Tiskane izdaje
Agata Tomažič je pred leti z delom S pticami si delim nebo zmagala na natečaju Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. To je bila nekakšna napoved, zdaj pa se je zgodilo: novomeška založba Goga je nedavno izdala njen knjižni prvenec, zbirko zgodb Česar ne moreš povedati frizerki.
Novinarka Agata Tomažič je po delu v Delovi redakciji Panorama in letih v desku kot urednica zadnje strani zadnja leta članica uredništva Pogledov. Ob svojem novinarskem početju je prevedla kriminalko Jasona Goodwina Drevo janičarjev, več kot odmevno »heretično« knjigo Stéphana Hessela Dvignite se! in delo Marcela Ayméja Mož, ki je hodil skozi stene.
Krilatico, da je novinarstvo smrt za pisanje literature, bomo po letošnjem pomladnem izbruhu, ko so kar štiri Delove novinarke izdale knjigo, morali malce pozabiti. Izlet iz novinarstva v esejistiko se zdi lahkoten, včasih celo pričakovan, v leposlovje morda niti ne. Kako so nastajale tvoje zgodbe?
Pravzaprav ne vem, zakaj bi bilo novinarstvo smrt za literaturo, ampak najbrž namiguješ na hiter delovni tempo in pospešeno produkcijo, ki iz človeka izsesa moči za drugo pisanje. Sicer pa mislim, da je kar nekaj primerov, ko so ljudje iz medijev prestopili ali vsaj enkrat stopili v polje književnosti. Nisem pa še slišala za pisatelja, ki bi naknadno postal novinar.
Mogoče je pri meni bistveno to, da se pri novinarskem delu vsaj spočetka, ko sem pisala reportaže, nisem ukvarjala z dnevnoaktualnim poročanjem, ampak s članki, pri katerih je bilo vsaj toliko kot to, o čem govorijo, pomembno, kako so napisani. Od tu pa ni več daleč do literature, pri kateri je še ta prednost, da vse, kar napišeš, ni nujno res. To je za novinarja strašno dobrodošla sprostitev. Pisanje zgodb je bilo zame torej predvsem konjiček.
Izhodišče in strategija tvojih zgodb se zdita jasna: običajno stanje sveta je, da je zmeraj nekaj narobe, če ne prej, pa na koncu. Drugače ne gre?
(smeh) Mogoče je to profesionalna deformacija: novinarji se za neko stvar običajno začnemo zanimati, ko nekaj ni v redu. V resnici sploh ne razmišljam tako, na svet imam precej optimističen pogled in moje običajno stališče je, da bo na koncu vse v redu, tudi kadar se zdi, da gre vse narobe. In ponavadi tudi je vse v redu. Pri pisanju zgodb sem si lahko dala duška in tudi v vlogi pripovedovalca ali pripovedovalke privzela čisto drugačen življenjski nazor, ob čemer sem se nemalo zabavala. In, navsezadnje, a si mogoče kdo želi brati srečne zgodbe o srečnih ljudeh, ki živijo srečno do konca svojih dni? To je vendar tako dolgočasno! Še o dobitnikih na lotu je znano, da se po srečanju z največjo srečo ponavadi zapijejo in – končajo nesrečno.
Ironijo v zgodbah doziraš v različnih količinah, od blage do zmerne. Ob eni od zgodb se zdi, da bo iz famozne Cankarjeve Skodelice kave naredila farsični remake, a gre potem z intonacijo drugam. Kakšno orodje je ironija, kaj z njo?
O ironiji priznam, da je moja zvesta spremljevalka tudi v resničnem življenju. Ne vem, ironija je po mojem videnju stvari pogosto lahko mehek ovoj, skozi katerega stvari niso videti tako ostre, grozne. Nekateri ta ovoj odvijejo in se pregrizejo do prave vsebine, ki ni preveč všečna, drugi pa ne in se samo veselo smejijo. S potencialnim remakom Cankarjeve Skodelice kave najbrž namiguješ na zgodbo Praštevila, v kateri popisujem patološki odnos med oblastno, vitalno materjo in ostarelim sinom. Ne vem, no, ampak meni se že izvirnik zdi malo farsičen, z vsem spoštovanjem do ostalega Cankarjevega opusa.
Ne zdi se metoda, a vendar je prevešanje pripovedi v fantastiko nekajkrat v tvoji zbirki učinkovita domislica, ki da misliti in postavi pripovedovano v zelo razrahljan, univerzalnejši kontekst. Ne zapelješ pa vseh zgodb v to smer. Naključje ali kaj drugega?
Fantastika je eden od prijemov, ki jih ne moreš vpletati v novinarske tekste. Zato sem si jo s toliko večjim užitkom privoščila pri pisanju literature. Mislim, da ne bi mogla točno povedati, po kakšnem ključu sem se pustila speljati na to področje, ker se nisem ravnala po nobenih pravilih. Ampak, a lahko kdo z gotovostjo trdi, da se ptice res ne sporazumevajo v sebi razumljivem jeziku, v katerega ljudje, razen izjem, preprosto ne moremo prodreti? Meni se to ne zdi tako zelo fantastično. Včasih res srečaš človeka, o katerem prvi hip pomisliš, da je morebiti neka vmesna stopnja metamorfoze v kakšno žival. Ali narobe, se razume.
O govorečem truplu iz zgodbe Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli, ki opozarja, da pri invazivnem plevelu ni popravnega izpita, se najprej zdi, da ima moč, s katero bo zmoglo urediti sobivanje s partnerjem, a se izkaže, da je ukrepalo prepozno. Smem brati štorijo kot priliko o tukajšnji girl power?
Ja, za govoreče truplo je žal že prepozno – čeprav se lahko zabavamo z ugibanjem, ali je ni mogoče še iz krste zagodlo storilcu, ki je bil potem obsojen za svoj zločin. Bolj kot prilika o girl power bi bilo to mogoče brati kot literarizacijo številnih časopisnih vesti o ženskah, ki 'padajo po stopnicah'. Od nekdaj sem se ob branju teh vesti namreč spraševala, kaj ženske zadržuje v nasilnem odnosu – če eliminiramo možnost, da so od nasilnega partnerja finančno odvisne, kar sploh ni nujno.
Pa še ena stvar me je navdihnila: kako imamo vsi polna usta besed o plemenitih dejanjih, ki jih počnemo, od tega skoraj obrednega puljenja ubogega japonskega dresnika do sortiranja smeti in darovanja starih oblek za reveže. Vse to naj bi izražalo našo zavzetost za čistejše okolje, dobrodelnost …, po drugi strani pa smo na neki čisto osebni, frontalni ravni sposobni resničnih grdobij in zlobnosti do ljudi, ki so nam najbliže.
Podalpsko okolje, kolikor smem ugotavljati na podlagi branja zgodb, ki pridejo na natečaj za zgodbo ob svetovnem dnevu knjige, je s čudaštvi, predsodki, sebičnostjo in vsakršno patologijo fantastično okolje za kratkozgodbarje vseh profilov. Ob branju Česar ne moreš povedati … sem dobil občutek, da bi tudi v drugačnem okolju marsikaj videla in porabila za zgodbe. Slovenstvo te torej ravno ne bremeni?
Hm, o slovenstvu res ne bi mogla reči, da me bremeni. Nacionalna pripadnost zame ni breme, je nekaj neizogibnega, in ponavadi se stvari zapletejo ravno, kadar ljudje iz kakršnihkoli razlogov ne vedo več dobro, kateri kulturi ali kulturam pripadajo. Nekje moraš imeti dom, ni problem, če jih imaš več, lahko pa je tvoj dom jezik, kar zame, se mi zdi, še posebej velja. Ne bi si mogla predstavljati, da bi pisala v kateremkoli drugem jeziku, razen v slovenščini, saj samo to, recimo, razmeroma dobro obvladam. In s posmehovanjem slovenstvu ali slovenceljstvu slej ko prej padeš v lastno past: vsi počnemo kaj, kar naj bi bilo značilno samo za Slovence, od sezuvanja čevljev gostom do drobnjakarskih sporov s sosedi.
No, sicer pa mislim, da sem se ravno temu kar precej posmehnila v zgodbi Balkon, v kateri si tista nesrečna stara gospa dela silne skrbi samo zato, ker bodo sosedje uživali na novo zgrajenem balkonu, ki so si ga zgradili na črno. Pa še priseljenci so! A ni to zelo slovensko, no?
