Vrata obstajajo predvsem v naših glavah

Etnologija vrat: Zanimivo knjigo Pascala Dibieja, francoskega profesorja etnologije, je mogoče brati tudi v slovenščini.
Objavljeno
10. junij 2015 12.36
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Vrata. Nenehno hodimo skoznja,­ večstokrat na dan. Brez vrat ni doma, ni ločnice­ med intimnim in javnim, varnim in manj varnim, tudi nevarnim. Simbolizirajo tukaj­ in onkraj. Meja so, tako fizična­ kot mentalna, in omogočajo­ prehajanje. Nadvse so zgovorna,­ skoznja se od nekdaj razgalja naš odnos do sveta.

Pod izčrpno knjigo o vratih Ethnologie de la porte se je v Franciji podpisal Pascal Dibie, profesor etnologije na Univerzi Pariz Diderot (Pariz 7), zdaj je kot Etnologija vrat izšla tudi pri nas, za Založbo *cf. jo je prevedel Gregor Moder.

In kako definira vrata Pascal Dibie? Vrata pomenijo, kot je povedal v pogovoru za Delo, zaščito in odprtost hkrati, odhajanje in prihajanje, prehajanje med notranjim in zunanjim svetom, med tukaj in tamkaj, med znanim in neznanim, domačim in divjim. »Komur uničijo vrata, je tako, kot da bi ga zlorabili. Za vrati, ki zamejujejo domače ognjišče, je vsa intimnost, veliko se jih dotikamo, do potankosti vemo, kako se odziva, denimo, ključ, kako deluje ključavnica.« Razmerje je tesno, do domačih vrat ne moremo biti brezbrižni. Lahko so tudi naš rešitelj, ob potresu se zatečemo pod podboj kot najbolj trdno in varno luknjo v stavbi.

Vabilo na potovanje

Knjiga Etnologija vrat je, kakor pritrjuje avtor, povabilo na podrobno­ potovanje v času in prostoru. Pra­zgodovina vrat uči, kako »se je človek kot nespecializirana žival obvaroval pred plenilci in mrazom. Najprej so govorili o 'izhodu', vrata so postala komaj pozneje.« Arheološka izkopavanja kažejo, kako so izhodi oziroma vhodi sčasoma postajali čedalje bolj kompleksni, niso bili direktni, ampak cikcakasti, pravcati labirinti, s katerimi so se naši predniki poskušali zaščititi pred vsiljivci.

Ni si težko zamisliti, kakor je avtor zapisal v knjigi, »da sta kupa kosti na obeh straneh nakazovala tisto, kar je bil zagotovo 'izhod', in sta nastala zaradi rednega čiščenja domačega ognjišča; ko so metali ostanke na levo in desno od odprtine, da niso zasmetili praga, so se že vedli kakor ljudje, ki jih poznamo, in so že imeli gospodinjstvo v vseh pomenih izraza«.

Pascal Dibie popelje v svoji bogati knjigi skozi Babilon, v staro Grčijo in Rim (iz Rima izvirajo slavoloki zmage, na primer) pa v srednji vek, ko se je skozi vrata slavnostno vstopalo v mesta, in še naprej skozi čas, do danes. »Ko smo začeli­ zapirati mesta, so vrata postala prostor, ki je bil najmočnejši in najšibkejši hkrati. Predstavljala so moč gradu ali mesta in obenem zagotavljala obrambo. Prva velika vrata so bila organizirana po vojaško obrambnem sistemu, denimo dvižni mostovi v srednjem veku ...«

Znano je, da je bilo treba nekoč plačati ob vstopu v mesto, kakor tudi čez most; vrata so bila prostor prehoda, nadzorovanega in plačljivega prehoda, nekaj, kar ima meje, kar ločuje med civiliziranim in divjim svetom. »V srednjeveški simboliki se je mesto na daleč kazalo kot silhueta, potem pa je bilo treba najti prava vrata, da bi jo lahko dosegli. [...] Vrata, kakor jih dojemamo danes, nimajo nič s tistimi, ki so jih poznali v srednjem veku in do 17., tudi 18. stoletja. Šele ko so dobila svoje mesto v notranjosti hiš in niso imela več le obrambne funkcije, so postala civilna in urbana.« Pri preobražanju je, kakor je ­mogoče poglobljeno prebrati v knjigi, ključna doba Ludvika XIV., pod njim se je zgodba res ­razbohotila.

Z vrati je povezano veliko človeškega vedenja, tudi vljudnost in spodobnost ali etiketa, torej pravila lepega vedenja, ki so vsaj v Franciji od nekdaj zelo hierarhizirana. Razkrivajo odnos do drugega, z njimi se je skozi čas – z roko v roki z industrializacijo in razvojem tehnologije – preobražal filozofski odnos do sveta in življenja. »Ključna je bila urbanizacija.« Življenje v velikih stanovanjskih mestnih hišah je narekovalo vedno več prihajanja in odhajanja, s tem pa tudi čedalje več odpiranja in zapiranja vrat.

»Konec 18. in na začetku 19. stoletja, s pojavom stranišč in kopalnic, so se ljudje začeli zapirati pred drugimi, ločevali so se fizično in mentalno.« Vrata so postala individualna, hkrati pa so se tehnično razvijala, ključavnice prav tako, tudi tečaji. Vedno več jih je bilo in oštevilčili so jih. V ospredje­ je počasi stopila estetika, vrata niso bila več samo ločnica, ampak so morala biti še lepa ...

Na pot po prostoru

Knjiga Etnologija vrat ni samo izjemno potovanje v času, ampak tudi po različnih koncih sveta: po Evropi, Aziji, Oceaniji, Ameriki, Afriki ... Na poti je avtor spoznal, da vrata v resnici obstajajo predvsem v naših glavah: sami izberemo določen kraj za dveri ali duri, kot jim pravimo s sinonimoma, mentalno ga določimo. »V značilno tahitijsko bivališče, poimenovano fare, je mogoče na dvanajst načinov, glede na to, ali vstopa otrok ali odraščajoč človek, morda vdova ali vdovec, mož ... Prepovedi so jasne in popolne, kdor prekrši pravila, tvega smrt. Da, vrata so v naših glavah, različne kulture narekujejo različno vstopanje skoznja: v Franciji, denimo, potrkamo na vrata najstnikove sobe in medtem že pritiskamo na kljuko, medtem ko v ZDA diskretno potrkajo in počakajo na odgovor, šele nato vstopijo.«

Z vrati je povezana družinska hierarhija, marsikje obstaja nenapisan kod, po katerem je v spalnico mnogo težje kot skozi vrata otroških sob, starejši brat sme k mlajšemu, obratno pa je bolj zapleteno. Na vratih adolescentov je pogosto kakšno obvestilo ali opozorilo, kako naj se vede tisti, ki se je znašel pred njimi. Ali še: kdor pride v goste v Rusiji, kmalu ugotovi, da se s prišlim nikoli ne pogovarjajo na pragu doma, ampak šele, ko ta vstopi v notranjost.

V sodobni digitalni družbi, ko je transparentnost maksima, so vrata prav tako vse pogosteje steklena in prozorna. »Kar kaže, da je svet čedalje bolj protestantski. Protestantske družbe so transparentne, protestanti so naredili konec individualni spovedi ... Če opazujete ameriške domove, in večidel Američanov so protestantje, lahko vidite, da so brez zaves. Pogledujete lahko v njihovo notranjost, ljudje brez zadrege kažejo, da živijo po­vsem normalno, z odprtostjo nimajo težav.« Katoliki so drugačni, pri njih je močna ideja, da se je treba zapirati in zastirati. »Zanimivo je, da lahko zdaj tudi v Parizu vidimo, kako je na oknih čedalje manj zaves.«

Vse manj je prav tako notranjih vrat po domovih, kot pregrade in zagotovilo intimnosti pa izginjajo še na delovnem mestu. Delovni prostori so odprti, takšni, da je lahko vsakdo nadzorovan in je mogoč nadzor nad vsem. Po svoje je zanimivo, da v novodobni obsedenosti s transparentnostjo, ko umikamo vrata in se sploh ne skrivamo več, čedalje bolj govorimo o varnosti in zaščiti, vsaj francoska politika ima ves čas na jeziku besedo varnost  ... »Pri vratih, prav tako vratih na delovnem mestu, je bilo in je dobro to, da jih lahko zapremo ali pa pustimo prostor odprt, lahko si ga delimo z drugimi ali pa ne, če tega ne želimo.«

V zastiranju je, kot vemo, nemalo erotičnosti, z njo pa so povezana tudi vrata – ki so v francoščini ženskega spola. Ključavnica, na primer, je prava anatomija ženskosti; in kukanje skozi njeno luknjo star voajerizem.

Vrata so zelo zgovorna še na tisoče načinov – strah pred kljukami muči mnoge ljudi – in so bogata z zgodovino, iz katere smo marsikaj že pozabili. Pripovedujejo o razlikah med mestom in podeželjem, med meščanom in kmetom, med katolištvom in protestantizmom. Govorijo o odnosu do sebe in drugega, o tukaj in tam, o notranjosti in zunanjosti, odprtosti in zaprtosti, o življenju in smrti, o harmoniji, a tudi o vznemirjenih duhovih. »V 16. stoletju so vrata veliko krasili – tudi s hermetičnimi napisi –, takšna so bila vrata alkimistov«, ki so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro.

V Lisieuxu,­ denimo, lahko, kakor je Pascal Dibie zapisal v knjigi, »na lesenih vratih v Salamandrovem dvorcu občudujemo izrezbarjeno alegorično skupino, ki od 16. stoletja pripoveduje mimo ali skozi idočemu čisto posebno zgodbo. Motiv je preprost: lev in levinja si stojita nasproti in držita v šapi človeško masko, personifikacijo sonca, z vencem liane, zvite v ročaj ogledala.

Za sodobnega alkimista Fulcanellija sta zveri »moški princip in ženska krepost, podobna po obliki, a nasprotnih lastnosti, telesni izraz dveh narav, ki ju mora izbrati umetnost na začetku prakse.« Iz njune združitve se rodi mešana, androgina snov, ki so jo modri označili za Ogledalo Umetnosti. Ta snov, pozitivna in obenem negativna, potrpežljivo nosi v sebi svojo lastno delujočo silo, ki je osnova in temelj Mojstrovine

Veliko vrat je bilo, kakor dodaja avtor, zaščitenih pred demoni. Okrasili so jih s pentagrami, »včasih so nanja pribili kakšno ptico, sovo«. Seveda so posebna zgodba tudi mnoga skrivna vrata in, denimo, vrata ječe: v srednjem veku so morala biti obtežena z vsaj 35 kilogrami železa, z industrijsko revolucijo pa se je spremenilo prav tako izrazje. Zaporu [la prison] se po francosko reče tudi la tôle – ječanje pločevine zveni strašljivo in zbuja strah, tudi zven ključa ni vedno prijeten.

Prekrasna Ištarina vrata

In katera vrata so najbolj všeč Pascalu Dibieju? Ob tistih v domači hiši na deželi, ki jih ima najraje, saj so z njimi povezana prijetna čustva domačnosti, in ob vrtljivih vratih, ki ga zelo zabavajo: občutek ima, da je astronavt in vstopa v modernost, so zanj najlepša slovita Ištarina modra vrata. Tudi v knjigi jim nameni celo poglavje, saj so prekrasna, neverjetno izmojstrena in čudovita, izjemen simbol Babilona.

Ali kot je še zapisal in je po njem prevedel Gregor Moder: »Vsakič, ko pridem v Berlin, grem najprej v Pergamonski muzej, v deveto dvorano, če sem natančen, ki je velika dvorana na koncu muzeja Bližnjega vzhoda, kjer so v tridesetih letih 20. stoletja na novo postavili Ištarina vrata, zagotovo prvovrstni babilonski simbol! Mirno se prepustim, da me ujame, zgrabi in zasužnji modrina tisočev in tisočev opek, ki so jih naredili pred dva tisoč petsto leti in pred katerimi so se zagotovo sprehajali včerajšnji ljudje, pijani od vere in lepote.«