Védenje srca, radost in smeh kot herezija

Gnostični evangeliji: Po drugi svetovni vojni odkriti »heretični« spisi iz zgodnjega krščanstva v slovenskem prevodu.

Objavljeno
13. maj 2015 15.26
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Pred odkritjem gnostičnih evangelijev leta 1945 v Egiptu,­ znanih kot »knjižnica Nag Hammadi«, se je o njih vedelo­ le iz polemičnih spisov cerkvenih očetov, ki so jih žolčno­ kritizirali. Iz novozaveznega­ kanona so bili izključeni. Po najdbi so prvič spregovorili v prvi osebi in ponovno odprli vprašanja, kako je sploh nastal novozavezni kanon.

Odkritje gnostičnih evangelijev leta 1945, znanih kot »knjižnica Nag Hammadi«, je bilo napeto kot kriminalka. Brata sta med iskanjem rodovitne zemlje, ki jo Egipčani uporabljajo za gnojenje žitnih polj, naletela na glineni vrč, v katerem je bilo trinajst v usnje ovitih papirusnih kodeksov, jih zavila v ruto in odnesla domov.

Stari so bili 1500 let, neprodušno zaprti in zato dobro ohranjeni, vendar odloženi na dvorišče, nekaj jih je bilo kasneje sežganih in tudi drugače poškodovanih. Po čudnih poteh so prehajali iz rok v roke, dokler niso pristali v Koptskem muzeju v starem Kairu, kjer jih hranijo še danes.

A ker se je v času odkritja družina obeh bratov zapletla v dolgoletno krvno maščevanje, se dolgih trideset let zaradi strahu nista hotela vrniti na to območje. Natančne lokacije zato raziskovalci niso odkrili in tudi ne kakšnih drugih ostankov, ki bi jim pomagali sestaviti celovitejšo zgodbo o najdbi.

Potem so prišli na vrsto ljubosumni znanstveniki. Določeni med njimi so si s pomočjo institucij priborili monopol in jih skrivali v svojih predalih.­ Dvajset let niso bili dostopni širši javnosti, dokler niso sprožili mednarodne kampanje, ki jo je organiziral in finančno podprl Unesco. Steber mednarodne akcije je bil James M. Robinson iz ameriškega Inštituta za antiko in krščanstvo, ki je trmasto vztrajal pri objavi celotne zbirke Nag Hammadi v obliki faksimila ter na koncu uspel. Od leta 1977 so fotografije vseh papirusov dostopne javnosti, prav tako prevod v angleški jezik.

Razkol v cerkvi

Gnostični evangeliji, ki so v knjižnici Nag Hammadi, izvirajo iz prvih stoletij krščanstva. Takrat je bil Egipt ena prvih dežel, ki je sprejela krščansko vero, v njem pa osrednja koptska cerkev, ki jo je ustanovil evangelist Marko, avtor najstarejšega kanoničnega evangelija.

Kopti so še danes v Egiptu živeča krščanska skupnost, ki sicer govorijo arabsko, koptščina se pojavlja kvečjemu v bogoslužju. Jezik, ki se je ohranil na papirusih, je tako rekoč mrtev, a obstaja v književni zapuščini, ki jo sestavljajo predvsem prevodi različnih svetih besedil. Takšna so tudi v knjižnici Nag Hammadi, ki jo sestavlja 52 ohranjenih besedil, med njimi tudi krščanski gnostični evangeliji. Zakaj so jih sploh skrili in zakopali v zemljo, da bi se ohranili za prihodnje rodove?

Krščanstvo prvih stoletij niso zgolj kanonični spisi, ki so pristali v Novi zavezi Svetega pisma, temveč so tudi številne skupnosti, katerih pripadniki so se imeli za kristjane, zastopale različne duhovne prakse, močno pa so se razlikovale tudi po svetih spisih. Cerkev je z naraščajočo močjo stigmatizirala takšne ­skupnosti kot herezije, njihove spise pa poskušala sistematično izkoreniniti.­

Tej usodi se niso mogli izogniti niti gnostični spisi. Proces kanonizacije se je z velikonočno okrožnico končal leta 367 z obsodbo heretikov in njihovih apokrifnih knjig, določen je bil tudi izbor 27 besedil, ki jih je bilo dovoljeno uporabljati, in tako je bil zapečaten novozavezni kanon. Predvidevajo, da je ta okrožnica vplivala, da so heretične gnostične spise iz knjižnice Nag Hammadi skrili v lončeni vrč in zakopali.

Proti heretikom

Najbolj zagrizen v napadih na gnostike je bil škof Irenej iz Lyona (130–202). Leta 180 je v grškem jeziku (spis je ohranjen le v latinščini) napisal polemičen spis Proti herezijam. V njem brani ortodoksno vero pred grožnjo, ki jo po njegovem predstavlja gnostična herezija. Do najdbe zbirke Nag Hammadi je bilo Irenejevo delo glavni vir za pre­učevanje gnostičnih naukov. Gnostično herezijo je obravnaval kot odpadniško gibanje in uporabljal različne prijeme, od napadov na osebni ravni, da so pohlepni in za svoje prevarantstvo zahtevajo šolnino, do očitkov ­plagiatorstva.

Sočasno se je boril za štiri evangelije, ki naj sestavljajo krščanska sveta besedila, kar je utemeljeval z edinstvenim pomenom števila štiri. Z žolčnimi napadi na gnostike je odločilno prispeval k izoblikovanju novozaveznega kanona, iz katerega so bili gnostični evangeliji seveda izključeni.

Z naraščanjem avtoritete štirih kanoničnih evangelijev se je zmanjševal vpliv drugih, ki so krožili med zgodnjekrščanskimi skupnostmi, med njimi tudi ti, ki so bili priljubljeni med gnostiki.

Z najdbo so tako »heretiki« prvič spregovorili v prvi osebi in na novo odprli številna vprašanja, ki ne zadevajo le odnosa teh evangelijev do kanoničnih spisov, ampak tudi proces oblikovanja novozaveznega kanona: zakaj in po katerih kriterijih so bili v kanon Nove zaveze vključeni le štirje evangeliji, Matejev, Markov, Lukov, Janezov, in kaj so bili glavni razlogi, zaradi katerih so bili iz njega izpuščeni številni apokrifi, med njimi tudi gnostični evangeliji?

S stigmatizacijo gnostičnih evangelijev je bila napadena tudi koptska cerkev s sedežem v Aleksandriji, ki so jo leta 451 v Kalcedonu na ekumenskem koncilu izločili iz ortodoksne Cerkve.

Gnostiki

V slovenskem prevodu knjige Gnostični evangeliji, ki je izšla pri založbi Beletrina, so vsi najpomembnejši evangeliji iz knjižnice Nag Hammadi: Tomažev evangelij (sestavlja ga 114 Jezusovih izrekov), Evangelij Resnice in Filipov evangelij z dvema krajšima spisoma (Pismo Reginu ali Razprava o vstajenju ter Petrovo pismo Filipu). Ob teh so še besedila iz drugih najdb: Marijin evangelij in Judov evangelij, ki je zadnji med odkritimi gnostičnimi evangeliji in je bil prvič objavljen leta 2006.

V slovenski jezik jih je iz koptskih originalov prevedel Jan Ciglenečki ter jih opremil z obširno in poglobljeno spremno študijo. K izdaji so dodali tudi polemičen spis škofa Ireneja iz Lyona Proti herezijam (v prevodu Marka Kastelica), ki je bil z napadom na gnostike eden redkih virov o njih. Kaj je bilo pri gnostikih tako sporno drugačnega?

Dvomljivcu Tomažu, izdajalcu Judi ali prostitutki Mariji Magdaleni gnostični evangeliji pripisujejo osrednjo vlogo in prav oni nastopajo kot Jezusovi najljubši učenci in prejemniki njegovih najbolj skrivnih naukov. Osrednje mesto v njih ima notranji, duhovni stik med človekom in bogom, ki se izrazi v mističnem spoznanju oz. gnozi. Izrazito so zavračali materialno in telesno ter se zavzemali za askezo.

Človeka so razumevali tripartitno, kot snovno telesno, duševno in duhovno dimenzijo, na kateri je človek najbolj intimno povezan z bogom. Zaradi te duhovne dimenzije ima človek duhovno zmožnost preseči pojavni, materialni svet, v katerem sta ujeta njegovo telo in duša. V gnostični misli jo izražajo različne metafore, recimo božanska iskra ali seme, Jezus pa se je utelesil zato, da bi osvobodil to božansko seme v človeku.

Prehajanje med temi ravnmi in vzpenjanje po njihovi hierarhiji je zato nenehen boj v človeku samem, zmaga v tem boju pa prinaša odrešenje. Čeprav je po spletu okoliščin človek zapadel v ujetništvo snovnega sveta, kjer biva v ječi duše in telesa, je sam po svojem bistvu na ravni božanskega. Gnostični spisi pogosto govorijo o tem, da je človek nosilec iskre ali delca božanskega ter pripada nebeški hierarhiji, v kateri je on sam bog.

Človek živi v zablodi, ki je posledica nespoznanja, reši pa se le tako, da se vrne v svoj začetek, v svoje bistvo, v svojo pravo božansko naravo. V gnostičnih spisih zato Jezus nastopa kot odposlanec, ki ni prišel na zemljo odrešit človeštva grehov, ampak opomnit ljudi, kaj po svojem bistvu so. Doseči enost z božanskim je končni cilj. Jezus se v evangelijih pogosto pojavlja kot tisti, ki nagovarja učence k enosti, k preseganju dvojnosti (dualnosti) sveta.

Ko človek izstopi iz dvojnosti ter prek mistične enosti razreši nasprotja dualnosti sveta, postane eno z bogom in s tem vstopi v nebeško kraljestvo. Do tega pa ne more priti z razumom. Spoznanje je védenje srca. S spoznanjem prideta vstajenje in odrešitev, spremlja pa ju radost, zato se v gnostičnih spisih Jezus veliko smeji.