Galerija
Vitomil Zupan: Ekstrakt strastnega použivanja sveta in literature
Ob stoti obletnici rojstva Vitomila Zupana so ponatisnili roman, v katerem pisatelj analizira prvi del svojega življenja.
Zupan, čigar stoletnico praznujemo letos, je generacija recimo z Ježkom, vendar v vitalistični in scela neduhoviti različici. Komedija človeškega tkiva preseva dva časa, enega obdelovanega in tistega, iz katerega zre nazaj in komentira, to pa je sredina sedemdesetih.
Takrat je bilo v ospredju razbijanje forme in enotnega pripovedovalca, in tudi pri Zupanu se porajajo podobna vprašanja kot pri bolj umirjenem in uvrtanem Lojzetu Kovačiču; kaj je s spominom, kaj je z jazi v pripovedi, če so postavljeni nasproti drug drugemu in v neprestani opreki sami s sabo?S kopičenjem in pretikanjem med časi, z eruptivnim izbrizgavanjem mestoma grobega in neobdelanega spominskega gradiva in njegovim sprotnim komentarjem poskuša nekako sproti najdevati in osmišljevati formo romana, vse v premislek, ali je roman sploh še karkoli več kot zbirka okruškov, ki so samovoljno – in naknadno – urejeni v bolj skladno celoto, ki v resnici ne odseva prave kaotičnosti resničnosti in/ali enotnosti subjektivitete.
Epizode v spominu
Zupan odgovarja z nametanko in prepredenko, odskočišče so leta odraščanja in predvsem prve erotične izkušnje, poglabljanje teh izkušenj v predvojnih letih in srečevanje z upornim delom narodovega telesa, s katerim pride v stik v zaporih, bolj zaradi klateštva, izgredov in kvartopirstva kot politične drže, pa okupacija in internacija.
Ob tem je komentar, že grafično ločen z zožano postavitvijo, to je tisti del besedila, ki gleda nazaj in se zaveda, da marsikaj tudi prikriva in premešča; da so nekatere epizode v spominu, tej porozni neujemljivi tvarini, zdaj bolj heroične kot ob tistem prvič, ki se zaveda izmišljajskosti. Predvsem pa je ta pripovedni jaz iz sedemdesetih bistveno bolj izobražen in načitan, tudi ciničen, sicer se spominja let pristne nedolžnosti v stvareh literature, vendar jih prekriva s strastno erudicijo, s komentiranjem vsega prebranega. Komedija je Zupanova summa, skupek in ekstrakt njegovega strastnega použivanja sveta in zadev literature.
Romanu se pozna čas nastanka, čas, ki se je iskal in v katerem se je literatura ovedla, da se piše iz lastne tradicije, in spoznala, da je tudi tok zavesti samo ena od konvencij. Komedija je tako metafikcija, ki meji na avtofikcijo, v tem je to izrazito sodoben roman, ki se mu pozna pečat nastanka. Sedemdeseta so bila strastna in so postavljala v ospredje potenten pisateljski sunek, pogosto tudi na račun urejenosti in selektivnosti, ki ju danes čezvse cenimo in mevže z njima. Marsikaj, kar je v tem romanu obdelanega, pretendira pa na izpoved celote, je medtem dobilo bolj natančno artikulacijo v teoriji in esejistiki, tudi seveda premislek o zagatnih odnosih med različnimi jazi in hotenji, sploh pa premislek o erotiki, posebej v njenem polaščevalskem segmentu.
Klinč med dominantnim in submisivnim, pa promiskuiteta in mestoma čudna apatičnost, kot da bi šlo za postkoitalno žalost, vse je doživelo vrh in disperzijo v sočasni seksualni revoluciji, še eni, ki je zmagala in poonegavila svoje otroke. Komedija je tako predvsem strastno pričevanje o strastnem in v eksistenco vrženem človeškem tkivu, ki poskuša osmisliti svoje bivanje za nazaj in za sproti.
Takrat je bilo v ospredju razbijanje forme in enotnega pripovedovalca, in tudi pri Zupanu se porajajo podobna vprašanja kot pri bolj umirjenem in uvrtanem Lojzetu Kovačiču; kaj je s spominom, kaj je z jazi v pripovedi, če so postavljeni nasproti drug drugemu in v neprestani opreki sami s sabo?
Epizode v spominu
Zupan odgovarja z nametanko in prepredenko, odskočišče so leta odraščanja in predvsem prve erotične izkušnje, poglabljanje teh izkušenj v predvojnih letih in srečevanje z upornim delom narodovega telesa, s katerim pride v stik v zaporih, bolj zaradi klateštva, izgredov in kvartopirstva kot politične drže, pa okupacija in internacija.
Ob tem je komentar, že grafično ločen z zožano postavitvijo, to je tisti del besedila, ki gleda nazaj in se zaveda, da marsikaj tudi prikriva in premešča; da so nekatere epizode v spominu, tej porozni neujemljivi tvarini, zdaj bolj heroične kot ob tistem prvič, ki se zaveda izmišljajskosti. Predvsem pa je ta pripovedni jaz iz sedemdesetih bistveno bolj izobražen in načitan, tudi ciničen, sicer se spominja let pristne nedolžnosti v stvareh literature, vendar jih prekriva s strastno erudicijo, s komentiranjem vsega prebranega. Komedija je Zupanova summa, skupek in ekstrakt njegovega strastnega použivanja sveta in zadev literature.
Romanu se pozna čas nastanka, čas, ki se je iskal in v katerem se je literatura ovedla, da se piše iz lastne tradicije, in spoznala, da je tudi tok zavesti samo ena od konvencij. Komedija je tako metafikcija, ki meji na avtofikcijo, v tem je to izrazito sodoben roman, ki se mu pozna pečat nastanka. Sedemdeseta so bila strastna in so postavljala v ospredje potenten pisateljski sunek, pogosto tudi na račun urejenosti in selektivnosti, ki ju danes čezvse cenimo in mevže z njima. Marsikaj, kar je v tem romanu obdelanega, pretendira pa na izpoved celote, je medtem dobilo bolj natančno artikulacijo v teoriji in esejistiki, tudi seveda premislek o zagatnih odnosih med različnimi jazi in hotenji, sploh pa premislek o erotiki, posebej v njenem polaščevalskem segmentu.
Klinč med dominantnim in submisivnim, pa promiskuiteta in mestoma čudna apatičnost, kot da bi šlo za postkoitalno žalost, vse je doživelo vrh in disperzijo v sočasni seksualni revoluciji, še eni, ki je zmagala in poonegavila svoje otroke. Komedija je tako predvsem strastno pričevanje o strastnem in v eksistenco vrženem človeškem tkivu, ki poskuša osmisliti svoje bivanje za nazaj in za sproti.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji