Vedno je čas, da odkrijemo svoj element

Je sir Ken Robinson s tako imenovanim elementom, ki ga išče v raziskavi o osebni strasti, odkril mistično kvintesenco vsega,­ kar človeka dela živega? Ni prvi – niti zadnji –, ki ga je odkril, saj ta element – naše edinstvene strasti in talenti – tli v človeku od začetka njegovega obstoja, način njegove osvetlitve pa napravi to esencialno lastnost človeka nekoliko bolj razumljivo in s tem obvladljivo.

V tem se Robinsonova knjiga V elementu razlikuje od tisočev knjig za samopomoč, ki tako kot Robinson sporočajo bralcem: Spremenite svoje misli in način razmišljanja in lahko boste spremenili svoje življenje. Ken Robinson, čigar odmevne nastope na konferenci Ted si je ogledalo že več sto milijonov ljudi, namreč zakoplje nekoliko globlje kot številni dušebrižniški avtorji in se o tem, kako se spremeniti na bolje, pogovarja z desetinami uspešnih ljudi. Njegova osnovna ugotovitev je, da imamo vsi ljudje potencial za osebno izpolnitev, če najdemo ta svoj edinstveni ­element.

Kaj je element?

To je občutenje, ki ga imamo, ko smo dobri v neki dejavnosti, ki jo opravljamo z zanosom. Lahko smo namreč dobri v nečem, a tega ne maramo preveč; po drugi strani pa bi raje počeli nekaj drugega, v čemer sicer ne bomo nikoli dobri. Da se tem življenjskim zagatam izo­gnemo, moramo najti svoj idealni presek. To je točka, na kateri se stikata tisto, v čemer smo dobri, in tisto, kar radi počnemo. To je element, ki se v vsaki osebi uresničuje različno, njegove prvine pa so univerzalne.

Problem je, da se ne zavedamo raznolikosti svojih sposobnosti, ne razumemo, kako se te povezujejo med seboj, ne razumemo potenciala za prerod ... Na tej točki se tudi Robinson približa žanru knjig za samopomoč, ki sporočajo: Če hočemo te sposobnosti odkriti, moramo spremeniti način razmišljanja. Vendar se Robinson zadeve loti bolj temeljito. O tem, kako so našli svoj element, svojo življenjsko pot, se namreč pogovarja s številnimi uspešnimi ljudmi, od glasbenikov in drugih umetnikov do matematikov in igralcev biljarda.

Izlušči prvine, zaradi katerih so njihove življenjske zgodbe postale uspešne. Na prvem mestu je, da nihče izmed njih ni sprejel svojega položaja in samega sebe za samoumevnega. Mick Fleetwod se je pri šestnajstih, potem ko je obesil šolo na klin, s setom bobnov z vlakom odpravil v London. Takrat se je začela njegova pot, ki ga je pripeljala do svetovno uspešnega ansambla Fleetwood Mac. Nič od tega se ne bi zgodilo, če Mick, ki še danes ne zna odgovoriti, kaj je štiriosminski takt, ne bi opazil, da je nadarjen ravno za stvari, ki jih šolski testi ne ocenjujejo.

Dejstvo je, da nič v zvezi z našimi sposobnostmi ne sme biti samoumevno, pravi Robinson. Tistega, kar je samoumevno, namreč ne postavljamo pod vprašaj, ampak s tem gradimo, kot da je tudi resnično. Tako denimo govorimo, da je inteligenca enaka logičnemu sklepanju, in celo, da se jo da izmeriti z inteligenčnim kvocientom. A to ne drži, vzklikne Robinson. Inteligenca ni ena sama, ampak jih je nešteto.

Inteligenca je raznolika, nikakor ni omejena le na matematično in besedno sklepanje. Kot kaže zgodba Micka Fleetwoda, se izraža na načine, ki imajo malo opraviti s števili in besedami. Prav tako je izjemno razgibana; človeški možgani so namreč zelo interaktivni, za eno opravilo uporabimo več delov možganov in z odkrivanjem novih povezav med stvarmi pridemo do prelomnih prebojev.

Nuja ustvarjalnega užitka

Hkrati je inteligenca pri vsakem izmed nas drugačna in neponovljiva, zato so načini doživljanja sveta unikatni in je vsakdo lahko močen na drugem področju. Od odkritja lastnega elementa, ki vsebuje tudi lastno inteligenco, je odvisno, ali bomo ta področja odkrili. Podobno kot z inteligenco je z ustvarjalnostjo, pravzaprav je ta lastnost njena bližnja sorodnica. Ne moremo biti ustvarjalni, če ne ravnamo inteligentno oziroma smo lahko ustvarjalni v vsem, kar je povezano z našo inteligenco.

Še pred inteligenco, na začetku vsega, je domišljija. To je proces zrenja z notranjim očesom, ki omogoča človeku, da v mislih obudi nekaj, kar s čuti ni dosegljivo. Lahko si predstavljamo svoj položaj v vesolju, velikost ali majhnost Zemlje in človeka v njem. A zaradi tega še nismo ustvarjalni, to smo šele, ko udejanjimo domišljijo in kaj premaknemo. Ustvarjalnost lahko torej razumemo kot uporabno domišljijo. Ustvarjanje zajema veliko več kot le naše možgane; celotno naše telo je lahko medij ustvarjanja.

Ustvarjanje namreč potrebuje medij izražanja. Pravi medij za nas je tisti, v katerem uživamo, ko ustvarjamo, to je medij, ki nas ponese, razčlenjuje pogoje za odkritje elementa Robinson. Le zanos nas lahko popelje v osrčje elementa. Veseli nas lahko veliko aktivnosti, ki so nujne za element, a niso njegovo bistvo, učenje, razvrščanje, načrtovanje ipd., toda šele ko stvari res stečejo, se naše doživljanje elementa preoblikuje in postanemo odločni ter osredotočeni. Zaživimo v sedanjem trenutku, ko nas izkušnja posrka vase, in takrat delujemo na vrhuncu.

Vsak uspešen človek ima svoj način, kako najti zanos, ki daje občutek svobode in pristnosti, ko čas zanj teče hitreje in ure minevajo kot minute, ko se preseli v neko meta stanje, v katerem se ideje kar nizajo, ko se zgodi, da ga aktivnost tako preplavi, da ga nagrajuje že samo izvajanje; ko se poveže z lastno notranjo energijo. Takrat postane bolj odprt tudi za stik z energijo drugih ljudi.

Stanje zanosa

Toda kako doseči to stanje zanosa? »Tako, da znamo svojo vrsto inteligence uporabljati na zanjo najbolj primeren način. Ko smo v zanosu, se namreč naravno uskladimo z načinom razmišljanja, v katerem najbolje delujemo. Razumeti moramo, kdo v resnici smo. Ugotoviti moramo, kaj je tisto, kar nas ali naše otroke in bližnje vodi v zanos.«

To ugotavljanje avtor, ki v knjigah redno prevprašuje obstoječe sisteme vzgoje in izobraževanja, prepusti bralcem. Nekaj splošnih napotkov pa vendarle predstavi. Treba je znati izkoristiti dane priložnosti, najti nove priložnosti, poslušati intuicijo in verjeti, da se ti bo nasmehnila sreča. Treba se je znati odpirati novim priložnostim. Eden od načinov je, da se zavestno trudimo gledati vsakdanje situacije v novi luči.

Vedno je čas, če si ga le vzamemo, da pokukamo iz vsakodnevne rutine, pretehtamo svojo pot in se vrnemo k svoji strasti, ki smo jo pustili za seboj, da se nam življenje spremeni. To nam ne zagotavlja večjega premoženja, lahko je celo obratno, vendar nam daje bolj razgibano, organsko pojmovanje človeškega obstoja, pravi profesor in svetovalec britanske vlade, ki je za svoje delo prejel tudi viteški naziv.