Več kot erotika, celo pornografija

Slivov cvet v zlati vazi velja za eno od velikih in veličastnih klasičnih del kitajske književnosti; kompleksen, rahlo ciničen pogled na dekadentno kitajsko družbo izpred stoletij. Z izdajo zgolj nekaj izbranih poglavij v lanskem letniku zbirke Klasična Beletrina pustolovskemu bralcu ne more biti povsem zadoščeno, za še malce več užitka bo moral poiskati šest desetletij staro slovensko izdajo polovice romana Lepe gospe z bogatega dvora ali pa se lotiti katerega od monumentalnih celotnih prevodov v drugih jezikih.

Ob naštevanju nespregledljivih del kitajskega literarnega izročila literarnozgodovinski pregledi ob delih, kakršna so Roman o treh cesarstvih, Potovanje na zahod, Sanje v rdeči sobi in Razbojniki iz močvirja Ljanšan, ne pozabljajo na delo z naslovom Čin Ping Mei. Naslov več stoletij prepovedanega romana neznanega avtorja je nekakšna praktična okrajšava treh ženskih likov, ki nastopajo v zgodbi o usodi prekanjenega lažnega odličnika in prevarantskega poslovneža Ximena Qinga alias Hsi Mena.

Pan Jinlian – Zlati lotos, Li Ping'er – Mala vaza in Pang Chunmei – Cvet pomladne češplje naj bi poosebljale simbole človekove narave, pohlep, pijančevanje in seveda spolnost. Dogajanje zgodbe, za katero ugotavljajo, da je pomemben formalni dosežek v razvoju literarnega oblikovanja sveta, je postavljeno v čas dinastije Song v dvanajsto stoletje, čeprav odlično portretira tudi vsakdanjik in lastnosti družbe v šestnajstem stoletju v času dinastije Ming.

Rokopis kot ekskluzivno branje

Najprej se mora radovedni bralec pomiriti z dejstvom, da slovenskega prevoda celotnega izvirnika ni. To, kar smo dobili v Beletrinini zdajšnji izdaji, resda v prevodu sinologinje Katje Kolšek iz izvirnika, je pravzaprav zelo omejen izbor, od stotih poglavij romana zgolj štirinajst na 338 straneh. Izbor se začne z 62. poglavjem in sklene z 79.

Prevod Ivana Skuška, ki ga je Cankarjeva založba izdala leta 1965 z naslovom Lepe gospe z bogatega dvora ali Pustolovščine prežlahtnega gospoda Hsi Mena in njegovih šestero žena, je bil bistveno obsežnejši, na 806 straneh je ponudil besedilo od prvega do devetinštiridesetega poglavja, a je bil preveden po nemškem prevodu Franza Waltherja Kuhna, ki si je za predlogo vzel različico izvirnika B (druga izdaja tega Skuškovega prevoda je v programu Cankarjeve založbe izšla leta 1976, takrat na 651 straneh). Zgolj obrobna opazka: prevajalka tokratne izdaje se je slovenjenju kitajskih poimenovanj izognila, a kaj je narobe s Hsi Menom, Sečuanom, Čengdujem?

Obstaja več različic izvirnika. Kolikor je zgodovinarjem znano, je zgodnji osnutek v rokopisni obliki med takratnimi učenjaki in umetniki kot ekskluzivno branje krožil že pred prvo zabeleženo in ohranjeno izdajo na lesenih ploščicah leta 1617 ali 1618 (nekateri raziskovalci domnevajo, da je letnica prve izdaje 1610, vendar ni ohranjena). Ta prva ilustrirana izdaja z ilustracijami ima oznako cihua oziroma A in velja za najbolj avtentično, med najbolj prominentnimi pa je izdaja B, po Zhang Zhupu poimenovana zhupo, ki jo je kot izhodišče uporabil tudi Kuhn, sicer avtor nemškega prevoda Sanj v rdeči sobi.

Zastrupljena knjiga

Odgovor na vprašanje, kdo je avtor romana Čin Ping Mei, ni enoznačen, raziskovalci so predlagali kopico imen za zabavneža, ki si je nadel psevdonim Posmehljivi učenjak iz Lanlinga, Lanling Xiaoxiaosheng iz province Šandong. Skuškov prevod omenja, da so ga kitajski literarni zgodovinarji pripisovali pesniku iz 16. stoletja Vang Ši Čungu, o katerem je zaokrožila legenda o veličastnem in prenikavem maščevanju.

Ker je njegovega očeta zavistni kancler ob spletkarjenju in boju za vpliv na takratnem dvoru dal usmrtiti, naj bi se za očetovo smrt maščeval kanclerjevemu sinu. Ko ga je na nekem sprejemu vplivni dvorjan vprašal, kaj je novega napisal, si je Vang ob pogledu na zlato vazo s cvetočo češpljevo vejico hipoma izmislil naslov svojega romana in kanclerjevemu sinu obljubil, da bo prvi bralec rokopisa. Ker je vedel, da si pri branju slini prste, mu je poslal rokopis, katerega robovi listov so bili prepojeni s počasi delujočim strupom, ki naj bi bralca pokončal, ko bi obrnil zadnji list. Umberto Eco torej morda ni bral le zgodb iz Tisoč in ene noči.

Daleč od pornografskega romana

Recepcija romana Slivov cvet v zlati vazi oziroma Zlati lotos oziroma Lepe gospe z bogatega dvora je bila posebna zaradi relativno neposrednih opisov spolnosti. To dejstvo je na tej strani sveta sprožalo vprašanja in premisleke o tem, ali je po vtisu in učinku morda kitajska različica Dekamerona ali Ljubimca lady Chatterley, vsekakor pa branje za pustolovskega bralca, ki bi si lahko poskušal s to knjigo vsaj malo približati različna ozadja takratne kitajske družbe, predvsem sistemsko koruptivnost, ki je bila bogato razpredena v vseh kotičkih velikega cesarstva. Zabavno se zdi, da je dostojnost knjige eden od prevajalcev v angleščino razrešil na precej inovativen način in vse pretirano nazorne opise posteljnih dogajanj nonšalantno prelil ne v angleščino, ampak latinščino.

Mnogi so v tem, da odzivi na knjigo govorijo predvsem o mesenih užitkih in v zgodbi vidijo poučno študijo o ničevosti in nevarnosti poltenih čutnosti, ugotavljali, da je tako branje zgrešeno, saj pripoved z vsemi neskončnimi meandri govori o nečem drugem, o nemoralnosti višjih slojev družbe, politični korupciji, o družbi, v kateri so več kot sprejemljive dobro domišljene laži, na sporen način pridobljeno bogastvo, oportunizem, krutost, prešuštvovanje in po potrebi tudi načrtovanje umorov. Taki ocenjevalci so o obsežnem delu presodili, da z različnimi registri, tudi s posmehljivostjo, prikazuje bedno, zlagano podobo kitajske družbe in njenih sprejetih norm obnašanja in je pravzaprav roman nravi ali naturalistični roman, nikakor pa ne zgolj in samo erotični, celo pornografski roman.

Ob takih premislekih pridejo na pomoč tudi wikipedijski entuziasti, ki so povzeli, da ima prežlahtni gospod Ximen Qing v zgodbi devetnajst spolnih partnerjev, šest žena, več ljubic in enega služabnika, pripoved ponuja dvainsedemdeset opisov prizorov spolnosti, vendar pa je to zgolj minimalen delček celotne knjige – manj kot trije odstotki romana, ki ima okrog dvajset tisoč pismenk, v angleškem prevodu pa na primer več kot tri tisoč strani.

Zgodba o nespodobnem, neodgovornem, muhastem, krutem, preračunljivem in stremuškem Ximenu in njegovih bližnjih je zapolnjena z neskončnimi opisi obdarovanj, takratni način obnašanja je tako rekoč zahteval nenehno pošiljanje, izročanje in sprejemanje raznovrstnih daril, v čemer ni nihče hotel videti podkupovanja, ampak povsem običajno normo, ki je tistim z večjim bogastvom v risu kompleksne socialne dinamike omogočala veliko boljšo možnost vzpenjanja v družbi. K bogastvu, je bil prepričan Ximen Qing, seveda sodi tudi potentnost, zato si je za povečanje spolne moči priskrbel afrodiziak indijskega meniha, takratne modre tabletke, ki pa so mu na koncu tudi zavdale.

Na trenutke melodramatska zgodba o hedonizmu in moralnem razkroju družbe, prikazana z dinamiko ene družine, ponuja morje intonacij in odvodov. Natančni opisi razgrinjajo prevladujoče načine obnašanja takratne družbe, hkrati pa ponujajo v premislek marsikaj, od vzorcev togega uradniškega in vojaškega aparata do zvijačnosti, ki so jo v skrajno patriarhalni družbi morale ženske uporabljati za preživetje in morebitni vzpon.