Večer z lavreatom Goranom Vojnovićem

Kresnikov nagrajenec: »Romana, kakršnega snujem zdaj, še nikdar nisem napisal in ne vem, kako se napiše.«

Objavljeno
11. julij 2017 13.02
Igor Bratož
Igor Bratož

Na kresno noč, na praznik slovenskega romana, je na ljubljanskem Rožniku že tretjič slavil Goran Vojnović, tretjega kresnika je dobil za roman Figa. Na Vodnikovi domačiji v Šiški je nocoj o tem in še marsičem drugem, na primer o ljubezni, družini, odgovornosti in zgodovini, na pogovoru, ki je bil odprt za javnost, spraševala Katja Perat.

Dogodek na Vodnikovi domačiji je bil prvi nastop Gorana Vojnovića po prejemu tretjega kresnika, saj ga na Rožnik 23. junija ni bilo, ker je bil z družino na potovanju. Danes ga je pričakala do zadnjega kotička zapolnjena dvorana. Z romanom Figa, ki ga je izdala založba Beletrina, je Vojnović letos že prepričal podeljevalce Župančičeve nagrade mesta Ljubljana, potem na kresni večer še kresnikovo žirijo. S tem se je pridružil elitnemu klubu avtorjev, ki so Delovo nagrado prejeli trikrat, v njem sta bila doslej le Drago Jančar in Andrej E. Skubic. Tretjega kresnika je Vojnović prejel po prvencu Čefurji raus!, za katerega je leta 2009 prejel tako Delovo nagrado kresnik kot nagrado Prešernovega sklada, in romanu Jugoslavija, moja dežela, s katerim je slavil leta 2013.

O človeku, ki beži

Delo je po avtorjevih besedah nastajalo zelo počasi in je zraslo iz osnovne ideje o človeku, ki beži. Komisija je v obrazložitvi zapisala, da »prefinjeno in neprisiljeno odpira temeljna vprašanja našega bivanja: vprašanja odgovornosti, svobode, identitete posameznika, njegove samosti, zmožnosti sobivanja z drugim, njegove zmožnosti bližine. A ne le to; Goranu Vojnoviću je uspelo ta vprašanja iztrgati abstraktnosti in jih živo, prepričljivo umestiti v konkretne zgodovinske trenutke, pri čemer je lucidno in skrajno občuteno prikazal, kako je tista, ki vedno v temelju določa usodo posameznika, zgodovina.«

Na vprašanje Katje Perat, ali lahko človek, ki je napisal tri romane in zanje prejel tri kresnike, z določeno upravičenostjo trdi, da je razvozlal skrivnost literarnega mojstrstva, ali pa se še vedno počuti, kot da se ima še veliko naučiti, je Vojnović odgovoril: »Kvečjemu lahko rečem, da znam napisati romane, ki sem jih že napisal, pa tudi tukaj bi starejši, izkušenejši, predvsem pa distancirani jaz imel marsikaj pripomniti in popraviti. Romana, kakršnega snujem zdaj, še nikdar nisem napisal in ne vem, kako se napiše. Skratka, sem povsem na začetku, šele odkriti moram jezik romana, njegovo strukturo, njegovega duha. Izkušnje preteklih pisanj so tu prej odveč, saj te zapeljujejo na prehojene poti. Mojstrstvo pa je, vsaj zdi se mi, v tem, da se z vsakim novim delom kot pisatelj na novo vzpostaviš.«

O svojem pogledu na pisanje je Vojnović povedal veliko, od tega, da je dvom o ustvarjanju vseskozi prisoten, prek tega, da kritika pomaga, ker avtorja opozori na slabše izpisane plati njegovega pisanja, do tega, da o tistem, kar sicer poznaš, začneš šele med pisanjem resno premišljevati. »Če hočeš dobro pisati, moraš imeti rad svoje like, a pri tem ne gre le za empatijo, gre za dvostransko igro: včasih bralec začuti avtorjevo empatijo ... Vendar razumevanje oziroma pričevanje še ni odpuščanje ali opravičevanje.«

»Bifejski pogovori v Figi nam sporočajo,« je nadaljevala moderatorka večera, »da je izguba idealizma vedno kolateralna škoda odraščanja. S čim se torej odrasel človek brani pred cinizmom?« Vojnović je odvrnil, da je cinizem obramba lastne pozicije, s katero se globoko v sebi ne strinjaš: »In kot takšna je skoraj nujna, saj te življenje prej ali slej zapelje v položaj, kjer stojiš nasproti samemu sebi in kjer moraš opravičevati samega sebe, svoja dejanja ali še raje nedejanja. Svoj konformizem, svojo sprijaznjenost, svojo ignoranco. Idealizem pa skriva v sebi željo po lastni čistosti, potrebo po tem, da si vselej na pravi strani, potem pa sledi spoznanje, da izbira strani ni vselej svobodna izbira in nikoli tako preprosta, kot se mlademu človeku zdi.«

Svet mojega otroštva 
je razmejen svet


V pogovoru za Delo pred podelitvijo nagrade je Vojnović na vprašanje, kako da vsi trije njegovi romani govorijo o mejah med ljudmi in o mejah med narodi, odgovoril: »Svet mojega otroštva je razmejen svet. Geografsko, kulturno, jezikovno. Moja materinščina je, denimo, razpadla na štiri dele. Meja poteka skozi mene in včasih imam zoprn občutek, da ne morem do sebe, da se je meja v meni zaprla in da sem obtičal na eni strani. Prepolovljen. Moč meja je v resnici strašljiva. Vsaka meja te s časom neizogibno odtuji od zamejstva, naj je še tako prehodna. Moj svet danes je zato zamejen, spet geografsko, kulturno in jezikovno.«

Urednica knjige Špela Pavlič je o Figi dodala, da avtor v njej »orkestrira presenetljivo druščino protagonistov in širok nabor tem, ki se jim v današnjem času najraje še vedno izognemo. Staranje in demenca, zapletenost odnosov med odraslimi otroki in starši ter človeški, a običajno zamolčani, dvomi v partnerskih odnosih. Vse to mojster pripovedovanja preplete v zgodbo, ki je prav toliko berljiva, kolikor je kompleksna.«

Posnetek pogovora si lahko ogledate spodaj: