Tiskane izdaje
Pred več kot sto leti je ameriški pisatelj in novinar Upton Sinclair več mesecev delal v mesnicah in mesnih tovarnah tedanjega Chicaga.
Ker mu časopisi niso hoteli objaviti grozljivega poročila o izkoriščanju delavcev in higienskih razmerah za delo, je literarizirano izkušnjo opisal v knjigi The Jungle (1906). Predsednik Theodore Roosevelt je moral imenovati posebno preiskovalno komisijo in reformirati zakon o inšpekcijskem nadzoru. Če bi Sinclair podobno knjigo objavil danes, ne bi imela nobenega učinka.
Avtorjevi opisi delovnih razmer v zgodnjem kapitalizmu kažejo, kako malo moči je imel posameznik, kako bedno je bilo njegovo izkoriščano življenje in kako krute so bile posledice revščine zanj in za njegovo družino. Sinclair je bil prepričan socialist – verjetno najbolj osovražena človeška kategorija v tedanji Ameriki – in je na revščino znal pogledati celostno.
Zavrnil je prepričanje, da so reveži sami krivi za svojo nesrečo: ker niso dovolj dobro poskrbeli zase, ker premalo delajo ali so se po naravnem redu znašli na dnu družbene lestvice. Sinclair je pokazal, da v nečloveških in razčlovečenih razmerah ni mogoče izoblikovati in ohraniti dostojanstva. Izkoriščanim revežem ostane samo zakon džungle, kjer preživijo najmočnejši, najbolj krvoločni in največji oportunisti.
Prežeča revščina
Zelo podobno družbo je več kot stoletje pozneje opisal švedski pisatelj Kristian Lundberg v avtobiografskem romanu Yarden (Goga, 2016, prevedla Danni Stražar). Le da je namesto čikaških klavnic izbral švedsko pristanišče, v katerem delavci pretovarjajo avtomobile s transportnih ladij in jih pripravljajo za evropske kupce.
Lundbergov pristaniški svet se je od Sinclarjevih časov le malo spremenil. V Yardnu večinoma delajo priseljenci. Njihove zaposlitve so negotove in vsi se zavedajo, da jih lahko delovodja v trenutku odpusti – zaradi napake, premajhne učinkovitosti ali kar tako. Vsi so enako nadomestljivi, nimajo skupnih prostorov ali sindikata.
V podjetju so načrtno poskrbeli, da se med delavci ne morejo splesti niti najbolj površinske človeške vezi. Vsak sodelavec je hkrati zaveznik, ovira in tekmec. Zaradi napake enega člana je kaznovana cela skupina. Enako negotovo je življenje zunaj pristanišča, saj na priseljenske družine ves čas prežijo revščina, kriminal in možnost izgona iz države za najmanjši prestopek.
Lundberg je zelo dobro poznal življenje priseljenskih družin na Švedskem, saj je preživel otroštvo in mladost na družbenem robu. Zaradi razpadlega zakona med duševno bolno mamo in povzpetniškim očetom je postal belski revež: pripadnik družbene skupine, ki je bila vredna celo manj od priseljencev. Več let je bil zasvojen z drogami, dokler ni bil primoran začeti skrbeti za otroka.
Objavil je več zbirk pesmi in krajše proze. Za njegove prispevke so se zanimali švedski časopisi, a se ni prepoznal v medijskem in kulturniškem okolju. Ko sem ugotovil, kaj vse bi moral storiti za objave in kakšna bi morala biti moja besedila, sem se poslovil, je zapisal v romanu. Honorar za eno kolumno v uglednem časopisu bi bil višji od mesečne plače v pristanišču, a se je kljub temu odločil za fizično delo.
»Pogosto se misel ustavi pri tem, kaj počne človek. Na to ne znam odgovoriti. Včasih pomislim, da je tisto, kar ustvari človeka, sposobnost izbirati dobro. Spet drugič sploh ne mislim, da obstaja kaj takega, kot je dobrota. Kaj se zahteva od nas, ki se imenujemo ljudje? Čedalje bolj sem prepričan, da se od nas zahteva ustvarjanje pogojev, da bi lahko izbrali dobro, če želimo. Stradajoči nima teh pogojev, nekdo, ki se boji, da bi izgubil delo, prav tako nima teh pogojev. To nas naredi nečloveške. Sistem to izkorišča. Nas izrablja,« je med čiščenjem in pretovarjanjem avtomobilov v deževnem severnem mrazu razmišljal Lundberg.
V boju za obstanek ni prostora za dobroto, je ugotovil švedski pisatelj. V pristanišču je lahko opazil kvečjemu bežne trenutke solidarnosti, ki so bili prej strategija preživetja kot dobrota. Delavci so pač morali sodelovati, če so se hoteli izogniti delovni nesreči ali kazni. Prijateljstvo bi bilo preveč tvegano, saj nihče ni vedel, ali bo naslednji dan še prišel v službo ali pa bo morda postal delovodja in bo moral odpustiti svojega kolega.
V podjetju so za službe, položaje in statuse tekmovale vse družbene skupine: Švedi proti Nešvedom, pisarniški delavci proti pristaniščarjem, mlajši proti starejšim, nižji direktorji proti srednjim direktorjem. Vse to ni bilo značilno samo za njihovo delovišče, je prepričan Lundberg. Pristanišče je samo za odtenek skrajnejše od drugih služb – delavskih, uradniških, ustvarjalnih ali menedžerskih. Družbena in ekonomska razmerja so povsod enako izkoriščevalska, boj med razredi enako neusmiljen.
Še tisti, ki jim je uspelo pobegniti svojemu družbenemu razredu ali vojni v zapuščeni domovini, so na koncu enako ujeti, je zapisal udeleženec v neprostovoljnem družbenem eksperimentu. »Enemu od tisočih uspe priti mimo meja in je obsojen na to, da se nikoli ne počuti doma. Je razredno potovanje uspešno? Ne, skorajda nikoli. Je potovanje k okrevanju uspešno? Ne, skorajda nikoli. Zakaj potem človek to počne? Ker je neizogibno. Ker je druga možnost hujša.«
Knjige nimajo več pravega političnega učinka
Lundbergov Yarden kljub očitni kritičnosti do vsiljenega razrednega boja ni predvsem politična knjiga. Pristanišče je pogosto samo kulisa, pred katero se pripovedovalec skrije v notranji svet, kjer poskuša ohraniti svojo človeškost in poiskati motiv, zakaj je treba preživeti v novodobni globalni džungli. S knjigo ni hotel doseči družbenih sprememb, kar je uspelo njegovemu ameriškemu predhodniku na začetku prejšnjega tisočletja.
A tudi če bi imel političen namen, knjige danes nimajo več takšnega političnega učinka. Upravljavcem Yardna se ni bilo treba bati delovne inšpekcije. Švedski parlament ni glasoval o reformah delovne zakonodaje in večji družbeni pravičnosti. Delovne razmere, ki jih je v pristanišču doživel Lundberg, v globaliziranem svetu veljajo za nujne. Še tako slabo plačana in negotova mesta se vedno lahko preselijo drugam ali počakajo nove delavce, ki nimajo druge izbire.
Za odmik od Sinclairove džungle je človeštvo potrebovalo več generacij. Vrnitev v preteklo stoletje je lahko veliko krajša.
