Veliki finalisti kresnika 2016: Eksistencialna groza ob zrenju v goli nič

Nataša Sukič je avtorica romana Piknik, ki prinaša lezbično ljubezensko zgodbo.

Objavljeno
16. junij 2016 16.57
V. P. S.
V. P. S.

Natašo Sukič poznamo v različnih vlogah: kot aktivistiko za pravice istospolno orientiranih in žensk, pisateljico, didžejko, celo kot kandidatko za ljubljansko županjo. Piknik je njena peta knjiga in prva, s katero je prišla v peterico finalistov za kresnika. Enkrat je bila že med kresnikovo deseterico, in sicer leta 2014 z romanom Kino.

Piknik je drobna knjiga. Ne gre za roman, ki bi stavil na epski zamah in širino, na klasično narativo, trdo postavljeno v linearni prostor in čas. Namesto tega goji poetiko trenutka, fragmenta, asociacije, preskakovanja v prostoru in času. Posamezna poglavja delujejo kot kratke zgodbe, so smiselno zaokrožena celota, vendar pa se smiselno povezujejo tudi med sabo v širšo zgodbo, zato knjigo lahko postavimo tudi v zvrst romana. Skozi to razrahljano in razstavljeno pripovedno formo nam prvoosebna pripovedovalka podaja svojo intimno izpoved, v središču katere je ljubezenska zveza.

Par sestavljata pripovedovalka in njena ljubimka Ana. Njun odnos ni preprost in povrh vsega ima vsaj v nekaterih epizodah že potečen rok trajanja ter vztraja le še kot eho, odmev, spomin. Značaja obeh glavnih akterk najbolje ponazarja sledeči odlomek: »Nek pesnik nama je nekoč na novoletni zabavi, kjer naju je malo zaneslo in sva se, pijani in težki od merlota, vedli prav trapasto, rekel – Ne vem, kaj je z vama, ampak druga do druge sta takšni, kot sta bila Rimbaud in Verlaine ... čisto obsedeni sta druga z drugo, res noro, in nekaj malega resnice je bilo na tem; obe homosekusalki, obe sva se ukvarjali z literaturi, Ana pesnica, ki je v poezijo vložila vso svojo nomadsko dušo, ves svoj nemir, gnus in revolt nad svetom, in jaz, prozaistka, ki sem le stežka krotila svoj nihilizem, anksioznost in samomorilne misli.«

Ko trčita ena ob drugo dve taki temni energiji, je po začetni idilični zaljubljenosti, skorajda obsedosti, pričakovati veliko bolečine, frustracij, osamljenosti, tesnobe, odtujenosti. Ta težka čustva niso povezana le z odnosom glavnih protagonistk, temveč tudi z njuno nesprijaznjenostjo s stanjem v svetu v širšem pomenu besede, tesnobo, brezizhodnostjo, eksistencialno stisko.

Tema romana je tudi homofobija, ki se kaže skozi odnos vaščanov neke istrske vasi do lezbičnega para. Identitetna vprašanja in vprašanje nasilja nad telesi homoseksualcev, ki jih uprizarja homofobna družba, so sicer že znana iz literature Nataše Sukič.


Le na prvi pogled ljubezenski roman


Avtorica v intervjuju, ki bo objavljen v Delu prihodnji teden, pravi, da je Piknik le na »prvi pogled, na povrhnjici, videti kot ljubezenski roman, v podpalubju pa gre za številne druge stvari ̶ za tematiziranje obsesij, fantazem, spominov, nelagodja, tesnobe, strahu, erotike, hrepenenja in seganja po neznanem, obsesivnega iskanja lepote … in tudi za popisovanje eksistencialne groze ob zrenju v goli nič.«

Pisava nataše Sukič je gosta, bogata, metaforična, mnogopomenska, v jedru te klasične jezikovne lepote pa se oglašajo glasbeni ritmi, ter številne filmske in literarne reference. Zgodba, ki jo pripoveduje Nataša Sukič, je napisana prvoosebno in deluje osebnoizpovedno, avtobiografsko.

Literarna kritičarka Gabriela Babnik je v svoji recenziji, ki jo je objavila v Delovih Književnih listih, zapisala, da je »Nataša Sukič Piknik, ki navidezno pripoveduje o dvojini oziroma prelamljanju dvojine v osamljenost, dejansko pa o zrenju v nič, zasnovala kot izjemno rahlo jezikovno tvarino. Osupljivo je, da je ob tako močni čustveni poanti in minimalni fabulativni zasnovi spisala ne samo nesentimentalen tekst, temveč tudi tekst, ki se giblje po noževi konici, hkrati pa je prešpikan s posebno blagostjo.«

Roman Piknik je izšel pri založbi Škuc v zbirki Vizibilija, ki se posveča spolom in seksualnosti. Gre za peto delo Nataše Sukič. Pred tem je izdala knjige kratke proze Desperadosi in nomadi ter Otroci nočnih rož in romana Molji živijo v prahu ter Kino.