V Trstu je umrl argentinski literat Juan Octavio Prenz, povezan s Slovenijo
Bil je upokojeni univerzitetni profesor španske književnosti, pesnik, pisatelj in prevajalec. V španščino je prevajal tudi Prešerna.
Odpri galerijo
V Trstu je izteklo življenje argentinskega pesnika, pisatelja in prevajalca Juana Octavia Prenza, povezanega tudi s Slovenijo. Novico o njegovem slovesu je sporočil tržaški literat Marko Kravos.
Rodil se je v pristaniškem naselju Ensenada de Barragán pri La Plati v Argentini. Njegovi starši so bil priseljenci iz Istre. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Med letoma 1962 in 1967 je živel v Beogradu in se tja spet vrnil leta 1975, ko je bil zaradi diktature življenjsko ogrožen.
Juan Octavio Prenz je član uredništva revije Equivalencias v Madridu in urednik esejističnih izdaj pri založbi Editorial LAR v Buenos Airesu. Objavil je več temeljnih literarnozgodovinskih del o hispanoameriški književnosti, veliko je tudi prevajal iz makedonske, srbske, hrvaške in slovenske književnosti.
Med drugim je leta 2003 v španščino prevedel Prešernove Pesmi (Cantos), leta 1994 Sonete nesreče (Sonetos de la infelicidad), v španščino je prevajal še Gregorja Strnišo, Svetlano Makarovič, Daneta Zajca.
Od leta 1979 je živel v Trstu, a je ostal še vedno tesno navezan na Buenos Aires in Argentino. V Trstu je ustanovil večnacionalni center mednarodnega PEN. Izdal je štiri romane: prvenec Carnaval y otros cuentos (1962) mu je prinesel nagrado promoción literaria, sledili so romani Fábula de Inocencio Honesto, el degollado (1990), El señor Kreck (2006) in Samo drevesa imajo korenine (Sólo los árboles tienen raíces, 2013). Ves čas je objavljal tudi poezijo, najpomembnejše zbirke so Plaza suburbana (1961), Mascarón de Proa (1962), Cuentas claras (1979), Cortar por lo sano (1987) in La santa Pinta de la Niña Maria (1992).
Zadnja mu je prinesla nagrado Casa de las Américas. Njegove pesmi so bile objavljene v več antologijah, njegova dela so prevedli v italijanščino, francoščino, turščino in srbščino. V slovenščini je leta 2003 izšel izbor njegove poezije Prostodušne malenkosti/Libertades minimas.
V organizaciji Slovenskega centra PEN je marca letos v Ljubljani potekal pogovor z njim. Med drugim je spregovoril o svojem romanu Samo drevesa imajo korenine. Kot je pojasnil, je naslov romana njegov odgovor tistim, ki ga sprašujejo po identiteti oziroma po tem, ali je Argentinec, Italijan ali Jugoslovan.
Rodil se je v pristaniškem naselju Ensenada de Barragán pri La Plati v Argentini. Njegovi starši so bil priseljenci iz Istre. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Med letoma 1962 in 1967 je živel v Beogradu in se tja spet vrnil leta 1975, ko je bil zaradi diktature življenjsko ogrožen.
Prenz in slovenska književnost
Juan Octavio Prenz je član uredništva revije Equivalencias v Madridu in urednik esejističnih izdaj pri založbi Editorial LAR v Buenos Airesu. Objavil je več temeljnih literarnozgodovinskih del o hispanoameriški književnosti, veliko je tudi prevajal iz makedonske, srbske, hrvaške in slovenske književnosti.
Med drugim je leta 2003 v španščino prevedel Prešernove Pesmi (Cantos), leta 1994 Sonete nesreče (Sonetos de la infelicidad), v španščino je prevajal še Gregorja Strnišo, Svetlano Makarovič, Daneta Zajca.
Živel v Trstu, ostal navezan na Argentino
Od leta 1979 je živel v Trstu, a je ostal še vedno tesno navezan na Buenos Aires in Argentino. V Trstu je ustanovil večnacionalni center mednarodnega PEN. Izdal je štiri romane: prvenec Carnaval y otros cuentos (1962) mu je prinesel nagrado promoción literaria, sledili so romani Fábula de Inocencio Honesto, el degollado (1990), El señor Kreck (2006) in Samo drevesa imajo korenine (Sólo los árboles tienen raíces, 2013). Ves čas je objavljal tudi poezijo, najpomembnejše zbirke so Plaza suburbana (1961), Mascarón de Proa (1962), Cuentas claras (1979), Cortar por lo sano (1987) in La santa Pinta de la Niña Maria (1992).
Zadnja mu je prinesla nagrado Casa de las Américas. Njegove pesmi so bile objavljene v več antologijah, njegova dela so prevedli v italijanščino, francoščino, turščino in srbščino. V slovenščini je leta 2003 izšel izbor njegove poezije Prostodušne malenkosti/Libertades minimas.
V organizaciji Slovenskega centra PEN je marca letos v Ljubljani potekal pogovor z njim. Med drugim je spregovoril o svojem romanu Samo drevesa imajo korenine. Kot je pojasnil, je naslov romana njegov odgovor tistim, ki ga sprašujejo po identiteti oziroma po tem, ali je Argentinec, Italijan ali Jugoslovan.