»Včasih je resnica izjemna za roman, a kruta za življenje«

Avtor ene najbolj branih srbskih knjig tega tisočletja je ustvaril slikovit portret izjemnega števila človeških usod. 
Fotografija: Aleksandar Gatalica z vsako novo knjigo razburi in vznemiri tako kritike kot bralce. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Aleksandar Gatalica z vsako novo knjigo razburi in vznemiri tako kritike kot bralce. FOTO: Mavric Pivk/Delo

»Še preden prelijem na papir eno samo črko, roman v celoti­ zaživi­ v moji glavi. Od prve do zadnje strani. Ko se lotim pisanja,­ pretapljanja zgodbe v realnost, jo redkokdaj, če sploh, spreminjam,« mi je v udobnem­ naslan­jaču spodnjeidrijskega dvorca opisal svoj ustvarjalni proces srbski pisatelj Aleksandar Gatalica.

Njegov roman Vélika vojna je v prevodu Mateje Komel Snoj pred kratkim izšel pri Forumu slovanskih kultur v zbirki 100 slovanskih romanov. To je ena od najbolj branih srbskih knjig tega tisočletja, ki je doživela že 28 ponatisov. Prodali so okrog 50.000 izvodov epsko velikega, a tudi sodobnega romana o največjem zgodovinskem preobratu na začetku 20. stoletja. Ne gre le za portret izrednega števila človeških usod, temveč tudi za prepričljivo sliko zloma upanja na srečno prihodnost človeštva, so ob izidu zapisali pri založbi.

Tako kot delo samo je slikovit tudi njegov avtor. Gatalica pripoveduje hitro, doživeto. Z žarom. Pripoveduje o romanu, ki so ga vzljubili kritiki in bralci in v katerem je pravzaprav vse, kar definira posameznika. Vse razen – pa naj to zaradi naslova romana zveni še tako čudno – vojne.

Naključje (ali pa ne) je hotelo, da je pisatelj na povabilo Rotary kluba gostoval v Idriji le nekaj dni po stoti obletnici konca velike vojne morije.

Srbski pisatelj Aleksander Gatalica je v Idriji predstavljal svojo knjigo Velika vojna. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Srbski pisatelj Aleksander Gatalica je v Idriji predstavljal svojo knjigo Velika vojna. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Glede na to, da ste prelili v roman 78 likov in spletli vrsto zgodb, se vprašanje, kako dolgo vas je ta Vélika vojna zaposlovala,­ žgečkala, vznemirjala,­ pravzaprav ponudi samo od sebe.


Od začetka tega stoletja. Nisem začel pisati takoj, ta tema je počasi zrela v meni. Roman sem končal leta 2012. Tudi družinsko sem kot mnogi drugi povezan s prvo svetovno vojno. Moj praded se je bojeval, bil je član Črne roke in eden od obtoženih na procesu.­ Odvzeli so mu čin in to ga je strašno prizadelo. Med demobilizacijo je odšel v Romunijo, tam srečal mojo prababico Lino, se v Temišvaru poročil in dobil otroke. Torej imam v sebi tudi malo romunske krvi. Šele ko je prebolel tisto jezo in užaljenost, se je vrnil v Smederevo.


Nekje sem zasledila, da ste pravzaprav hoteli napisati roman o smrti epohe, o koncu neke Evrope. Ampak Evropa ne more biti glavni lik romana.


Res je. Ljudje morajo biti glavni liki. Za epoho morate tudi imeti dovolj predstavnikov. Najprej sem nameraval vplesti v knjigo sedemsto likov. Ker imam rad številne like, preprosto lahko pišem o njih, zato bi mi to najbrž uspelo. Ampak to bi bil potem zares neobičajen roman. Na koncu sem pristal nekje pri sedemdesetih likih, natančneje 78.


Ni precej shizofreno imeti v glavi toliko likov?


(Smeh.) Zelo. Glava se utrudi. Ko končam roman, ko postavim zadnjo piko, se počutim zelo utrujenega. Psihično izžetega. To traja nekaj mesecev. V trenutku, ko izpustim zgodbo iz glave, jo začnem pozabljati. Danes sem imel na primer kar nekaj težav, da sem se pred občinstvom spomnil zgodbe Vélike vojne. Ko pišem, kot matematik natanko vem, kje je kaj.


To je posebnost vašega pisanja, kajne? Da imate zgodbo razdelano v glavi, še preden začnete pisati. Od prve do zadnje strani.


Tako je. Včasih sem prav nestrpen, komaj čakam, da bom prišel do vrhunca, ki je lahko na 65. ali 137. strani. A ne smem prehitevati, počakati moram, da pridem do tja. Uživam v pisanju, ravno toliko, kot pri branju potem uživajo bralci. Mislim, da se to vidi in čuti.


Eden od srbskih kritikov je zani­mivo zapisal, da je to roman o vsem razen o vojni.


Pravzaprav je to roman proti vojni. En sam negativen lik ima in to je vojna. V to morijo so bili vpleteni vojaki vseh strani, tako zmagovalci kot poraženci. Vsi so bili žrtve. Včasih je tako, da je resnica izjemna za roman, a kruta za tiste, ki morajo živeti to življenje. Kot v tem primeru.

»Srbija je bila po prvi svetovni vojni na meji biološkega obstanka in vsi moški smo na neki način potomci 38 odstotkov, ki so preživeli.« FOTO: Reuters
»Srbija je bila po prvi svetovni vojni na meji biološkega obstanka in vsi moški smo na neki način potomci 38 odstotkov, ki so preživeli.« FOTO: Reuters


To je tudi redek, če ne prvi srbski roman, ki je predstavil vse strani.


Ko si želite nekaj opisati tako, kot se je v resnici zgodilo, in če želite biti ob tem res iskreni do sebe in svojega romana, morate vanj vnesti vse, kar ste našli, prebrali med raziskovanjem. Največje presenečenje za srbske bralce je bilo, da je eden od glavnih likov turški trgovec. Veste, da so bili Srbi in Turki vseskozi v ambivalentnem odnosu, če lahko to tako opišem po petsto letih sožitja na Balkanu. Bralci so mi dejali, da sem tega trgovca opisal neverjetno toplo, da so se poistovetili z njim. Odgovoril sem jim, kako se ne bi povezali z njim?


On je prav tako žrtev kot vsi drugi.


Naloga pisca je oživiti ljudi. Ko mu to uspe, se bralci povežejo z njimi. Postanejo sorodniki, znanci, prijatelji. Tako pisatelju kot bralcem. Potem ste z njimi srečni in nesrečni. To je ta skrivnost branja, knjig.


To seveda zahteva od avtorja precej širine, sploh v prostoru, ki je tradicionalno usmerjen zgolj v svojo, zmagovito stran in o drugi noče niti slišati.


Zahteva poznavanje vsebine, ki se je ne morete ravno naučiti v šoli. Študiral sem svetovno književnost, učili so nas, kaj moramo brati, kako. Katera literatura je dobra. A ko se znajdete sami pred praznim listom papirja, morate vedeti, kje se lotiti in kako. Eden od mojih profesorjev, Nikola Milošević, nam je na fakulteti dejal: 'Naučil vas bom, kako napisati dober roman. Potrebujete 60 odstotkov smrti, 30 odstotkov ljubezni in 10 odstotkov drame za konec sveta.' (Smeh.) Seveda je bil ciničen. A če bi v resnici obstajal recept za pisanje dobrega romana, bi ga vsi upoštevali. Ni ga. Malo magije, malo zlatega prahu morate potresti po stvareh, ki ste jih zbrali, in gre.


Če že pisatelj tako uživa pri pisanju kot vi, kako morajo potem šele bralci v družbi generalov, opernih zvezd, vojakov in trgovcev, vseh malih ljudi, ki jih združi Vélika vojna.


Mislim, da bi res moralo biti tako. Ne mučim se pri pisanju, res ne. Tako nastanejo lepe zgodbe, brez hrapavosti, ki lepo tečejo.


Res je redko, da petsto strani dolgo knjigo vzljubijo tako bralci kot kritiki.


Zame je največja nagrada, da me radi berejo bralci. To resda rečejo vsi pisatelji, ampak drži. Literatura obstaja le zaradi bralcev. Morda bo zvenelo čudno, ampak zdi se mi nenavadno videti svoje ime na naslovnici romana. Vélika vojna je bil prodan v takšnih nakladah, da je moje ime ob vsem tem skoraj nepomembno. Največja nagrada­ je, ko pridem v knjižnico in izvem, da obstaja čakalna vrsta za mojo knjigo. Da imajo tri izvode, nanjo pa čaka še od 18 do 20 ljudi. Po navadi dam potem knjižnici še en izvod, da se vrsta malce skrajša (smeh).


Ste pred izidom čutili, da bo roman takšna uspešnica?


Ne.


Iskreno?


Iskreno. Nisem. Tudi prijatelji so mi rekli, da to ne bo uspešnica. Nima glavnega junaka, nima ljubezenske zgodbe, povrhu vsega je dolg petsto strani. Romane berejo večinoma ženske in te si želijo ravno nasprotno od tega. Nočejo vojnih romanov. Govorili so mi, da v 21. stoletju nihče ne bere petsto strani dolgih del. Ampak Véliko vojno so.


Je morda eden od razlogov tudi ta, da o tako žalostni temi, kot je vojna, pišete na humoren način. Prej, ko je Aleš Čar (vodil je pogovor z avtorjem) prebiral odlomek o vojaku, ki piše oporoko, smo se nasmejali, a to je bil grenak, otožen smeh.


Veste kaj. Knjiga ni le zato, da vas spravi v jok, ob njej se morate tudi nasmejati.


Da, ampak meja med enim in drugim je včasih zelo tanka.


Absolutno. Mora vas razžalostiti, nekje drugje pa morate v njej najti razloge za smeh. Razmišljal sem, kakšen naj bo konec, glede na to, da govori o tako žalostnih dogodkih. Konec je torej tak, da vsi junaki razmišljajo, kaj bo prinesel konec sveta in o različnih neumnostih, ki se seveda ne bodo zgodile.

Vojna je zahtevala ogromno življenj. FOTO: Reuters
Vojna je zahtevala ogromno življenj. FOTO: Reuters


Ali polpretekla zgodovina še vedno intrigira srbski narod?


Še vedno, čeprav so družine že pozabile na svoje prednike. Mislim, da je to velika škoda. Zdaj poteka dovolj akcij, v katerih iščejo fotografije. Mi do pred kratkim recimo nismo imeli popisa tistih, ki so prejeli albansko spomenico,­ najvišje priznanje, ki ga je vojakom dal kralj Aleksander. Šele zdaj smo ga dobili, tako da nekaj se premika. Ta štiri leta so res spremenila pomen prve svetovne vojne v zavesti mojih bralcev. Običajnih ljudi, tistih, ki sem jih hotel spodbuditi, da se spomnijo svojih prednikov. Kakšni so bili, kako težko jim je bilo. Še posebej vseh, ki so umrli. Dejstvo je, da je takrat res umrlo ogromno ljudi, 62 odstotkov aktivnega moškega prebivalstva. To je bila tako težka situacija, da je bila Srbija takrat na meji biološkega obstanka. Ko umre večina moških, je jasno, da je prihodnost na trhlih temeljih. Vsi smo na neki način potomci­ teh 38 odstotkov ljudi, ki so preživeli.


V knjigi Zadnji argonavt, ki je izšla letos, ste zapisali, da je naša preteklost najpomembnejša. Da je to vse, kar imamo.


Nas, ljudi, opredeljujejo spomini in čustva. Kdo smo, kje smo odrasli, ali ljubimo svoje mesto. Če vam nekdo odvzame spomine, postanete nihče. Nepopisan list. Imamo le spomine. Zdajšnji trenutek ne obstaja več, prihodnosti ne poznamo, imamo le preteklost. To nas dela ljudi.

Preberite še:

Komentarji: