V ospredju je avtobiografski jaz

Prestižna literarna nagrada goncourt: znana je prva petnajsterica najboljših romanov v Franciji.

Objavljeno
17. september 2019 08.00
Posodobljeno
17. september 2019 08.13
Knjige, knjige, knjige ... Biseri med njimi se vedno zalesketajo. Foto Reuters
Biseri se bleščijo, zato se ni bati, da jih ne bi slej ko prej zagledali. Podobno je z izborno književnostjo, spontano najde pot in zaživi bogato življenje, četudi kakšno knjigo morda kdaj spregleda kakšna komisija za literarno nagrado in je v posameznih krogih nemir ... Ta sodi zraven, tudi k eni najprestižnejših literarnih nagrad na svetu: francoskemu goncourtu.

image
Didier Decoin, generalni sekretar Académie Goncourt, prihaja redno v Slovenijo, kjer aprila ob tako imenovanih Nodierovih dnevih razkrije goncourtov izbor po okusu slovenskih študentov francoščine. FOTO: Benjamin Decoin


Tretjega septembra je bila, kot določajo pravila, znana prva petnajsterica najboljših romanov za prestižno literarno nagrado goncourt, ki jo podeljujejo vse od leta 1903. Cvetober naj osmerice bo znan v začetku oktobra in zatem konec meseca še naslovi najboljših štirih, lavreata pa bodo, kakor vsako leto, razglasili v začetku novembra. Kakor je v pogovoru za Delo povedal dolgoletni član in generalni sekretar Goncourtove akademije, pisatelj in scenarist Didier Decoin – vanjo je bil povabljen leta 1995 –, je »izbrana petnajsterica resnično izborna«. Izluščili so jo iz 336 romanov, kolikor so jih prebirali letos, »vseh niti ne do konca«, zato ker so nekateri odlični, mnogi povprečni in, nič drugače ni v drugih okoljih, določeni tako zanič, da niso berljivi. »Deset članov akademije Goncourt si nas je razdelilo romane, mnoge med njimi nas je prebralo več.«


Odraz aktualnih razmer

Kaj je mogoče reči o tokratni beri? Kaj jo določa? Je v francoskem literarnem zraku kaj posebnega? »Lahko bi rekli, da se letošnja dela nekoliko odmikajo od čiste romanesknosti bolj k osebnim pripovedim in pričevanjem. Številne knjige so napisane prvoosebno, v njih pripoveduje 'jaz' oziroma 'mi', medtem ko je bilo v preteklih letih drugače, glavni protagonist je bil 'on' ali 'oni'. Ena se mi zdi sploh precej posebna in rekel bi, da je med najlepšimi na seznamu, to je Extérieur monde [Zunanji svet, založba Gallimard] Oliviera Rolina, ki je knjiga spominov, popotovanj ... Ni ravno roman v dobesednem pomenu besede. Tudi Soif Amélie Nothomb [Žeja, Albin Michel] je sijajno pisanje, prav tako Les choses humaines [Človeške stvari, Gallimard], v katerih se avtorica Karine Tuil loteva družbene problematike, kot je posilstvo ... Zdi se, da se pisatelji v zadnjem času ukvarjajo predvsem z aktualnostjo, še s problemi, kot so migracije, recimo.« Da so pisani (tudi) prvoosebno, je kajpada normalno – literatura upoveduje, kar se dogaja okoli nje – in je odraz družbenega razpoloženja, »a še pred nedavnim ni bilo malo obračanja k vojni, bodisi k prvi bodisi k drugi svetovni vojni«. Pred dvema letoma, denimo, je gouncourta prejel Éric Vuillard za izjemni roman Dnevni red, ki ga je brati tudi v slovenščini.


Ko se ljudje vrtijo v krogu
Lani so z Goncourtovo nagrado ovenčali Nicolasa Mathieuja, čigar roman Leurs enfants après eux je Didieru Decoinu nadvse všeč. Res je odlična knjiga, ni je »mogoče odložiti, jasno, da sem glasoval zanjo. Pa ne samo zato, ker pripoveduje o sodobni družbi, ampak ker se mi zdi pogumno, da je avtor za kraj dogajanja izbral Loreno, regijo, ki jo je močno prizadela dezindustrializacija. V takem okolju ljudje ne vedo, kaj početi, tare jih brezdelje, vrtijo se v krogu. Atmosfera, ki veje iz knjige, malce spominja na film Summer of '42, ki je zame eden najlepših filmov v zgodovini kinematografije.« Podobno ne bo pozabil niti Mathieujeve knjige.


Literarni cirkus

Medtem ko letošnja petnajsterica najboljših romanov bolj ali manj predirno opozarja nase, pa je prav zdaj cel (predvsem neliterarni) cirkus okrog avtobiografske knjige Orléans, v kateri avtor Yann Moix, kot so vik in krik zagnali njegovi domači, domnevno lažno pere umazano perilo. Didierju Decoinu se zdi, gledano književno, omenjena knjiga »zelo lepa«, a potem »smo tudi brali, kaj vse v njej si je avtor izmislil, da bi obračunal s svojo družino in nato je prišel na dan še njegov antisemitizem [Moix je v mladosti pisal protijudovske tekste] ... Take knjige seveda ni mogoče obravnavati v literarnem tekmovanju,« pravi ugledni član Goncourtove akademije, ki so jo, tako kot najbrž vse komisije književnih nagrad tega sveta, sploh »v preteklosti nemalokrat grajali«, češ, s kom vse je povezana, posebno prek založnikov s kapitalom, in je zatorej najbrž pristranska pri izbiranju najboljših in nič manj prvega med njimi.

Pisatelj in scenarist Didier Decoin, generalni sekretar prestižne Goncourtove akademije, piše zdaj daljši roman, ki naj bi bil nared v dveh letih. Hkrati pripravlja televizijsko serijo o Diane de Poitiers – živela je v 16. stoletju –, ki jo bo upodobila Isabelle Adjani.


»Goncourtova nagrada je velika stvar, kajti okronana knjiga brž postane uspešnica, kar prinese ogromno denarja tako avtorju kakor tudi založniku. Nagrado so v resnici dolgo dojemali kot neke vrste trgovsko finančno in nevemšekakšno podjetje ter z vsem, kar sodi zraven: od povezovanja z založbami in dogovarjanja z njimi. Zadnjih petnajst ali deset let je docela drugače, oprani smo vsakršne sumničavosti, za kar se kaže v veliki meri zahvaliti predsedniku Bernardu Pivotu ... Seveda so nas tudi prej grajali po krivem, saj ni bilo nikoli nobenih nepravilnosti in dogovarjanja pod mizo.«


Odvečnosti

Da so letos v Gouncourtovi akademiji prebrali 336 romanov (od približno 500 objavljenih), je veliko tudi v 67-milijonski Franciji oziroma »malo«, če vemo, da v dvomilijonski Sloveniji izide vrtoglavih 200 romanesknih naslovov. A tudi v Franciji je izdan kakšen roman preveč. »Ne morem reči, da je slabih knjig ogromno, a so tudi take, ki jih bereš, bereš in se vprašaš, kako je kaj takega mogoče.« Lahko da je napisano slabo, morda ni smiselna zgodba. Na neki način je pisanje, kot še pravi Didier Decoin, podobno kot kuhanje. »Ne znamo vsi kuhati ... A prva stvar, ki jo je v kuhinji treba vzeti v roke, je nož; da potem obrežemo, kar ni uporabno. Profesionalno brati veliko knjig pomeni prav tako vrteti nož, mentalno rezilo, nato pa odstranjevati dele, ki so slabi.«

image
Didier Decoin, generalni sekretar Académie Goncourt, prihaja redno v Slovenijo, kjer aprila ob tako imenovanih Nodierovih dnevih razkrije goncourtov izbor po okusu slovenskih študentov francoščine. FOTO: Benjamin Decoin


Francoski romani, ki so jih v začetku meseca uvrstili na seznam petnajstih najboljših, so, jasno, vsi nekaj posebnega, med najboljšimi, kakor so med najizbornejšimi njihovi pisci; in ti imajo kaj povedati ... Za taka pisanja se ni bati v tej neredko kruti in strašni založniški industriji, ko se zdi, da ogromno knjig globoko pogoltne črna luknja: ko pa jih nihče ne bere, ne izpostavi, niti ne hvali, še kritizira ne. »Imate prav in hkrati ne povsem. Verjamem, da veliko delo ne more ostati neopaženo v predalu. Nekoč je bilo morda drugače, danes pa je toliko književnih nagrad, časopisja, knjigarnarjev in televizijskih oddaj, da se mi zdi skorajda nemogoče, da bi lahko spregledali izvrstna dela.« Biseri se lesketajo.

Goncourtovih prvih petnajst
Le ghetto intérieur, Santiago H. Amigorena (P.O.L)
Le ciel par-dessus le toit, Nathacha Appanah (Gallimard)
Un dimanche à Ville-d’Avray, Dominique Barbéris (Arléa)
La part du fils, Jean-Luc Coatalem (Stock)
Mur Méditerranée, Louis-Philippe Dalembert (Sabine Wespieser)
Tous les hommes n’habitent pas le monde de la même façon, Jean-Paul Dubois (L’Olivier)
Un monde sans rivage, Hélène Gaudy (Actes Sud)
Rouge impératrice, Léonora Miano (Grasset)
La terre invisible, Hubert Mingarelli (Buchet Chastel)
Soif, Amélie Nothomb (Albin Michel)
Avant que j’oublie, Anne Pauly (Verdier)
Sœur, Abel Quentin (L’Observatoire)
Extérieur monde, Olivier Rolin (Gallimard)
Le cœur battant du monde, Sébastien Spitzer (Albin Michel)
Les choses humaines, Karine Tuil (Gallimard)