Vilenica tudi v socialističnem bunkerju Škrilj
Festival vilenica se ne dogaja le v kraški jami, enega od večerov so priredili v kočevskem bunkerju iz leta 1957.
Odpri galerijo
"Kočevska je pomembna, ker je dala Sloveniji nazaj Primorsko," pravi Veno Taufer, pobudnik in dolgoletni vodja festivala Vilenica. Foto Simona Fajfar
Med kraje, kjer poteka 33. Mednarodni literarni festival Vilenica, se je letos uvrstilo tudi Kočevje. V skrivnostnem Bunkerju v Škrilju sta nastopila lanskoletni prejemnik nagrade Vilenica, ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič in ameriški pesnik, kritik in prevajalec slovenske lirike Brian Henry.
»Zelo me veseli, da je Vilenica tudi tu, v Kočevju, ki je izjemno pomemben kraj,« je na začetku literarnega dogodka, ki je potekal 80 metrov pod površjem, dejal Veno Taufer, pobudnik in dolgoletni vodja Vilenice.
Kočevje je povezano s slovensko zgodovino, saj je bil tu leta 1943, na Zboru odposlancev slovenskega naroda, prvi slovenski parlament, tako da je, je poudaril Taufer, »Kočevska dala Sloveniji nazaj Primorsko.« Zato je še toliko bolj razveseljivo, da je med desetimi dodatnimi kraji, kjer poteka festival Vilenica, tudi Kočevska, območje z izjemno in posebno zgodovino.
To pa je bila tudi rdeča nit tokratne kočevske literarne izkušnje, saj je bil dogodek organiziran v Bunkerju Škrilj, podzemnem objektu, ki je bil zgrajen leta 1957. Odločitev za to je bila sprejeta leta 1948, v času Informbiroja oziroma spora med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in sovjetskim voditeljem Josip Visarijonovičem Stalinom.
Takrat so zaradi nevarnosti, ki naj bi Jugoslaviji pretila iz tujine, sklenili, da republiška vodstva potrebujejo posebne objekte, kamor bi se lahko umaknili na varno tudi v primeru največje katastrofe, atomske vojne. V Sloveniji so izbrali Kočevsko, takrat skorajda povsem zapuščeno območje, ki so ga v začetku 2. svetovne vojne zapustili prvotni prebivalci, kočevski Nemci, ki so na tem območju živeli kot posebna nemška jezikovna skupnost več kot 600 let.
V Gotenici so zgradili osrednji objekt, podzemni bunker, kamor bi se slovensko vodstvo lahko umaknilo v primeru nevarnosti. V Škrilju pa so 80 metrov pod zemljo zgradili objekt z 500 metri hodnikov in v velikosti 800 kvadratnih metrov, kjer bi lahko 30 ljudi preživelo 30 dni. Tudi v času atomske vojne. Bunker Škrilj bi, če bi bilo potrebno, zagotavljal povezave slovenskega vodstva s svetom …
Objekt, ki je v vojaško zavarovanem območju, ni bil nikoli uporabljen. Vendar so ga vseskozi redno vzdrževali, kar je videti tudi danes, ko je objekt po več kot šestdesetih letih v odličnem stanju. Vojska ga je pred dvema letoma predala v uporabo občini Kočevje, ta pa Zavodu Kočevsko, ki se ukvarja s turizmom in kulturo.
Bunker so sredi lanskega leta odprli za javnost, tako da so možni organizirani ogledi. V dobrem letu dni si je ta izjemen podzemni objekt, ki je neverjeten gradbeni podvig z izjemno zgodbo, ogledalo 6300 obiskovalcev. Bunker Škrilj je postal največja turistična zanimivost Kočevske.
Tudi za oba gosta, ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča in ameriškega pesnika Briana Henryja, je Bunker Škrilj najbolj nenavaden kraj, kjer sta kadarkoli nastopila. »Pravzaprav je ta kraj enakovreden ukrajinskim zaporom, kjer sem bral svojo literaturo zapornikom pred dvema letoma,« je povedal lanskoletni prejemnik nagrade Vilenica.
Oba sta tudi potrdila to, kar je na začetku literarnega večera izpostavil Veno Taufer: da je Vilenica, festival, ki predstavlja najboljše avtorje in njihovo literaturo s področja Srednje Evrope pa tudi iz drugih držav Evrope in ostalega sveta, še vedno živahen in živ festival, ki po dobrih treh desetletjih ni izgubil svojega poleta. Ni se izpel, ampak še naprej ohranja svoj ugled kot najpomembnejši literarni festival Srednje Evrope. »Zadnji trije nagrajenci so dejali, da je nagrada Vilenica Nobelova nagrada Srednje Evrope,« je izpostavil Veno Taufer. Pravzaprav enačaj ni neumesten, saj je Herta Mueller, ki je leta 2002 prejela nagrado Vilenica, leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za literaturo.
Sodelovati na takšnem festivalu je za Jurija Andruhoviča veliko zadovoljstvo oziroma, kot je izpostavil, »blagoslov«. Tudi zato, se je strinjal Brian Henry, ker se bo lahko tu srečal z nekaterimi slovenskimi pesniki, ki jih je od leta 1996 promoviral v reviji Verse, ki jo je urejal med letoma 1995 in 2017. Vendar pa ni dvoma, da je med vsemi najbolj izstopal Tomaž Šalamun, s katerim sta postala takoj, po prvem srečanju leta 1998 v Avstraliji, prijatelja, je izpostavil Brian Henry: »Po prvem srečanju sem vedel, da sem srečal izjemno posebnega človeka, kakršnega nisem srečal ne pred njim in ne za njim.«
33. Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga pripravljata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica iz Sežane, letos gosti 15 tujih in sedem domačih pisateljev. Dogodki, ki se bodo zvrstili od 4. do 9. septembra, potekajo ne samo v jami Vilenica, ampak tudi v Celju, Hrastniku, Kočevju, Kopru, Lipici, Ljubljani, Lokvi, Sežani, Štanjelu in Trstu.
»Zelo me veseli, da je Vilenica tudi tu, v Kočevju, ki je izjemno pomemben kraj,« je na začetku literarnega dogodka, ki je potekal 80 metrov pod površjem, dejal Veno Taufer, pobudnik in dolgoletni vodja Vilenice.
"Vilenica je vedno bolj zanimiva in živa," pravi Veno Taufer. Foto Simona Fajfar
Kočevje je povezano s slovensko zgodovino, saj je bil tu leta 1943, na Zboru odposlancev slovenskega naroda, prvi slovenski parlament, tako da je, je poudaril Taufer, »Kočevska dala Sloveniji nazaj Primorsko.« Zato je še toliko bolj razveseljivo, da je med desetimi dodatnimi kraji, kjer poteka festival Vilenica, tudi Kočevska, območje z izjemno in posebno zgodovino.
Za zavarovanje političnega vodstva
Kočevski literarni dogodek je potekal 80 metrov pod površjem. Bunker so sredi lanskega leta odprli za javnost, v dobrem letu si ga je ogledalo 6300 obiskovalcev.
To pa je bila tudi rdeča nit tokratne kočevske literarne izkušnje, saj je bil dogodek organiziran v Bunkerju Škrilj, podzemnem objektu, ki je bil zgrajen leta 1957. Odločitev za to je bila sprejeta leta 1948, v času Informbiroja oziroma spora med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in sovjetskim voditeljem Josip Visarijonovičem Stalinom.
Takrat so zaradi nevarnosti, ki naj bi Jugoslaviji pretila iz tujine, sklenili, da republiška vodstva potrebujejo posebne objekte, kamor bi se lahko umaknili na varno tudi v primeru največje katastrofe, atomske vojne. V Sloveniji so izbrali Kočevsko, takrat skorajda povsem zapuščeno območje, ki so ga v začetku 2. svetovne vojne zapustili prvotni prebivalci, kočevski Nemci, ki so na tem območju živeli kot posebna nemška jezikovna skupnost več kot 600 let.
V Gotenici so zgradili osrednji objekt, podzemni bunker, kamor bi se slovensko vodstvo lahko umaknilo v primeru nevarnosti. V Škrilju pa so 80 metrov pod zemljo zgradili objekt z 500 metri hodnikov in v velikosti 800 kvadratnih metrov, kjer bi lahko 30 ljudi preživelo 30 dni. Tudi v času atomske vojne. Bunker Škrilj bi, če bi bilo potrebno, zagotavljal povezave slovenskega vodstva s svetom …
Več kot 6000 obiskovalcev
Objekt, ki je v vojaško zavarovanem območju, ni bil nikoli uporabljen. Vendar so ga vseskozi redno vzdrževali, kar je videti tudi danes, ko je objekt po več kot šestdesetih letih v odličnem stanju. Vojska ga je pred dvema letoma predala v uporabo občini Kočevje, ta pa Zavodu Kočevsko, ki se ukvarja s turizmom in kulturo.
Bunker so sredi lanskega leta odprli za javnost, tako da so možni organizirani ogledi. V dobrem letu dni si je ta izjemen podzemni objekt, ki je neverjeten gradbeni podvig z izjemno zgodbo, ogledalo 6300 obiskovalcev. Bunker Škrilj je postal največja turistična zanimivost Kočevske.
Dogodek je povezovala pisateljica Lela B. Njatin, ob njej Jurij Andruhovič, prevajalka Želja Cilenšek Benčina in Brian Henry. Foto Simona Fajfar
Tudi za oba gosta, ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča in ameriškega pesnika Briana Henryja, je Bunker Škrilj najbolj nenavaden kraj, kjer sta kadarkoli nastopila. »Pravzaprav je ta kraj enakovreden ukrajinskim zaporom, kjer sem bral svojo literaturo zapornikom pred dvema letoma,« je povedal lanskoletni prejemnik nagrade Vilenica.
Srednjeevropska Nobelova nagrada
Oba sta tudi potrdila to, kar je na začetku literarnega večera izpostavil Veno Taufer: da je Vilenica, festival, ki predstavlja najboljše avtorje in njihovo literaturo s področja Srednje Evrope pa tudi iz drugih držav Evrope in ostalega sveta, še vedno živahen in živ festival, ki po dobrih treh desetletjih ni izgubil svojega poleta. Ni se izpel, ampak še naprej ohranja svoj ugled kot najpomembnejši literarni festival Srednje Evrope. »Zadnji trije nagrajenci so dejali, da je nagrada Vilenica Nobelova nagrada Srednje Evrope,« je izpostavil Veno Taufer. Pravzaprav enačaj ni neumesten, saj je Herta Mueller, ki je leta 2002 prejela nagrado Vilenica, leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za literaturo.
Poklon Vilenici
Literarni dogodek je potekal v največji dvorani Bunkerja Škrilj, ki je bil zamišljen kot komunikacijski center objekta. Foto Simona Fajfar
Sodelovati na takšnem festivalu je za Jurija Andruhoviča veliko zadovoljstvo oziroma, kot je izpostavil, »blagoslov«. Tudi zato, se je strinjal Brian Henry, ker se bo lahko tu srečal z nekaterimi slovenskimi pesniki, ki jih je od leta 1996 promoviral v reviji Verse, ki jo je urejal med letoma 1995 in 2017. Vendar pa ni dvoma, da je med vsemi najbolj izstopal Tomaž Šalamun, s katerim sta postala takoj, po prvem srečanju leta 1998 v Avstraliji, prijatelja, je izpostavil Brian Henry: »Po prvem srečanju sem vedel, da sem srečal izjemno posebnega človeka, kakršnega nisem srečal ne pred njim in ne za njim.«
33. Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga pripravljata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica iz Sežane, letos gosti 15 tujih in sedem domačih pisateljev. Dogodki, ki se bodo zvrstili od 4. do 9. septembra, potekajo ne samo v jami Vilenica, ampak tudi v Celju, Hrastniku, Kočevju, Kopru, Lipici, Ljubljani, Lokvi, Sežani, Štanjelu in Trstu.
