Vasja Klavora: Na soški fronti so umirali vsi enako

Primarij Vasja Klavora je zdravnik, kirurg. Nekaj časa je preživel tudi v politiki in je častni član stranke Desus. Toda nas je bolj zanimalo njegovo ukvarjanje z dogajanjem med prvo svetovno vojno, saj je o obdobju soške fronte od maja 1915 do oktobra 1917 napisal pet knjig: Plavi križ, Koraki skozi meglo, Škabrijel, Doberdob in Fajtji hrib.

Bralce je hotel na poljuden in pripoveden način seznaniti z vojnim dogajanjem od Rombona nad Bovcem do izliva Timave pri Štivanu.

O prvi svetovni vojni ste napisali več knjig. Kaj vas je kot zdravnika spodbudilo k temu?

Kot domačin iz Posočja, tesno povezan s prebivalstvom tega predela Slovenije, sem leta spremljal pripovedi očeta in mnogih drugih, ki so mi pripovedovali o tem obdobju. Znanje, ki sem ga pridobival iz neštetih pripovedi, branja literature, zapiskov in dnevniških zapiskov o tem času, obiski arhivov, predvsem pa moje številne poti po ozemlju nekdanjega bojišča od Julijskih Alp do Krasa, so bili razlog, da sem se odločil pisati o tem obdobju. Zavedal sem se, da nisem poklicni zgodovinar, a tega sem se lotil z resnim namenom in vsem spoštovanjem do te meni zanimive in ljube teme. Moram reči, da so poklicni zgodovinarji to moje dejanje sprejeli s spoštovanjem.

Pogosto slišimo, da letos mineva sto let od začetka največje morije v zgodovini človeštva. Se strinjate s tako oznako?

Sto let je preteklo od teh dogodkov in strinjam se, da je bila to prva vojna, ki je tako ali drugače zajela ves svet. Hudo je prizadela vse evropsko ozemlje in evropske narode, bojišča so bila tudi na Bližnjem vzhodu. Kar 62,62 milijona vojakov je bilo vključenih v ta spopad in 7,37 milijona jih je bilo v bojih ubitih, umrlih zaradi ran in zastrupitve z bojnimi plini.

Kaj sploh pomeni soška fronta v poteku prve svetovne vojne?

Soška fronta je nastala leto dni po začetku prve svetovne vojne,­ ko je kraljevina Italija napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji. Vojni zgodovinarji ocenjujejo to fronto kot vzporedno bojišče prve svetovne vojne, čeprav lahko vse, kar se je hudega in tragičnega dogajalo na tem bojišču od Bovca do morja, po trdovratnosti in krutosti bojnega dogajanja primerjamo z dogodki na zahodnem in vzhodnem evropskem bojišču. Omeniti moram, da so bili pogoji za bojno delovanje v Julijskih Alpah in na Krasu izrazito težki, morda med najtežjimi za bojno delovanje kopenske vojske, če pri tem ne pozabimo na bojišče na Tirolskem.

Ob letošnji obletnici je bilo v medijih kar nekaj poskusov celovitejše osvetlitve vojnega dogajanja pred stotimi leti. Jih spremljate in če, kako jih ocenjujete?

Res je, z zanimanjem spremljam sestavke, članke in publikacije številnih naših zgodovinarjev, ki si želijo z znanstvenimi prispevki osvetliti takratno dogajanje, in menim, da jih bo v času, ko se spominjamo stoletnice začetka te velike vojne, še več. Dokumentarna televizijska nadaljevanka scenarista mag. Marka Štepca je presenetila in opozorila slovensko javnost, naj temu obdobju posvetimo vso pozornost. Posledice te vojne, ki je zajela tudi naše ozemlje, so bile za slovenski narod občutne in tragične.

V vašem pisanju je ves čas čutiti nekaj drugega, kot pri 'pravih' zgodovinarjih: vidi se, da ste humanist, zdravnik, ti pa so bili na soški fronti kljub ogromnim naporom večinoma nemočni. Kako bi sami ravnali v takšni moriji?

Omenil sem, da sem se pisanju o dogodkih prve svetovne vojne na soškem bojišču posvetil zato, da bi bralcu posredoval tisto, o čemer sem sam pred začetim zanimanjem za to obdobje premalo vedel. Vse, kar sem izvedel iz pričevanj in zapisanega, me je pogosto pretreslo in prepričalo, da se je vse, kar se je hudega dogajalo v neprestanih spopadih, ubijanju, lakoti, žeji in nerazumnih poveljih poveljujočih, dogajalo na obeh straneh. Kot zdravnik in humanist pri svojem pisanju tega nisem mogel zanemariti, čeprav sem moral opisovati te dogodke, tudi najbolj tragične in krute, tako, kot so se zgodili. Eno je bilo o tem pisati, drugo o tem razumno premišljevati in podati tudi svoje misli o tem.

Tako se mi je nekajkrat zgodilo, da ob premišljevanju nisem več ločeval uniform, saj so umirali vsi enako. Kako podobna je po vsebini madžarska pesem Doberdob naši z enakim naslovom, kako pretresljive so pesmi italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki je preživel boje na Doberdobski planoti, kako pretresljivi so dnevniški zapisi vojakov ene in druge strani! Vprašali ste me, kaj lahko doživlja zdravnik ob vsem, kar se dogaja na bojišču. Poskuša narediti vse, kar s svojim znanjem zmore ali kar mu dopuščajo razmere, v katerih dela.

V uvodu h knjigi Škabrijel pravite, da so pravi zmagovalci tisti, ki se jim je uspelo rešiti iz krvavega pekla in objema smrti, ne glede na to, na kateri strani so bili. Takega razmišljanja v literaturi o vojni ni veliko, saj se večina avtorjev opredeljuje za eno ali drugo stran. Pri vas takega opredeljevanja ni opaziti, ampak postavljate v ospredje predvsem vojaka kot človeka.

Na hribu Škabrijel, opornem stebru avstro-ogrske obrambe na Goriškem, so avgusta in septembra 1917 divjali hudi boji. Obe strani sta pošiljali v boj nove in nove enote. Resnično je postal 'hrib smrti' za številne vojake vseh narodnosti monarhije in številne italijanske napadalce. Ko so na hribu pred leti postavljali skromno spominsko znamenje, so me prosili, naj napišem besedilo na plošči. Zapisal sem: 'V spomin vsem, ki so morali na tem hribu ­umreti!'

Na območju soške fronte, predvsem v bližnjem zaledju, so bili pogosto žrtve topniškega obstreljevanja tudi civilni prebivalci. Morda je prav ukaz na avstro-ogrski strani prvega dne vojne, da se morajo vsi civilni prebivalci izseliti iz domov in oditi v notranjost dežele ali begunska taborišča, preprečil žrtve med prebivalstvom. Danes takih ukazov žal ni.

Slovenski fantje so odhajali na vojsko navdušeni in prepričani, da se bo zelo hitro končala, že do božiča. Na čem bi lahko temeljilo to njihovo upanje?

Vojna propaganda vedno naredi svoje. Slovenski vojaki so prav malo vedeli, kaj se dogaja na ostalih bojiščih, upali so, da bodo 'Lahe', ki so silili na slovensko ozemlje, kaj kmalu pregnali. Premalo so vedeli­ o njihovi številčni premoči na soškem bojišču in o trdovratnih željah njihovih poveljnikov, da zasedejo v pogovorih obljubljeno ozemlje.

V bojih na soški fronti so imeli nesporno veliko vlogo vojaki iz slovanskih držav, a slovenski vojaki so edini vedeli, da se borijo za svojo zemljo, in bili prav zaradi tega tako junaški in pripravljeni na žrtve. Kako močna je pravzaprav bila med vojaki slovenska zavest?

Povedati je treba, da so se vojaki vseh narodnosti monarhije na soški fronti pogumno borili, tako tudi vojaki iz slovanskih držav. Menim pa, da je bila kljub temu, da je bil prvi motiv vsakega, da boje preživi, pri slovenskih vojakih kar močno prisotna tudi zavest, da tujcu, ki se hoče polastiti slovenske zemlje in prizadeti njihove matere, žene in otroke za njihovimi hrbti, tega ne dovolijo. Bili so edini, ki so se borili na svoji zemlji, pogumno in hrabro!

Eden od razlogov za tolikšne žrtve je verjetno tudi to, da je bilo veliko vojakov iz ravninskega dela monarhije, popolnoma nevajenih gorskega sveta.

Omenil sem, da je bilo soško bojišče tudi na območju Julijskih Alp. Zgodilo se je, v prvih mesecih spopadov na tem območju, na krnskem pogorju, da je poveljstvo avstro-ogrske armade tja poslalo ogrske enote, nevajene in neopremljene za bojevanje v visokogorskem okolju. Zadrega je bila v tem, da v začetnih mesecih spopada na jugozahodni meji monarhije ni bilo enot, ki bi lahko uspešno branile položaje.

Kako je bilo mogoče oskrbovati vojsko na eni in na drugi strani fronte s hrano, orožjem in vsem drugim na tako težko dostopnih bojiščih? Koliko so pravzaprav na potek dogajanja na fronti vplivale naravne in vremenske razmere?

Vsekakor so bili Italijani glede oskrbe enot na soškem bojišču v boljšem položaju kot avstro-ogrski branilci, saj so imeli za hrbtom bogato ozemlje Furlanije, dobre cestne in železniške povezave in na voljo več materialnih sredstev kot že po prvem letu vojne izčrpana avstro-ogrska monarhija. V gorskem območju soške fronte je bilo treba zgraditi cesto čez prelaz Vršič in številne oskrbovalne žičnice, da so lahko od Bohinjskega jezera navzgor oskrbovali gorska bojišča.

Tudi na osrednjem delu soškega bojišča, posebno na Komenskem Krasu, so morali zgraditi nove dovozne poti, vojaško železnico in vodovod. V visokogorju so jih pogosto ovirale vremenske razmere, obilne snežne padavine in snežni plazovi, pogosto usodni za tamkajšnje enote.

Po okrutnosti na soški fronti verjetno izstopata uporaba bojnih plinov pri avstrijsko-nemškem preboju pri Bovcu in Kobaridu 24. oktobra 1917 in poznejše italijansko maščevanje na Sabotinu, ko so kaverne branilcev, večinoma Dalmatincev, polili s petrolejem in jih zažgali.

V prvi svetovni vojni so bojne pline uporabile vse vojskujoče se strani, tako tudi na soški fronti. Prvi plinski napad na soškem bojišču, na Debeli griži na Doberdobskem Krasu, so junija leta 1916 izvedle avstro-ogrske enote. Po šesti soški bitki je v poročilih in dnevniških zapisih zaslediti, da sta bojne pline uporabljali obe strani, čeprav je v uradnih vojnih poročilih to redko omenjeno.

Najdbe pirotehnikov nam to še danes dokazujejo; o tem so pisali tudi udeleženci vojnega dogajanja. Čeprav je italijanska propaganda ostro obsodila plinski napad na Krasu, so leta 1999 v Soči pri Avčah našli kar nekaj deset granat kalibra 305 milimetrov italijanske izdelave, polnjenih s fosgenom. Plin so ponovno uporabile avstro-ogrske in nemške enote v začetku dvanajste soške bitke v Bovški kotlini. Nemški plinski bataljon je izstrelil mine, polnjene s fosgenom, topništvo pa plinske granate za obstreljevanje italijanskih topniških položajev nad Bovško kotlino.

Vaš opis priprav na napad pri Bovcu in Kobaridu je kot osnutek scenarija za film. Ste kdaj razmišljali, da bi ga napisali?

Velikokrat premišljujem, da imamo dosti materiala in podatkov, da bi posneli še kak zanimiv dokumentarni ali celo igrani film. Zgodb je veliko! Dokumentarno-igrani film Mit o slovenskem vojaku scenarista Tomaža Letnarja in režiserke Jasne Hribernik je pritegnil pozornost slovenskih gledalcev.

O Škabrijelu pravite, da je bilo najbolj krvavo bojišče. Kaj pa Doberdob, ki ste mu prav tako namenili posebno knjigo? Kaj je po vašem mnenju odločalo o krvavosti nekega dela fronte?

Doberdob oziroma Doberdobski Kras je del soškega bojišča, ki ima posebno mesto v slovenskem zgodovinskem spominu. Pesem Doberdob in zgodovinski roman Prežihovega Voranca Doberdob sta slovenske poslušalce in bralce seznanila z dogajanjem na tem delu Krasa. Če sledimo vsem resničnim dogodkom, ki so se tam zgodili v času prvih šestih soških bitk, lahko spoznamo, da je bilo to skalnato in brezvodno bojišče res prepojeno s krvjo in v jesenskem obdobju nas rdeči ruj, ki prekrije kraško ozemlje, simbolično spominja na te dogodke.

Boj je bil neusmiljen, tudi nešteti slovenski fantje in možje so obležali na bojišču. Žal, tam nimamo skromnega spominskega obeležja, kjer bi jim v spomin lahko položili venec. Morda bomo uresničili zamisel, da vsem Slovencem, padlim na soškem bojišču v letih 1915–1917, postavimo spominsko obeležje na Kostanjevici nad Novo Gorico in popravimo tisto, česar ni bilo mogoče narediti v vseh desetletjih od konca prve svetovne vojne, saj na vsem območju od Bovca do morja ni obeležja, ki bi počastilo padle Slovence na soškem bojišču.

Še eno vprašanje je neizogibno: vloga žensk v prvi svetovni vojni. Moških skoraj ni bilo, zato so morale ženske prevzeti njihovo vlogo gospodarjenja in delavca, hkrati pa skrbeti za družino.

Priznati moram, da sem se premalo posvečal temu vprašanju, bral pa sem, da je vojna in odsotnost mož močno prizadela kmečke in socialno šibke družine, pomanjkanje hrane v zadnjem letu vojne pa tudi druge. Znana je tudi politična angažiranost žensk, nasprotnic vojne in monarhije.

Posebno knjigo bi gotovo zaslužila­ izselitev prebivalcev s frontne linije. Se je boste lotili?

O selitvi in izgnanstvu prebivalcev z območja soške fronte, posebno iz Posočja, sem pisal v prvih dveh knjigah. Takrat so bile še žive priče tega dogajanja. O tem je pisala dr. Petra Svoljšak in še nekateri drugi avtorji. Vem, da bodo to delo nadaljevali, saj je še veliko neznanega o številu in bivanju ter usodah beguncev v begunskih taboriščih.

Glavna 'krivka' za soško fronto je Italija oziroma njen podpis londonskega sporazuma leta 1915, s katerim je iz zavezništva z Nemčijo in Avstro-Ogrsko prestopila v zavezništvo z Anglijo, Francijo in Rusijo. Podobno negativno, če ne rečemo do zaveznikov izdajalsko, vlogo je odigrala tudi v drugi svetovni vojni, a obakrat je iz nje odšla kot zmagovalka z vsemi ugodnostmi, ki pripadajo zmagovalcu. Obakrat so to še kako negativno občutili prav Slovenci. Kako ji je to uspelo?

Nedvomno je, da je kraljevina Italija kriva za začetek spopada na jugozahodni meji avstro-ogrske monarhije. Želje italijanskih iredentistov in nekaterih politikov, ki so se vse bolj ozirali po ozemljih, ki naj bi bila njihova, želja po osrednji vlogi Italije v Sredozemlju, njihov posvečeni egoizem (sacro egoismo), so bili vzrok, da se je Italija vedno bolj odmikala od Avstro-Ogrske in Nemčije. Plod tega diplomatskega kupčkanja je bil londonski sporazum, ki je Italiji obljubljal nova ozemlja, tudi del slovenskega narodnostnega ozemlja, Gorico in Trst.

Italijanska armada v enajstih soških bitkah ni dosegla Trsta. Po končani vojni je Italija za zeleno mizo dobila vse, kar ji je bilo obljubljeno. Morda bi bilo prav, da ne govorimo o veliki vojni, saj to nima enakega pomena kot La Grande Guerra za Italijane. Nam, Slovencem, ni prinesla nič dobrega, le izgubo ozemlja in kot posledico enako ravnanje velikih sil po drugi svetovni vojni. Boj tistih slovenskih vojakov, ki so izkrvaveli na Doberdobu, in tistih, ki so padli v drugi svetovni vojni v boju za Trst, je bil zaman.