hčer dvorjana sira Thomasa Boleyna, ki je imela sestro Anne. Leta 1526 je kralj, ko se je Anne vrnila s francoskega dvora – in veljala je za manj lepo od Mary – podlegel njenim čarom. Govorila je francosko, požirala je luteranska dela, odgovarjala je z živahnimi replikami, in Henrik je hitro začel pozabljati na svoje katoliške zadržke. Hotel jo je dobiti v posteljo, toda ženska je pokazala svojo moč: »Želite si me? Poročite se z mano!«
Konec Morovega življenja
Od strasti pričakovanja je Henrik postal poetičen in velikodušen, je zapisala avtorica knjige. To je bil začetek konca Morovega življenja, kajti papež Klemen VII. pod nobenim pogojem ni bil pripravljen razveljaviti Henrikovega zakona s Katarino Aragonsko, More pa je bil privrženec ideje, da je le papež legalni in legitimni Petrov naslednik, zato tolmač in simbol enotne Cerkve in zastopnik Boga. Oktobra 1529 je kralj siru Thomasu Moru podelil veliki pečat kraljestva, torej naslov lorda kanclerja Anglije.
Počasi je dojel, da se je znašel v navzkrižnem ognju med kraljem in Cerkvijo, in Henrik mu je ves čas dal vedeti, da ga je z imenovanjem povzdignil tako visoko, da od njega lahko pričakuje brezpogojno lojalnost. Oktobra 1530 je More predsedoval zaslišanju, na katerem so štiri Londončane obtožili posedovanja prepovedanih del. Bili so ugledni meščani in po tem »lovu na heretike« so se znašli v tistem Towru, v katerem je končal More sam. Tam so umrli in sina enega od njih je More kot siroto vzel k sebi domov, vendar je ta sledil luteranski veri svojega očeta. More ga je dal prebičati in ga izgnal iz hiše, zaposlil pa ga je Thomas Cromwell, zagrizen Morov nasprotnik in kasneje tako rekoč njegovo rabelj.
Oder za usmrtitev je bil majav
Leta 1531 je Henrik VIII. od škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov zahteval, da ga priznajo za vrhovnega poglavarja Cerkve. Maja 1532 je More postajal vse bolj osamljen. Odstopil je s kanclerskega položaja, vrnil je veliki pečat Anglije. Imel je že težave s srcem in Erazmu Rotterdamskemu je pisal, kako ga je odstop olajšal skrbi in napetosti. Vrniti se je nameraval v miren pokoj v Chelseaju.
Medtem so okronali Ano Boleyn, postala je kraljica. Pri kronanju je bodla v oči Morova odsotnost. Nadenj so se zgrnili temni oblaki: 17. aprila 1534 ga je Cromwell v londonski Tower privedel skozi vrata za veleizdajalce. Tam je preživel leto dni. Julija 1535 so proti njemu uprizorili sodni proces in spoznan je bil za krivega veleizdaje.
More je bil na smrt pripravljen, v smrt je odšel duhovito, s smislom za humor. Oder za usmrtitve je bil majav, sam je bil slaboten. Za pomoč pri hoji je prosil poročnika Towta: »Prosim, da mi pomagate povzpeti se. Kar se tiče spusta, bom zmogel sam.« Odsekali so mu glavo, brez nje so ga pokopali v kapeli sv. Petra. Glavo so prekuhali in nabodli na kol na Londonskem mostu. Ko so jo hoteli vreči v Temzo, je hči Margaret podkupila stražnika, jo prevzela in v cekarju odnesla domov. Pokopali so jo skupaj s hčerjo, ko je ta preminila. Takšna je bila usoda človeka, ki je napisal Utopijo.
