V ženski spi volkulja, ki varuje njeno divjo naravo

Poznavalka volkov: Volkovi sanjajo, načrtujejo, se sporazumevajo in skrbijo za svojo družino
Fotografija: Kot je dejal Ralph Waldo Emerson, v življenju najbolj potrebujemo nekoga, ki nas pripravi storiti tisto, česar smo zmožni. Za Radingerjevo so volkovi najboljši učitelji. Fotografiji osebni arhiv
Odpri galerijo
Kot je dejal Ralph Waldo Emerson, v življenju najbolj potrebujemo nekoga, ki nas pripravi storiti tisto, česar smo zmožni. Za Radingerjevo so volkovi najboljši učitelji. Fotografiji osebni arhiv

Elli H. Radinger že trideset let proučuje volkove. Pri nas je bila prvič. Predstavljala je knjigo Modrost volkov in napovedala je, da bo v slovenščini kmalu izšlo še njeno drugo knjižno delo, Modrost starih psov, ki je v Nemčiji že nekaj časa na vrhu lestvic najbolje prodajanih in najbolj branih knjig. Ko sva se srečali, je bila dobre volje in vznemirjena, saj je naslednje jutro odšla na teren. V gozd.

Z raziskovalko narave in fotografinjo se je odpravila v Kočevski rog. Vedno si je želela priti sem, kajti kot pravi, ve, da imamo dobro ohranjene gozdove, v katerih še živijo divje živali. Tudi volkovi. V predgovoru knjige volkove v Sloveniji odlično predstavi Miha Krofel. V Nemčiji jih Radingerjeva v naravi še ni videla. Proučevala jih je v ZDA, v Yellowstonskem parku.
 

Samota v koči sredi gozda


Zanimalo me je, kako lahko človek kar čez noč spremeni svoje življenje. Nekoč je bila odvetnica, morda preveč sočutna, da bi bila dobra, a vedno si je želela živeti v divjini in proučevati volkove. »To so bile moje otroške sanje, saj sem od nekdaj imela pse, še posebej sem bila navezana na nemškega ovčarja, ki je bil v otroštvu moj najboljši prijatelj in zaveznik. Vedela sem, da če svojih želja ne bom uresničila, bom vedno nesrečna. Življenje je namreč tako kratko.«

Najprej je odšla na raziskovalno prakso o vedenju volkov v rezervat Woolf Park v Indiani. Brez opravljenega študija biologije, a polna optimizma. Kot so ji povedali upravniki rezervata, praktikantov tam ne izbirajo ljudje, pač pa vodilni volk. In bila je izbrana. Petdeset kilogramov težak samec je takoj, ko jo je zagledal, stekel proti njej, skočil, jo podrl na tla in polizal po obrazu. Zaradi tega volčjega poljuba je postala zasvojena z volkovi.

Pol leta po tistem se je preselila v gozdove Minnesote, zaradi volkov in zaradi ljubezni, tam je prvič v življenju srečala volka v naravi. Vrnem se malo nazaj. Zaradi ljubezni? »Da, zaljubila sem se v moškega, ki je sam živel v koči sredi gozda. Pustila sem odvetniško kariero za sabo in se preselila k njemu.« Pomolči. »Kmalu se je izkazalo, da je psihopat, in morala sem pobegniti.«



Odpravila se je v Yellowstonski park, kamor so leta 1995 naselili prve volkove iz Kanade, začela je delati kot prostovoljka in pomagala biologom pri delu na terenu. Živela je v dolini Lamar na nadmorski višini 2500 metrov in neskončno je bila srečna, da je tam. V čisti divjini. Očitno je človek, ki uživa v samoti.

2 Foto 2
2 Foto 2


»Neizmerno. Prebivala sem v koči, ki je bila kar trideset kilometrov oddaljena od prvega naselja. Osem kilometrov sem morala peš hoditi po ozki poti, da sem prišla do avtomobila. V koči nisem imela ne telefona ne radijske zveze. Nisem pogrešala ljudi.«
 

Realizem in junaki


V knjigi avtorica romantično piše o volkovih, a hkrati realistično. »Danes je tudi v znanosti dovoljeno govoriti o živalskih čustvih, kar je bilo še pred leti prepovedano oziroma nezaželeno.« Ker je dolge ure, v mrazu in vročini, opazovala volkove, zna zelo natančno brati njihovo telesno govorico. Zato so včasih volkovi, ki jih opisuje, kot junaki iz romanov: romantični Casanova, ki se mu ni mogla upreti nobena volkulja, fatalna lovka 06, vodilni volk 21, ki so mu rekli tudi supervolk in so ga primerjali z Mohamedom Alijem. »Vsi volkovi so v izjemni telesni pripravljenosti, vsak je profesionalni športnik.« In kot lastniki psov ali katere druge živali dobro vedo, ima vsaka žival svoj karakter. Nekateri volkovi so otročji, drugi pogumni, radovedni, sramežljivi, plašni … Že od daleč je prepoznala, kdo je kdo. »Ko so lovci ustrelili 06, sem kasneje v tropu takoj vedela, katera volkulja je njena hči. Stala je tam in me gledala s takšnim pogledom kot njena mama.« A opazovati volkove in živeti z njimi pomeni, da moramo sprejeti tudi krute plati tega življenja. »Volkovi pogosto žrejo svoj plen, ko je še živ. Tudi to moraš prenesti, če jih proučuješ. Kri, meso, krutost. Zato ne gre le za uživanje v naravi in občudovanje živali.«

Volkovi v tropu utrjujejo prijateljstvo z različnimi rituali. Najboljši vodje so starejši samci in samice. Foto Reuters
Volkovi v tropu utrjujejo prijateljstvo z različnimi rituali. Najboljši vodje so starejši samci in samice. Foto Reuters


»Kar nekaj ljudi mi očita, da nisem biologinja, a tudi Jane Goodal ni študirala biologije. Odšla je v Afriko, se zaljubila v šimpanze in jih začela opazovati. Danes sodi med najbolj znane primatologe na svetu in je velika borka za pravice živali. O šimpanzih tako veliko vemo tudi zaradi njenih raziskav.«

Knjigo Modrost volkov je napisala, ker je želela ljudem opisati, kako izjemna bitja so in kako so nam podobni. Skrbijo za svojo družino, se sporazumevajo, so prijatelji, se radi zabavajo. Eno od poglavij govori o tem, kako nas lahko srečanje s tako veličastno živaljo spremeni. Pozdravi našo dušo. Piše o tem, kako ji je vrač plemena Ojibwa pripovedoval, da njegovo ljudstvo ne razlikuje med volkom in njimi samimi.

Verjamejo, da volk človeka uči ponižnosti in da je naš brat, da vzpostavlja vez med časom in prostorom in se nam prikaže, kadar nam hoče kaj sporočiti. »Divjina nas zdravi, spravi nas v ravnovesje. Ne bi mogla živeti brez nje. Narava okoli nas je zgodba o uspehu, stara štiri milijarde let in pol, in je nekaj najboljšega, kar ponuja ta planet.« Volkovi so zanjo posebni tudi zato, ker opazijo naša skrivna čustva, natančno vedo, ali smo srečni, prestrašeni, žalostni, sproščeni. Kakšni občutljivi senzorji za čustva so.
 

Štejejo izkušnje in odgovornost


Prav tako so izjemni voditelji. Radingerjeva po svetu predava menedžerjem o tem, kakšen je dober vodja in kaj vse se lahko naučijo od volkov. »Ljudje mislijo, da vodilni volk postane tisti, ki je največji in najpametnejši, a ni tako. Predvsem mora imeti socialno inteligenco, saj mu mora cela družina zaupati.« Vodilni volk mora imeti izkušnje, vedeti mora, kje najti hrano v času lakote, kateri brlog bo najbolj varen, in znati mora držati družino skupaj, ko pridejo slabi časi. »Če hočeš biti dober vodja, moraš imeti močan občutek za harmonijo v tropu. Če vodiš z nasiljem, to ni dobro. Ko predavam menedžerjem o tem, kako voditi tako, kot to dela volk, jim povem tudi to, da morajo imeti rituale, ki skupino povezujejo. Volkovi jih imajo. Tulijo. Vedno se pozdravijo, ko se srečajo.« Najboljši vodje so starejši samci in samice.

V Nemčji je trenutno na vrhu lestvic najbolj branih knjiig njena nova uspešnica <em>Modrost starih psov</em>. Foto osebni arhiv
V Nemčji je trenutno na vrhu lestvic najbolj branih knjiig njena nova uspešnica Modrost starih psov. Foto osebni arhiv


Pred nedavnim smo po televiziji gledali oddaje Cezarja Millana, v katerih je discipliniral neubogljive pse in učil, da moramo biti v svojem domu alfasamec, če hočemo ponižnega psa. »To je zastarela in neumna ideja. Alfasamec je površna percepcija, ustvarjena po človeškem vzoru, v znanstvenih raziskavah se sploh ne uporablja več. Zdaj govorimo o vodilnih volkovih in ti niso tisti, ki bi nadvladali trop, ne ponižujejo in ne kažejo moči, temveč družino zelo sočutno in mirno vodijo, sicer jim drugi volkovi ne bi zaupali. Še najbolj spominjajo na dobre starše. Tako moramo ravnati tudi s psi, ne smemo jih nadvladovati, saj so del našega tropa, naši bratje. Zakaj bi človek imel psa, ki bi bil pred njim ponižen in bi se ga bal?«

V knjigi je ena najbolj žalostnih zgodb o usodi volkov ta, da jih takoj, ko zapustijo narodni park, ustrelijo. »Neverjetno je, kako zelo ljudje sovražijo volkove. Kot da zanje predstavljajo vse, kar sovražijo. Nekateri lovci v ZDA tik ob meji z narodnim parkom nastavijo meso in čakajo, in ko volk prestopi mejo, ga ustrelijo.«
 

Volkulje


V knjigi razvije tudi teorijo o tem, da so ženske in volkovi še posebej povezani, kot ji je nekoč dejal nemški raziskovalec Erik Zimen, so bili oboji, tako ženske kot volkovi, v zgodovini zatirani, v resnici pa so oni tisti, ki so močni. »Verjamem, da so bile ženske tiste, ki so udomačile volka. Doslej je veljala teorija, da so moški hodili na lov in se jim je pri tem pridružil volk. Menim, da je bilo drugače. Ženske so najbrž posvojile volčjega mladiča, ki je ostal brez matere. Morda so ga tudi podojile, če so imele mleko, tako kot v Afriki ženske še vedno dojijo pse, če imajo preveč mleka. V knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi etnologinja in psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estés piše o tem, da v vsaki od nas spi volkulja, ki varuje ženske instinkte, ki niso ubogljivi, poslušni in podrejeni in se jih ne da kar tako udomačiti. Zato je najbolj srečna takrat, ko v sebi najde to divjo neukročeno pražensko.«

Ženskost kot izvor življenja in volk kot nekaj divjega sta si v svetu legend in mitologij zelo blizu. Mnoga ljudstva recimo verjamejo, da so bili volkovi njihovi praočetje, po legendi naj bi tudi Džingiskanov rod izviral iz volkulje. Spomnimo se na dvojčka Romula in Rema, ki v rimski mitologiji nastopata kot brata dvojčka, ki ju je dojila in vzgojila volkulja.
 

Počeno srce


»Tako ženska kot volk za moškega predstavljata neukročeno naravo. Še danes je velika razlika, kako ženske in moški dojemajo volkove. Ko so na Bavarskem volkovi pobegnili iz narodnega parka, so moški zahtevali, da jih takoj postrelijo, ženske pa so v medijih prosile, naj jih pustijo pri življenju.«
Volkovi tudi žalujejo, tako kot ljudje. Zgodi se celo, da od žalosti umrejo. Radingerjeva opisuje zgodbo o samcu in samici, ki sta bila vodilna volka. Betty in Stoney. Nekega dne so biologi našli mrtvo Betty. Ugotovili so, da je bila bolna in že večkrat ranjena, kar je oslabilo njen imunski sistem. Štirinajst dni kasneje so blizu kraja, kjer je poginila, našli mrtvega Stoneyja, zvitega v klobčič. Obdukcija je pokazala, da je bil povsem zdrav. Umrl je, ker je pogrešal svojo družico. »Ko umre član družine, ga volkovi iščejo in še dolgo žalostno zavijajo.«

V Yellowstonskem parku je trenutno le še 39 volkov, še pred leti jih je bilo več kot dvesto. Umirajo zaradi bolezni in zato, ker jih ljudje neusmiljeno pobijajo. Predsednik Trump grozi, da sivi volk v ZDA kmalu ne bo več zaščitena živalska vrsta.

Najbolj pomembna stvar v življenju volkov je družina. Foto Reuters
Najbolj pomembna stvar v življenju volkov je družina. Foto Reuters


Radingerjeva obožuje tudi kojote, ki sploh niso zaščiteni in jih ves čas pobijajo. »To so neverjetne živali. Prilagodljive in tako zelo pametne. Včasih so živeli v parih, zdaj pa so se začeli združevati v trope, da bi se lažje zaščitili pred volkovi. Vidite, kako so pametni! Ko sem hodila z avtom na teren, me je vedno ustavil kojot, kar stal je na cesti in se ni hotel umakniti. Potem je počasi odkorakal do sovoznikovega okna in z žalostnimi očmi milo prosil za hrano. Res so mi prirasli k srcu.« In grizliji? Jih je srečala? »Seveda, včasih tudi dvajset na dan. Takoj ko volkovi ubijejo plen, pridejo grizliji. Volkovi se jim morajo umakniti in počakati, da se kosmatinci nahranijo, šele potem pridejo na vrsto oni. Seveda iz koče nikoli nisem šla brez razpršilca, ki odganja medvede.«

V kratkem bo v slovenskem prevodu izšla tudi njena knjiga Modrost starih psov. »Imam štirinajst let staro labradorko in naučila me je toliko stvari. O tem na primer, kako je treba sprejeti starost, da se ne smemo ves čas smiliti sam sebi, da je, tudi ko si star, treba uživati življenje. Psi nas naučijo, kako dragocen je čas in da ne smemo ničesar obžalovati.«

V Yellowstonskem parku ni bila že dve leti prav zato, ker noče svojega psa, zdaj ko je star, pustiti samega. V Nemčiji v pogovornih oddajah vedno dvigne prah, ko glasno pove, da psi ne sodijo v pesjak in da ni nič takšnega, če spijo v postelji. »Psi so naši družinski člani. In volkovi so me naučili, da je za svojo družino treba skrbeti.«

Komentarji: