Večer s kresnikovo lavreatko

Tanja Petrič se je pogovarjala z Veroniko Simoniti, dobitnico letošnjega kresnika za roman Ivana pred morjem.

Objavljeno
15. julij 2020 18.00
Posodobljeno
15. julij 2020 20.43
Pogovor s Kresnikovo nagrajenko Veroniko Simoniti. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Veronika Simoniti je na letošnji čarobni kresni večer, ko je medijska hiša Delo tridesetič podelila nagrado za roman leta, postala šele četrta pisateljica, ki je v zgodovini podeljevanja prejela kresnika.
 
Delo je v sodelovanju z Vodnikovo domačijo v Šiški organiziralo pogovor z Veroniko Simoniti, aktualno kresnikovo nagrajenko. O vročičnem kresnikovskem podelitvenem večeru na Rožniku se je na vrtu Vodnikove domačije s pisateljico pogovarjala literarna kritičarka in prevajalka Tanja Petrič, seveda pa je bila pozornost namenjena pisateljičinemu zmagovalnemu romanu Ivana pred morjem.

Pogovor si lahko ogledate na spodnjem videoposnetku:


 
O romanu je žirija zapisala da avtorica premika bralca po prostorih in časih, od Pariza do tukajšnjih krajev in Srbije, s spretnim plastenjem pripovedi, tudi menjavanjem slovničnih časov, ko je preteklo tisto večno, zapomljivo, in zato zahteva sedanjik, pripovedovalkina sedanjost pa pojema v minevanju in je torej popisana v pretekliku. Še nikoli videna fotografija, ki jo najde, in stara pisma, ki jih prebira, spremenijo ali vsaj predrugačijo družinsko resnico.
 
Pisateljica je še pred kresnim večerom povedala, da se je nagrajena knjiga kuhala deset let: »Najprej sem napisala kakih trideset strani, potem pa obtičala v slepi ulici. Ves ta čas sem zbirala gradivo, ki bi mi lahko prišlo prav, pripisala tuintam kak detajl ali napotek. Medtem sem izdala drugo zbirko kratkih zgodb in prvi roman.

image
Pogovor s Kresnikovo nagrajenko Veroniko Simoniti, Ljubljana, 15. 7. 2020 Foto Voranc Vogel


Pred štirimi leti sem odkrila škatlo z dedovimi pismi iz konfinacije. Takrat se mi je odprlo: zasukala sem fokus, si izmislila zaplet in zgodba je stekla sama od sebe. Ravno takrat je Mladinska knjiga razpisala modro ptico, kamor sem potem poslala besedilo, in od takrat se veselim odzivov na ta roman.«
 
V pogovoru za Delovo Sobotno prilogo je povedala še: »Gotovo je iskanje tega izgubljenega časa, če parafraziram Prousta, tudi nezavedno iskanje starih vonjev, podob, spominov ... Tisto, kar daje čar vsemu temu, da se usedeš v vagon starega vlaka ter se zapelješ nazaj in si celo sam zamisliš pokrajino, v katero boš šel. Se ti pa na tej poti zgodi marsikaj, česar nisi pričakoval, je element nepredvidljivosti, tako kot se ti včasih izmuznejo liki, ki si jih ustvaril, in gredo malo po svoje.«