Vaje v človeški ljubezni z Manco Košir

»Torej nisem mama. Človeška ljubezen želim biti! Kako naj vem, ali lahko s tabo vzpostavim tak odnos?« Tako neposredno vabilo na pot epistolarnega razmerja lahko napiše samo Manca Košir. Živahna dama namreč še vedno piše pisma. In kakšna je skrivnost njene energije? »Ker se ne trudim biti to, kar nisem.«

Povej ti, povem ti jaz

Ambasadorka radostnega staranja, pa radostna ambasadorka branja, ljubezni, zelenega sveta, prijazne šole, novinarstva in še marsičesa (ali je sploh kje ni bilo?!), se je v novi, sedmi knjigi pisem Človeška ljubezen (Založba MK), svoji devetnajsti po vrsti, obrnila k psihoterapevtom, ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo z ljudmi. Po eni strani so to njeni stari prijatelji (dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič ima aktivistično sestro, skupaj sta ustanovili TRS, skupaj se borita za drugačen svet), pa človek, ki ga pozna že dolgo, a vendar z njim dolgo ni stkala prave zveze (Miran Možina je šele v zadnjem času prerasel v prijatelja), in dva skorajda popolna tujca.

Fotografa in družinskega terapevta Izidorja Gašperlina je spoznala na postnem vikendu in njuno dopisovanje je začel nekakšen verbalni nesporazum. K Tomažu Flajsu pa so jo – poleg snemanja TV-oddaje – pritegnile njegova milina, mehke besede in zadržanost, ki sicer, kot pravi Manca Košir, izginja iz sveta, ki kriči jaz, jaz ...

Ker je to že sedma knjiga pisem, lahko prepoznamo avtoričin utečeni scenarij dopisovanja. Najprej predstavi dopisovalca, na kateri točki univerzuma sta obstali njuni poti, kam sta se vsak zase premaknila in kje sta zdaj. Ker je avtorica po duši novinarka, ki je zgradila svoj imperij prav v intervjujih (novinarstvo je način življenja in pogleda, je dejala pred časom), natanko ve, kakšna vprašanja postavljati, da bo dobila odgovore, ki jih želi.

Neposredna je, ne spreneveda se, odnos je daj-dam. »Povej mi delček svoje življenjske zgodbe in jaz ti povem svojo.« Tako si že skoraj tri desetletja dopisuje z ženskami o ženskah, moškimi o ženskah in moških, z žalujočimi o smrti. Najbrž ni treba dodajati, da so na koncu vsakega njenega pisma objem, poljub in topel pozdrav.

Živi odnosi

S partnerskim in družinskim terapevtom Izidorjem Gašperlinom najprej razčiščujeta, zakaj sta se sploh srečala; prepoznala in ne spoznala. Njuno srečanje je avtorico očitno nagovorilo tudi k tej knjigi, z njim si želi postati »anam cara«, kot so Kelti poimenovali učitelja, duhovnega vodnika. Skupaj na tej poti osebne rasti govorita o marsičem, o življenju, ki je za njima, napakah, ki so ju obrusile in jih ne moreta obžalovati, ker v nekem davnem trenutku nista znala drugače, razpravljata o različnih ljubeznih, nastavljata si ogledalo in ves čas ugotavljata, kako različna sta si. V tem na videz počasnem in vljudnostnem tipanju se drug drugemu odpreta s svojo živ­ljenjsko zgodbo: on kot neljubljen otrok, ki je stopil v življenje kot v tekmo, tako v poslu kot zasebno, a iz nje predčasno izstopil ... In ona, ki je opravila z dvojino in ostala neporočena žena s tremi mrtvimi snubci in drugimi moškimi, ki jim pravi kar moja univerza.

Skratka, njuno dopisovanje se najmočneje dotakne odnosov. »Živi odnosi,« tako Gašperlin, »so tisti, v katerih je življenjski sok pristnost«. A najprej je treba biti pristen do sebe in to ni tako enostavno. »Pristen je človek, ki ve, kdo je, kaj hoče in česa ne,« meni Manca Košir. A življenje je po njenem proces in vsi bi morali nositi za vratom tablo, na kateri bi pisalo: V gradnji. Tak očitno ostaja tudi njun odnos, kajti zadnje pismo, piše Gašperlin, ni konec.

S klinično psihologinjo in družinsko terapevtko Gabi Čačinovič Vogrinčič avtorico vežejo desetletja prijateljstva, mnogo občudovanja, »Gabiček ljubi, ti si človeška ljubezen sama«, piše že v prvem pismu. Razpravljata predvsem o družini in otroštvu, ki ju je vsako posebej obrusilo: oče vzornik ju je namreč poslal v življenje z visokimi pričakovanji, kot nekoga, opremljenega, da zmore in bo v življenju nekaj dosegel. To je bilo samotno potovanje z veliko strahu in žalosti, pišeta o poteh, ki sta jih prehodili. A v dobrem in slabem je bila to njuna dota, se tolažita.

Posebej dragocene so misli o jezi in žalosti. »Jezo sem si prepovedovala,« piše Gabi Čačinovič Vogrinčič, »mnogo bolje se razumem z žalostjo.« Čeprav se je v strokovnem delu naučila, da je jeza lahko temeljno čustvo, ki nas napolni z zdravo energijo. Manci Košir pa žalost pomeni nekaj najglobljega, kar zmore naša duša, ko jo boli, boli. Še vedno žaluje za materjo in neguje obrede, kako biti z njo še naprej, čeprav je mrtva. V nedeljo opoldne v kuhinji lupi čebulo, krompir, posluša Čestitke in pozdrave ter brez posluha poje Rudeči cvet.

Dvojina, ednina, ljubezen

In potem je tu Miran Možina, psihiater, psihoterapevt z Univerze Sig­munda Freuda v Ljubljani. Njuna korespondenca je refleksija dolgoletnega znanstva. Pred tridesetimi leti sta se srečala na duhovnem taboru na Hvaru. On tih, zadržan tip, ona »na horuk«. Nič se ni zgodilo. Tudi kasneje ne, ko je bila ona njegova učenka avtogenega treninga in bralka njegove revije Kairos. Našla sta se šele leta kasneje v skupni točki ranljivosti; on v trpljenju ločitve posluša njeno predavanje o smrti in začuti tisto, kar je v srečevanjih pogrešal vseh trideset let. Njuna rdeča nit je dvojina in ljubezen. »Odnosi so pri meni na prvem mestu. Samo v odnosih se godi človeška ljubezen, samo v odnosih,« piše ona. On pa: »Če bi vprašala, kakšen okus ima človeška ljubezen, bi ti odgovoril sladko-grenak. Tudi zato, ker najbolj izkrivljeno, tako v sladko kot grenko smer, zaznavamo ravno v ljubezenskih odnosih.«

Oba se strinjata, da ni nujno, da vsi zaživimo v dvojini, kajti tudi ednina je bivanjsko pestra. Dvojina je izbor, ki daje nekaj, česar ednina ne more. Pri tem je večkrat omenjena dopisovalčeva metoda samorazkrivanja. Sam je ne vidi tako, pač pa poudari, da je že davno padel model distanciranega, objektivnega psihoterapevta. Tudi v znanosti se uveljavlja prvoosebno raziskovanje, piše Možina in se sprašuje, koliko je v njegovem slogu pisanja nepredelane narcistične problematike iz mladosti.

Zadnji je Tomaž Flajs, geštalt terapevt (terapija o človeku v povezavi z njegovo okolico), ki je tudi pesnik, poročen s pesnico Majo Vidmar. Pisma se začnejo z verzi pesnika Rumija: Gmota sem, brez pravega ravnotežja. Naglo me prekucne v travo, a ob vsakem padcu skušam nekaj pobrati s tal. Marsikaj pobereta; Manca Košir se sprašuje, kaj naj z občutki obžalovanja, ker kot mama ni bila na razpolago hčerama v pomembnih trenutkih. Flajs pa obžaluje stvari, ki jih je ali ni počel. Izmenjujeta misli o zaupanju, sramu, humorju in agresiji, ki jo imamo Slovenci potlačeno in bruha na dan v obliki zavisti, samomorov, nasilja, prometnih nesreč.

Potem voditeljica skupnega potovanja nenadoma naprosi svojega prijatelja za nekaj besed o duhovnosti. Odgovori ji s primerom: s simbolom enakokrakega križa, ki se vpenja v obod kroga, ta pa povezuje nasprotja v celoto. »V preteklosti smo ljudje dojemali duhovnost kot zgornji del križa – obračanje k Večnemu, zdaj se mi zdi čas, da vključimo spodnji del, ki je Zemlja, na kateri živimo.« Flajs je prepričan, da je najpomembnejše, kako živimo svojo vsakdanjost, ki jo delimo z drugimi.

Bolje razumeti

Vse zgodbe, ki so jih potegnila na plan pisma, so zgodbe o človeški ljubezni. Polne so vzponov in padcev, razočaranja in bolečine, strahu, sramu, obžalovanja, stisk, a tudi veselja, smeha, topline, radosti, ponosa, notranjega miru ... »S pismi raziskujemo lastno in živ­ljenje drug drugega zato, da bolje vidimo, razumemo, sprejemamo. Da tako vadimo človeško ljubezen, zaradi katere bivamo in smo«, je zapisala Manca Košir. Če bo kmalu na poti njena dvajseta knjiga in če bodo to spet pisma, nas že zdaj zanima, s kom bo takrat delila besedici »dragi in draga«.