Večni pred-hodnik drugega

Zdi se, da nekateri avtorji v zgodovini misli zasedajo položaj večnega drugega, to je misleca, ki sicer sodi v krog pomembnejših ustvarjalcev, a iz različnih razlogov nikoli ni postavljen v ospredje kakšne skupine, teorije, smeri itd.

Eden takšnih, drugih, je nemara tudi Walter Benjamin, čigar ime vsi poznamo, vsi vemo, da je povezan s frankfurtsko šolo, da je bil pomemben kritik, esejist in teoretik, a na neki način je pravih Benjaminovih poznavalcev pravzaprav malo.

V fakultetnem kurikulumu ne zaseda osrednjega mesta, tudi v času delovanja je imel težave z vključevanjem v profesuro, njegov opus je precej heterogen, hkrati pa je praktično nemogoče govoriti o sistematični filozofiji, kar bi ga verjetno vsaj malo približalo širšemu bralstvu.

Zadnje v slovenščino prevedeno delo Usoda in značaj (Beletrina, prevod Peter Gorenšek, Milka Petrovec Fuhrmann, Aleš Šteger, Samo Tomšič, Tadej Troha) je na neki način dober odraz avtorjevega celotnega dela. To je namreč precej raznovrstna knjiga, razdeljena v tri poglavja, to je spise, prozo in frag­mente, v katerih lahko spoznamo širino avtorjeve misli. Spisi so iz različnih obdobij, prav tako različni so si po vsebini.

Verjetno je še najbolj konsistenten v delu ravno slog, ki je notorično težek, mestoma tako zgoščen, da se počutimo kot mušica, ki se prebija skozi kapljo medu. Izjemna konciznost je najbolj izrazita v fragmentih, v katerih slog mestoma deluje napol poetičen, mističen in ezoteričen. Pojem pojasnjuje nov pojem, splošno se povezuje z bistvenim, preskok do konkretnega pa se ne zgodi skoraj nikoli.

Bralcu tako ostane neutrudno ponovno branje in ob želji po morebitnem prehodu skozi goščavo se morda dokoplje do sporočila. Edino mesto v pričujoči izdaji, v kateri pripoved teče bolj gladko, je v Moskovskem dnevniku, kar je jasno zavoljo tipskih značilnosti žanra.

Žal pa tukaj pogosto zapademo v neko drugo skrajnost, saj lahko beremo precej banalnih zapisov, od ljubezenskih razmer ali, bolje, njihove odsotnosti do čisto vsakdanjega pohajkovanja po mestu, druženja s prijatelji in podobnega. V dnevnik Benjamin skorajda ne vključuje teoretskih premišljevanj, tista, ki so, pa slogovno ponavadi niso nič kaj lažja od siceršnjega avtorjevega teoretiziranja, zato zaradi kratkosti in sporadičnosti ne predstavljajo posebnega predmeta zanimanja.

Nasilje izhaja iz sredstev

Med spisi je morda najzanimivejši H kritiki nasilja, v katerem Benjamin razmišlja o naslovnem pojavu skozi odnos med smotrom in ciljem, ob tem pa v izhodišču zatrdi, da nasilje nikoli ne izhaja iz ciljev, pač pa iz sredstev, ki se jih uporablja za doseganje cilja.

Ob tej osnovni predpostavki se mu zdi, da so nekateri družbeni fenomeni sistemsko naravnani k nasilju, zavoljo česar si postavi tudi vprašanje: »Je nenasilna poravnava konfliktov sploh možna? Brez dvoma. Odnosi med privatnimi osebami so polni tovrstnih primerov. Nenasilni sporazum najdemo povsod, kjer je kultura srca ljudem dala v roke čista sredstva dogovarjanja. […] To nam govori, da obstaja neka tako nenasilna sfera človeškega dogovarjanja, da nasilje do nje sploh nima nobenega dostopa: sfera 'sporazumevanja' v pravem pomenu, govorica.« Vprašanje je torej, koliko danes sploh še govorimo, koliko se sporazumevamo.

Usoda in značaj nikakor ni lahko delo in bo za večino težavno branje. Verjetno je tudi širina možnosti interpretiranja eden od razlogov, da Benjamin ostaja večni drugi, a je hkrati nujno zavedanje, da je kot drugi tisti, ki sploh konstituira jedro.