Tiskane izdaje
Vinko Möderndorfer je ustvarjalni multipraktik, ki piše in pobira nagrade v vseh mogočih literarnih žanrih in kategorijah. Dobil je že Grumovo, Rožančevo, Ježkovo, Župančičevo nagrado, več nagrad za najboljše komedijantsko delo, čašo nesmrtnosti, nagrado Prešernovega sklada, desetnico, večernico, modro ptico ... Danes je impresivnemu seznamu osvojenih nagrad dodal še eno desetnico, ki jo je dobil za roman Kit na plaži (Mladinska knjiga).
Kit na plaži prinaša realistično zgodbo o trinajsletni Niki, ki začne hoditi v novo šolo. Je pridna učenka, priljubljena, uspešna, a kmalu se izkaže, da ima skrivnost. Möderndorfer v svojem romanu ob običajnih temah o odraščanju spregovori tudi o sprejemanju drugačnih.
Zakaj vas je pritegnila tema downovega sindroma?
Mislim, da Kit na plaži ni roman o downovem sindromu. Nisem imel tega namena. Igor, ki ima downov sindrom, je eden od likov v tej zgodbi, to je res, vendar je nosilec zgodbe njegova sestra Nika. To je roman o najstnici Niki, ki ima drugačnega brata. O njenih težavah. Prepričan sem, da ljudje z downovim sindromom nimajo problema s svetom, svet ima probleme z njimi. Mi imamo težave z drugačnimi.
Hotel sem napisati zgodbo, ki bo v izzvenu, sporočilu, spregovorila o dojemanju in sprejemanju drugačnih vseh vrst. Živimo v času, v katerem vse prevečkrat kdo koga ne mara, zato ker je ta drugačen, od drugod, ker ima drugačno frizuro, verjame v nekaj drugega kot mi, živi drugače, jè drugačno hrano, je poseben …
Kje je izvor nestrpnosti do drugačnih? Zakaj je dobro, da se v sodobni družbi o tem pogovarjamo?
Včasih se mi zdi, da si večina prebivalcev tega planeta želi biti povprečna. Radi bi bili takšni, kot je večina. Radi bi bili globalni. Globalno enaki. Kot da se ne zavedajo, da so razlike in posebnosti največje bogastvo. Narava ustvarja popolnoma različne oblike življenja. V različnosti je napredek. Pa ne samo napredek, v različnosti je lepota in užitek življenja.
Vsakodnevna politika, ne samo slovenska, pa nas tudi sili, da se do drugačnih opredeljujemo, še več, slovenska politika celo postavlja ograje z bodečo žico, da bi nas ogradila in zaprla pred drugačnostjo, in zato se mi zdi pomembno, da ustvarjalci neprestano in kjer se le da, jasno in glasno sporočamo: Vsi smo drugačni! Drugačnost nas bogati! Drugačnost je edino pravo bogatstvo našega sveta!
Ste zelo uspešen mladinski pisatelj. Kaj je bistveno pri pisanju za mlade?
V pisanju za odrasle in v pisanju za mlade ne vidim nobene večje razlike. Oboje je resno in odgovorno delo. Razlika je pravzaprav samo v tem, da je po navadi v zgodbah, po katerih raje segajo mladi, glavni junak mlad človek, otrok, najstnik. Vse ostalo je isto. Treba je poskrbeti za verjetnost, za dober stil, za jezik, za naracijo, za dramaturgijo zgodbe …
Pač pa čutim, kadar se pripravljam, da bom napisal zgodbo, v kateri bo junak mlad človek, veliko večjo odgovornost. Ker bodo po zgodbi najbrž posegli mladi bralci, se mi zdi, da se moram še bolj potruditi. Za mlajše bralce ni nič dovolj dobro. Sicer pa mora biti vsaka knjiga tako zanimiva, da po njej sežejo mladi, stari in večno mladi.
Knjigo Kit na plaži so mladi množično brali v okviru projekta Rastem s knjigo. Kako so se odzivali nanjo?
V zadnjem času sem obiskal kar nekaj šol in knjižnic in se srečal z mladimi bralci in njihovimi mentorji. Moramo se zavedati, da bralna kultura ne vznikne kar sama od sebe. Za vsakim mladim bralcem stoji mentor, učitelj slovenščine, knjižničarka in knjižničar, ki ga izpodbujata in navdušujeta.
To se na srečanjih zelo močno čuti. Mladi so dovzetni za vzglede in učitelji, mentorji, knjižničarji, ki ljubijo knjigo in zgodbe, so prav tako kot starši najboljši vzgled za mlade. Zato: Klobuk dol pred zavzetimi učitelji in knjižničarji! Tudi zaradi njihovega navdušenja nad literaturo slovenska knjiga ne bo izumrla.
Bil sem presenečen nad odzivi mladih bralcev, nad tem, kako se je sporočilo knjige Kit na plaži dotaknilo mladih bralcev. Zanimivo pa je tudi to, da knjigo z enakim navdušenjem berejo tudi starši. Neka mlada bralka, učenka osmega razreda, mi je povedala: »Knjigo sem priporočila mami: To moraš prebrat! sem ji rekla.« Mnogi mladi bralci so se identificirali z glavno junakinjo Niko.
Zgodba bralcem sicer veliko pove o Niki, o njenem bratu, o njuni družini, predvsem pa nam mnogo zanimivega razkrije o Nikinih sošolkah in sošolcih, ki vsak zase in vsi skupaj iščejo svojo pot v velikokrat neprijaznem svetu. Nekoč sem nekje prebral, da ima vsaka mladost svojo skrivnost. Tako jih imajo tudi mladi junaki v moji zgodbi. Skrivnosti pa so lahko seveda različne. Včasih samo umišljene, včasih pa hudo resnične in boleče. Največjo skrivnost skriva prav Nika.
Skrivnost, za katero se izkaže, da sploh ni nobena prava skrivnost. Vendar Nika jo doživlja kot težko moro svojega odraščajočega življenja. Namreč, biti najstnik ni vedno samo lepo in brezskrbno. In prav s tem so se mladi bralci najbolj identificirali.
Ali že pripravljate kak nov knjižni projekt?
Pripravljam rokopis kratkega romana Jaz sem Andrej, ki je letos izhajal v nadaljevanjih v Pilu in so ga mladi bralci z zanimanjem prebirali. Gre za zgodbo o prvih ljubezenskih izkušnjah. Tudi erotičnih. Knjiga bo malce drugačna kot pripoved v Pilu. Malo jo bom obogatil s humorjem in začinil s pustolovščinami. Z nekakšnim samorazmišljanjem najstnika Andreja sem poskušal na duhovit način razmišljal o težavah odraščanja in skrivnostih prve ljubezni.
