»V nobenem primeru se ni bati zločina nad literaturo«
Mimi Podkrižnik, predsednica žirije za nagrado kresnik: Vsak roman iz peterice ima nekaj, s čimer se je, vsaj v mojih očeh, dvignil nad druge, zasijal.
Odpri galerijo
oglas Generacija+
Članom žirije za Delovo nagrado kresnik se javni del življenja preverjeno spremeni: bralsko pleme jih obravnava drugače, nenadoma jih vabijo tja, kamor jih prej niso, zmeraj in povsod se najde kak dobronamerni komentator, nesebično pripravljen odrešiti zapletenost njihovega življenja z imeni edino pravih avtorjev, ki da bi sodili v vrh letne romanopisne bere.
Najdejo se uvidevni ljudje, ki med trepljanjem po ramenih zdrdrajo imena primernih finalistov, nekateri z navidezno uvidevnostjo, drugi – kdo bi jih obsojal? – iz iskrenega bralskega prepričanja. Bralka, prevajalka in novinarska kolegica Mimi Podkrižnik se je letos prvič znašla v vlogi članice in celo predsednice kresnikovske žirije.
Lahko si obeta zanimivo dogodivščino, tudi če verjame, da je manj več in se bo podal samo po meandrih prve deseterice oziroma peterice po našem izboru. Verjamem, da smo prepoznali prave bisere.
Seveda se strinjam z njim, le kdo ne uživa v odličnosti? In vendar: kaj pa je najboljše? Popolnosti v življenju ni, tako je tudi v domala vsaki knjigi, naj bo še tako dobra, drobec, ki vsaj koga od petih članov komisije rahlo moti. Iskrena bom: ni bilo enostavno doreči najboljših. Ampak tu govorim bolj o drobnjakarskih finesah.
Gotovo je med tako obsežno bero premalo izjemnih knjig, ki intelektualno vlečejo in jih prebereš na dušek, potem pa še precej časa razmišljaš o njih: o zgodbi, jeziku, fluidu, ki na koncu zaveje iz prebranega. Žal smo se prebijali tudi skozi romane z napakami, od slovničnih do vsebinskih, ko se, naj omenim nekaj skrajnih primerov, dogaja, da kak lik nima ves čas istega imena, ko se pripetijo časovne nedoslednosti in fizikalne nelogičnosti, ko je veliko vsebinskega vrtenja v krogu, prav tako aktualiziranja na silo. Zaradi te izjave – zavedam se, da samo bralske in torej laične – bi me jutri zvečer lahko kdo porinil v ogenj, toda obstajajo tudi knjige, v katerih po mojem ne bi smelo pisati, da so izšle v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira javna agencija za knjigo.
Mitiziranja knjige je pri nas, se mi zdi, k sreči še nekaj, prav je, da jo postavljamo na piedestal, narobe pa je, da jo potem maličimo: ker je avtor morda nespretno izpisal zgodbo, ker je urednik pri delu hitel. Razvrednotimo jo tudi, ker je bralec ne kupi več za domačo knjižnico ... Seveda bi bilo za člane komisije manj naporno, če bi se lahko ob službi nekaj mesecev temeljito poglabljali v le nekaj deset romanov. Morda pa ne bi bila slaba zamisel razpis, na katerega bi – samo preigravam – založniki in samozaložniki oziroma avtorji prijavili najboljša dela, ki bi se nato potegovala za nagrado. Za kakšen roman mi je resnično žal, da ni mogel naprej med deseterico ali celo peterico: če bi bil izpiljen, bi prepričal.
Naj karikiram: splet je včasih kot šank, šankovske druščine pa niso nujno trezne ... Neki bralec, ki ga osebno ne poznam, me je vnaprej dobrohotno posvaril: 'Nisem prepričan, ali naj vam čestitam, ker vodite letošnjo kresnikovsko žirijo, ali raje ne, saj si boste nakopali nasprotnike.' Kaj bi mu lahko odgovorila? Žal mi je, da je tudi v literaturi, ki bi morala biti polje svobode in ljudi odprtega duha, čutiti spakovanje, zavist in negativizem. Ali ni to žalostno? Pa ne zaradi nas, ki smo v žiriji, ampak zaradi žaljivega odnosa kritizerjev do pisateljskih kolegov, izbranih najprej v deseterico in nato finalno peterico. Nagrada kresnik, ki jo podeljuje zasebna družba Delo, je kot češnja: morda se bo znašla na izborni čokoladni torti ali, precej verjetneje, ne. Sredi polčasa počez soupravljavsko očitati žiriji nepotizem, rumeno smer, poklek pred najmočnejšimi založniki, kar neoliberalizem ... je smešno; posebno kadar se ne ugriznejo v jezik ljudje, ki so z avtorji, ki smo jih menda po krivem prezrli, v bližnjih razmerjih. A bila bi mazohistka, če ob takih opazkah ne bi zamahnila z roko.
Posploševati je narobe, a če že moram, imam v grobem vtis, da je v tekstih manj osrečujočega erosa in več morečega tanatosa. Tu in tam sem se začudila, s kakšno psihološko lahkotnostjo pisanja nekateri avtorji mimogrede pospravijo svoje literarne bližnje. Tu seveda – in to zares poudarjam – nimam v mislih pretresljivega romana iz peterice finalistov, ki temelji na zelo bolečih avtobiografskih izkušnjah in zadene bralca naravnost v srce, kakor ne namigujem na kriminalne tekste, saj je v teh mrcvarjenje teles nujno. Da, smrt je del življenja in torej eden prvih književnih klišejev, in vendar bi nam bilo morda vsem v uteho, če bi se lahko, medtem ko smo toliko brali, nekoliko več smejali. Saj ne pravim, da ni iskrivosti in radoživosti, obstaja veselje, tudi medvrstičnega duha je nemalo, a če že moram grobo poenostavljati, je – naj se izrazim privzdignjeno – morda več težine kot vedrine, več grenkobe kot sladkobe. Pa sta radost in intelekt lahko lep par, tudi skrajno resen.
Zanimala nas je dobra literatura, taka, ki človeka morda iskrivo požgečka, mogoče tudi pretrese, lahko da rahlo zamakne, malo premakne. Vsak roman iz peterice ima nekaj, s čimer se je, vsaj v mojih očeh, dvignil nad druge, zasijal; zaradi pisave, strukture, večplastnosti, paralelizmov, iskrivosti v neizmerni tragiki.
O uravnoteženju spolov nismo razmišljali, sliši se paradoksalno, a na silo po biologiji izbirati najboljši roman se mi zdi predmoderno; kljub trdoživosti seksizma na številnih družbenih ravneh. Tudi po založbah nismo uravnovešali nominirancev, niti po žanrih niti po ne vem čem vsem še.
Vtis imam, da smo člani žirije na različnih bregovih, tudi po literarnem ozadju ali, če hočete, okusu smo si drugačni, ne bo šlo gladko, nič ni vnaprej jasno. Malce me skrbi, ker sta dva nominiranca v intervjujih, ki smo jih zadnje dni objavili v Delu, namigovala na idealen umor na Rožniku. Seveda se hecam … No, v nobenem primeru se ni – če še bolj karikiram – bati zločina nad literaturo, vsi razočarani navijači naj bodo pomirjeni. Vnaprej se veselim za zmagovalca ali zmagovalko, kdorkoli bo: zato, ker je dobra literatura trdo delo in užitek. To je treba globoko spoštovati. Še enkrat naj ponovim: kdor misli, da ve, kdo bo jutri prižgal ogenj, se lahko moti.
Najdejo se uvidevni ljudje, ki med trepljanjem po ramenih zdrdrajo imena primernih finalistov, nekateri z navidezno uvidevnostjo, drugi – kdo bi jih obsojal? – iz iskrenega bralskega prepričanja. Bralka, prevajalka in novinarska kolegica Mimi Podkrižnik se je letos prvič znašla v vlogi članice in celo predsednice kresnikovske žirije.
Kolegica Podkrižnik, kaj lahko pred jutrišnjim rožniškim odločanjem poveste javnosti o moči slovenskega romana? Lani je izšlo skoraj dvesto romanov, kar je vsekakor rekord, a kaj si lahko obeta bralec, ki mu okoliščine ne dopuščajo tako dolgega bralskega potovanja, kot ga mora opraviti žirija?
Lahko si obeta zanimivo dogodivščino, tudi če verjame, da je manj več in se bo podal samo po meandrih prve deseterice oziroma peterice po našem izboru. Verjamem, da smo prepoznali prave bisere.
Vaš predhodnik na predsedniškem mestu, kolega Tone Smolej, je bil lani zelo jasen: brati dobre romane je užitek, je rekel, a v pogovoru tudi navrgel pomisel, da je odločati o najboljšem zagatno. Se lahko strinjate s tem?
Seveda se strinjam z njim, le kdo ne uživa v odličnosti? In vendar: kaj pa je najboljše? Popolnosti v življenju ni, tako je tudi v domala vsaki knjigi, naj bo še tako dobra, drobec, ki vsaj koga od petih članov komisije rahlo moti. Iskrena bom: ni bilo enostavno doreči najboljših. Ampak tu govorim bolj o drobnjakarskih finesah.
Ena od letošnjih finalistk ali eden od finalistov Delove nagrade za roman leta – Vladimir P. Štefanec, Mirt Komel, Bronja Žakelj, Mojca Širok in Jani Virk – bo jutri zvečer na Rožniku slavil. Foto Uroš Hočevar
Je romanov preveč? Bi bilo treba po vzoru nekaterih tujih nagrad premisliti o spremembi načina izbiranja in se morebiti odločiti za založniške nominacije ali pa prepustiti grob izbor zunanjim združbam? Zlahka si predstavljam, da bi se bilo intrigantno pol leta ukvarjati le s tridesetimi knjigami.
Gotovo je med tako obsežno bero premalo izjemnih knjig, ki intelektualno vlečejo in jih prebereš na dušek, potem pa še precej časa razmišljaš o njih: o zgodbi, jeziku, fluidu, ki na koncu zaveje iz prebranega. Žal smo se prebijali tudi skozi romane z napakami, od slovničnih do vsebinskih, ko se, naj omenim nekaj skrajnih primerov, dogaja, da kak lik nima ves čas istega imena, ko se pripetijo časovne nedoslednosti in fizikalne nelogičnosti, ko je veliko vsebinskega vrtenja v krogu, prav tako aktualiziranja na silo. Zaradi te izjave – zavedam se, da samo bralske in torej laične – bi me jutri zvečer lahko kdo porinil v ogenj, toda obstajajo tudi knjige, v katerih po mojem ne bi smelo pisati, da so izšle v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira javna agencija za knjigo.
Mitiziranja knjige je pri nas, se mi zdi, k sreči še nekaj, prav je, da jo postavljamo na piedestal, narobe pa je, da jo potem maličimo: ker je avtor morda nespretno izpisal zgodbo, ker je urednik pri delu hitel. Razvrednotimo jo tudi, ker je bralec ne kupi več za domačo knjižnico ... Seveda bi bilo za člane komisije manj naporno, če bi se lahko ob službi nekaj mesecev temeljito poglabljali v le nekaj deset romanov. Morda pa ne bi bila slaba zamisel razpis, na katerega bi – samo preigravam – založniki in samozaložniki oziroma avtorji prijavili najboljša dela, ki bi se nato potegovala za nagrado. Za kakšen roman mi je resnično žal, da ni mogel naprej med deseterico ali celo peterico: če bi bil izpiljen, bi prepričal.
Vem, da ne morete govoriti v imenu članov žirije, a v zadnjih dveh mesecih sem večkrat naletel na mnenja o vaših odločitvah, okusu, strategiji. Nekateri spletni pametnjakoviči so se lotili usodnega zdrsa in javno jadikujejo, ker med peterico niste pripeljali knjige tega ali onega pisatelja, te ali one pisateljice, drugi so bajali o vašem skupinskem pokleku pred zahtevami založniške mašinerije. Razumete tovrstno spletno besnenje?
Naj karikiram: splet je včasih kot šank, šankovske druščine pa niso nujno trezne ... Neki bralec, ki ga osebno ne poznam, me je vnaprej dobrohotno posvaril: 'Nisem prepričan, ali naj vam čestitam, ker vodite letošnjo kresnikovsko žirijo, ali raje ne, saj si boste nakopali nasprotnike.' Kaj bi mu lahko odgovorila? Žal mi je, da je tudi v literaturi, ki bi morala biti polje svobode in ljudi odprtega duha, čutiti spakovanje, zavist in negativizem. Ali ni to žalostno? Pa ne zaradi nas, ki smo v žiriji, ampak zaradi žaljivega odnosa kritizerjev do pisateljskih kolegov, izbranih najprej v deseterico in nato finalno peterico. Nagrada kresnik, ki jo podeljuje zasebna družba Delo, je kot češnja: morda se bo znašla na izborni čokoladni torti ali, precej verjetneje, ne. Sredi polčasa počez soupravljavsko očitati žiriji nepotizem, rumeno smer, poklek pred najmočnejšimi založniki, kar neoliberalizem ... je smešno; posebno kadar se ne ugriznejo v jezik ljudje, ki so z avtorji, ki smo jih menda po krivem prezrli, v bližnjih razmerjih. A bila bi mazohistka, če ob takih opazkah ne bi zamahnila z roko.
Kakšna je sploh bila lanska bera romanov po – naj si dovolim malce patetičen ton – kreativnosti in umetniški moči? Je za slovenskim romanom, izberite sami, odlično/dobro/zmerno dobro/malce porazno/katastrofalno leto? Kako je z raznolikostjo, aktualnostjo, slogovno suverenostjo in drugimi kriteriji?
Posploševati je narobe, a če že moram, imam v grobem vtis, da je v tekstih manj osrečujočega erosa in več morečega tanatosa. Tu in tam sem se začudila, s kakšno psihološko lahkotnostjo pisanja nekateri avtorji mimogrede pospravijo svoje literarne bližnje. Tu seveda – in to zares poudarjam – nimam v mislih pretresljivega romana iz peterice finalistov, ki temelji na zelo bolečih avtobiografskih izkušnjah in zadene bralca naravnost v srce, kakor ne namigujem na kriminalne tekste, saj je v teh mrcvarjenje teles nujno. Da, smrt je del življenja in torej eden prvih književnih klišejev, in vendar bi nam bilo morda vsem v uteho, če bi se lahko, medtem ko smo toliko brali, nekoliko več smejali. Saj ne pravim, da ni iskrivosti in radoživosti, obstaja veselje, tudi medvrstičnega duha je nemalo, a če že moram grobo poenostavljati, je – naj se izrazim privzdignjeno – morda več težine kot vedrine, več grenkobe kot sladkobe. Pa sta radost in intelekt lahko lep par, tudi skrajno resen.
Bralci si nismo mogli kaj, da ne bi opazili: v finalnem izboru žirije sta najmanj dve izrazito žanrsko intonirani deli in eno izrazito avtobiografsko. Je še kaj, kar bi bilo vredno detektirati? V deseterici je bil še kak žanrski in avtobiografski izdelek.
Zanimala nas je dobra literatura, taka, ki človeka morda iskrivo požgečka, mogoče tudi pretrese, lahko da rahlo zamakne, malo premakne. Vsak roman iz peterice ima nekaj, s čimer se je, vsaj v mojih očeh, dvignil nad druge, zasijal; zaradi pisave, strukture, večplastnosti, paralelizmov, iskrivosti v neizmerni tragiki.
Med finalisti so dami z literarnima prvencema in trije pisatelji, ki ne le da imajo opazen knjižni opus, ampak so celo že doživeli kresnikovski finale. Kakšno težo ima pri odločanju žirije avtoričin oziroma avtorjev spol? Pravila nagrade tega ne določajo.
O uravnoteženju spolov nismo razmišljali, sliši se paradoksalno, a na silo po biologiji izbirati najboljši roman se mi zdi predmoderno; kljub trdoživosti seksizma na številnih družbenih ravneh. Tudi po založbah nismo uravnovešali nominirancev, niti po žanrih niti po ne vem čem vsem še.
Šarm nagrade kresnik je odločitev žirije v zadnjem hipu. Žirija je zadnjič zasedala nekaj dni pred razglasitvijo finalistov 23. maja. Pričakujete jutri zvečer v klavzuri težavno pot do imena novega lavreata?
Vtis imam, da smo člani žirije na različnih bregovih, tudi po literarnem ozadju ali, če hočete, okusu smo si drugačni, ne bo šlo gladko, nič ni vnaprej jasno. Malce me skrbi, ker sta dva nominiranca v intervjujih, ki smo jih zadnje dni objavili v Delu, namigovala na idealen umor na Rožniku. Seveda se hecam … No, v nobenem primeru se ni – če še bolj karikiram – bati zločina nad literaturo, vsi razočarani navijači naj bodo pomirjeni. Vnaprej se veselim za zmagovalca ali zmagovalko, kdorkoli bo: zato, ker je dobra literatura trdo delo in užitek. To je treba globoko spoštovati. Še enkrat naj ponovim: kdor misli, da ve, kdo bo jutri prižgal ogenj, se lahko moti.
