Usodno srečanje na Klancu

Marcel Štefančič jr. secira Ivana Cankarja

Objavljeno
13. november 2018 04.00
Posodobljeno
13. november 2018 14.42
Ko človek bere Cankarja, pravi Štefančič, dobi občutek, da je pisal tako, kot da so velika depresija, druga svetovna vojna, hladna vojna in atomska bomba že za njim.
Knjiga Ivan Cankar: Eseji o največjem, ki je pred kratkim izšla pri založbi UMco, v hudourni in celoletni poplavi že skoraj mitološkega »cankarjanstva« niti slučajno ni le še ena knjiga, ali »kulturni dogodek«, ki časti stoletnico smrti brkatega mojstra s Klanca. Nasprotno. Eseji o največjem so temeljna in hkrati krovna knjiga o Cankarju in cankarjanstvu: absolutna šola o času in prostoru. Hkrati – to je mnenje nekoga, ki je zrasel s strastnim branjem Štefančiča in prisilnim Cankarja – je to najbolj celostna knjiga (izmed dobrih 80!) nerazumno plodnega pisca in enega poslednjih eruditov.

Štefančičev Cankar ni lahko prebavljiv – tudi Cankar ni bil. Nasprotno. To je težka, naporna, kompleksna, vseobsegajoča, nemilostna, forenzična, faktografska, analitična, psihoanalitična (nikakor ne psihoterapevtska …), anatomska, absolutno pozornost zahtevajoča, a do kostnega mozga prodorna knjiga. Branje je trdo, garaško delo – izobraževanje v živo, ki je učinkovito le s precej predznanja. Marcel v svojem značilnem slogu namreč predvideva, da bralec in bralka vesta in razumeta več, kot je v današnjih časih patološko razpršene pozornosti, igre na prvo žogo in strmo upadajoče splošne razgledanosti ter »fahidiotizma« sploh mogoče pričakovati.

Štefančič med seciranjem Cankarja, ki je Slovenijo in slovenstvo razkosal bolj natančno kot kdor koli pred in po njem, ugotovi, da Slovenija iz sebe še vedno ni stresla 19. stoletja. Lahko potegneš Slovenijo iz 19. stoletja, ne moreš pa 19. stoletja potegniti iz Slovenije, doda.


Pri Cankarju mrgoli samomorov. To Štefančič v knjigi, v kateri je precej krajših in tudi daljših pasusov iz najbolj znanih in tudi skoraj popolnoma neznanih avtorjevih del, izpostavi, kjer je le mogoče. Obsesija je očitna. In celostna. Obsesija objekta. In obsesija subjekta. »Samomore – morda produkte ničejanskega prepričanja, da morajo šibki nujno propasti – delajo propadli tovarnarji (Jakob Ruda), umetniki (Tujci), osemdesetletnice (Pavličkova krona), parčki (Novo življenje), dijaki (Sošolci) in otroci, otroci, otroci,« piše neustavljivi Štefančič. Ko piše o samomorih – ti so tudi nekakšna metafora slovenske družbe in Cankarja, njenega kronista –, Marcel izpostavi še posebej temačno zgodbo (dejansko časopisno vest), ki jo je Cankar tik pred svojo smrtjo zapisal v črtici Domače novice: »Te dni – marca meseca l. 1917. – sem bral v nekem ljubljanskem dnevniku med ‘domačimi novicami’ tole zgodbo: Oče in mati sta šla z doma po opravkih; otrok, sedemleten fantič, je ostal sam. Ker je bil lačen, kakor je lačen otrok, je pojedel ves kruh, kolikor ga je bilo pri hiši. In nato je v svojem strahu vzel vrvico, je napravil zanko in se je obesil.«
 

Substanca teme


Tu bi se, substanca teme, lahko vse začelo. Oziroma, natančneje, končalo. To je Ivan Cankar, ki so nam ga privzgojili – in dodobra priskutili – v nasilnem, ideološko ozkem in »izravnalnem« izobraževalnem procesu, ki nikoli ni iskal ne znanja ne razumevanja, kaj šele refleksije. Zato je bilo Cankarju tako težko ponuditi drugo priložnost. Bilo. In je. Zakaj bi se človek zavestno mučil? »Svet izgleda tako, kot da se je prebudil v dolgo, strašno bolezen.« Ne, nihče ni znal distopije tako ubesediti kot Cankar, zapiše Štefančič in doda, da bi Cankar, če ne bi pisal, umrl od tesnobe. Mar ni? Ko beremo Marcela, se zdi, da je Ivan vendarle preživel.

»To, kar je mrtvo, še živi, to, kar je živo, pa drvi smrti naproti – in to je grozno, odvratno, gnusno,« je v opisu jedkega jedra cankarjanske pripovedi forenzičen Štefančič jr. »Cankar je znal vse spremeniti v nekaj gnusnega in ostudnega, 'glistastega' in 'opolzlega', 'slinavega' in 'sklizastega', 'gnilobnega' in 'smrdljivega' – seks (Milan in Milena), ženski obraz (Nespodobna ljubezen), žensko telo (Julija), moško telo (Ti sam si kriv), moža ljubice (Monna Lisa), spečega človeka (Na pragu), pastirico, ki hoče 'navzgor', med gospodo (Pred gostilnico), 'notranje življenje modernih ljudi' (Literarno izobraženi ljudje), 'silen nos', ki raste in se širi v neskončnost (Povest o dolgem nosu), kabaretno plesalko in njeno moško publiko (Psi), človeški obraz, ki je 'kakor kos svežega, rdečega, še malo krvavega mesá' (Grešnik Lenart). V Cankarjevih delih se junakom vedno približuje 'nekaj neznanega in groznega', 'nekaj temnega, strašnega', 'nekaj velikega, črnega', 'nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega', a nevidnega, fantomskega, nedoločnega,« v neprestanem toku misli, podatkov, asociacij in povezav našteva avtor knjige.

Ko človek bere Cankarja, pravi Štefančič, dobi občutek, da je pisal tako, kot da so velika depresija, druga svetovna vojna, hladna vojna in atomska bomba že za njim: »Cankar je popisoval svet, v katerem kapitalizem nastopa z močjo velike depresije, druge svetovne vojne, hladne vojne in atomske bombe. Cankar velja za težkega, zateženega, groznega – in Slovenci bežijo pred njim, se s seboj in bralci pogovarja Štefančič. Je slovenski George Orwell, ki je na pomolu ob Ljubljanici, ne v Wiganu, za trenutek srečal Alberta Camusa, res zatežen? »Absolutno – totalno. Vendar mojstrsko! Njegova zateženost je vedno mojstrovina zateženosti. Ne ustavi se. Ne taktizira. Ko zateži, res zateži.« Vpogled v gube slovenskega sadizma. Tedaj in zdaj.
 

Analiza sedanjosti


Štefančič med seciranjem Cankarja, ki je Slovenijo in slovenstvo razkosal bolj natančno kot kdor koli pred in po njem, ugotovi, da Slovenija iz sebe še vedno ni stresla 19. stoletja. Lahko potegneš Slovenijo iz 19. stoletja, ne moreš pa 19. stoletja potegniti iz Slovenije, doda. Po Štefančičevem mnenju to seveda pomeni, da lahko Cankar o današnji Sloveniji res pove več, kot lahko o njej povemo sami. »Zadošča že, da preberete njegove drame, pa dobite popolno sliko sodobne Slovenije, ali bolje rečeno – večno sliko Slovenije. Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. Cankarjeve drame so bile resda fikcije, toda Slovenija 2018 je fikcija, v katero lahko vstopiš. Kot da je posneta po Cankarjevih dramah. Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar,« piše Štefančič. Cankarjevo ljudstvo je vedno nezadovoljno, toda obenem malodušno, pasivno, hinavsko, prilagodljivo, oportunistično, kameleonsko – rado bi le mir: kako domače in moderno to zveni.

image
Štefančičev Cankar ni lahko prebavljiv – tudi Cankar ni bil.


»Vsakdo je srečen, da mu ni treba imeti svoje volje in svojega razuma,« je Cankar zapisal v Romantičnih dušah. »Vsi se pač le leno zanašajo na politike. In za skledo žgancev zatajijo svojo pamet,« mu je, dobrih sto let kasneje, v dolgem nočnem pogovoru na Klancu odvrnil Štefančič. »Množica je vodljiva čreda, ki ne more živeti brez gospodarja. Tako željna je ubogati, da se instinktivno podvrže vsakomur, kdor se razglasi za njenega gospodarja,« nadaljuje Cankar. Množica pač ne pozna ne dvomov ne negotovosti, zato vladarjem postreže s popolnim – in večnim – receptom za politični marketing: »Množico, ki je nagnjena k samim ekstremom, pa je mogoče zganiti samo s pretirano velikimi dražljaji. Kdor hoče učinkovati nanjo, ne potrebuje logičnega odmerjanja argumentov, slikati mora s kar najmočnejšimi barvami, pretiravati in ponavljati zmeraj isto. Množice še nikoli niso bile žejne resnice. Terjajo iluzije, ki se jim ne morejo odreči. Irealno ima pri njih zmeraj prednost pred realnim, neresnično vpliva nanje skoraj tako močno kot resnično.« Tako kot jih novotarije razburjajo, svojemu predhodniku dialoško odvrne Štefančič, jih tradicija, rod in predniki vzburjajo. Množica od »svojih junakov zahteva, da so močni, celo nasilni. Hoče biti obvladovana in zatirana in hoče se bati svojega gospodarja.« Zato tudi najbolj ljubi tistega, ki jih najbolj straši.

V Sloveniji, v kateri je sedanjost vedno le zadnji stadij – ali pa zadnji modni krik – preteklosti, so imeli po Štefančičevih besedah in analizi Cankarja in vseobčega cankarjanstva navdih le pesniki, »vsi ostali pa so bili le pridni, delavni, marljivi, prizadevni, natančni, vztrajni, tako da se je kapitalistična delovna etika potem vedno spodvila navznoter, v agresivnost in plenilstvo navznoter, v odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje in zatiranje bližnjih in najbližjih, v notranji kolonializem. In svetovne dogodke in velike zgodovinske dosežke so pri nas zamenjali družinsko nasilje, mizoginija, šovinizem, etnonacionalizem in ksenofobija, ki so tako endemični, kot da so edini način, da Slovenija ostane v koraku s časom.«

Grozljivo je, da je Cankar pred sto in več leti dejansko pisal bolj svobodno, odprto in z bistveno manj (samo)cenzure – sežig pesniške zbirke Erotika mu je »marketinško« prišel celo zelo prav – kot si je današnje, iz dneva v dan bolj puritanske, konservativne, celo fundamentalistične (dobesedno) perspektive sploh mogoče predstavljati. Ni se omejeval. In tudi omejevali ga ravno niso. Danes ne bi sežgali le Erotike, zapiše Štefančič. »Danes – v obdobju nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo 'pošasti', kot sta Roman Polanski ali Woody Allen (ali pa Richard Wagner, če smo že ravno pri tem) – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti,« je jasen (tudi) legendarni filmski kritik. Štefančič kar velik del knjige namreč nameni tudi Ivanu Cankarju filmskemu režiserju in »velikemu mojstru montaže«, ki sicer – vsaj ne dokazano – nikoli ni bil v kinu.
 

Ivan Cankar, filmski režiser


Cankar je, piše Štefančič, perfektno razumel montažo – tako montažno videnje življenja kot montažno videnje literature. Cankarju so pogosto očitali, da je nerazumljiv, toda če je bil nerazumljiv, potem so to nerazumljivost povzročali prav filmski momenti – pretirane upočasnitve in pospešitve, prelivi, prehodi, zatemnitve. Cankar je prehitro govoril, zato je bil nerazumljiv. Bil je intenziven kot film. Kot da Marcel ne bi pisal o Ivanu, ampak – o sebi. »Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana,« meni Marcel, ki je prepričan, da bi Cankar kot filmski režiser snemal filme noir. »Filmi noir so zacveteli med drugo svetovno vojno in cveteli tudi po njej, kasneje pa so postali filmske klasike, kulti in objekti neskončnih akademskih razprav, toda bolj ko jih gledaš, bolj so videti tako, kot da jih je izumil Ivan Cankar, saj je anticipiral in intoniral njihovo kompletno panoramo – mrak, pesimizem, pasivnost, trpnost, odtujenost, tesnobo, dezorientacijo, fatalizem, paranojo, obsedenost, anomijo, občutek ujetosti, izoliranosti, osamljenosti, dislociranosti, nelogičnosti in nesmiselnosti, absurdnost človeške eksistence, indiferentnost materialnega sveta in brezosebnega vesolja, nihilizem, moralno nejasnost, romantiziranje avtodestruktivnosti in nestabilnosti, zanikanje kapitalističnega sna in prestrašene ljudi, ki poskušajo preživeti.«

Je Cankar dejansko preživel, se vpraša že skorja povsem izčrpani bralec? Mar ni Cankar pisal tako, kot da je že mrtev, mu odgovori še povsem sveži avtor. Mar se ni imel za umirajočega človeka? »Kafka je poudaril, da svoje zgodbe dobesedno rojeva – da iz njega prihajajo prekrite z 'umazanijo in sluzjo'. Mar niso kritiki Cankarju očitali 'umazanije' in 'sluza'? In mar ni Cankar vedno ustvarjal vtisa, da med pisanjem stoji sredi 'umazanije' in 'sluza'? Mar ni besede 'stud' uporabljal tako, kot da jo je izumil?« sto let kasneje bruha iz Ivana mlajšega.

Veliko delo. A tudi knjiga za najbolj potrpežljive bralce v visoki intelektualni kondiciji. (Ne le) bralna izkušnja. Tour de force.