Vse Cankarjeve ženske

Dokumentarno-esejistična monografija Petra Kolška razkriva Cankarja, kakršnega še nismo poznali.

Objavljeno
11. december 2018 09.30
Posodobljeno
11. december 2018 09.30
Milena Rohrmann   Foto Mkz
image
Franja Opeka  Foto Mkz
Skoraj ob koncu Cankarjevega­ leta je Peter Kolšek, pesnik in dolgoletni urednik Delove kulturne redakcije in Književnih ­listov, v programu Mladinske knjige izdal knjigo o damah, s katerimi je Cankar vzpostavljal ljubezenska razmerja, od platoničnih do erotičnih.

Ti vpogledi­ - knjiga ima naslov Reci tvoji roki, da jo poljubljam - pomembno razodevajo Cankarja kot človeka in umetnika. Kolšek pravi, da je Cankar ob letošnji obletnici ponovno vzvalovil zanimanje zase: »Cankar je prišel za eno leto znova med Slovence.«
 

Kolega Kolšek, dokumentarno-esejistično delo Reci tvoji roki, da jo poljubljam založba popisuje kot popotovanje oziroma približevanje Cankarjevemu zapletenemu erotičnemu 'podzemlju'. Koliko raziskovanja je bilo treba za interpretativno rabo?

Predvsem je bilo treba prebrati vsa Cankarjeva pisma ženskam in – kolikor jih obstaja – odgovore na ta njegova pisma. V ospredju so torej bile korespondenca in vse opombe, ki sodijo zraven, oziroma še pisma in reference, ki jih Cankar omenja v pismih oziroma kjer prijateljem govori o ženskih zadevah, če lahko tako rečem. Tega ni zelo veliko, nekaj pa vseeno je. To je bil osnovni material, iz katerega sem lahko izhajal poleg pričevanj nekaterih njegovih sodobnikov.
image
Mici Kessler   Foto Mkz

Kar zadeva monografijo o Cankarju, ki mi je bila v pomoč, moram na prvem mestu omeniti Lojza Kraigherja in njegovega Cankarja, dve obsežni knjigi, ki ju danes ali pa že dolgo časa nihče več ne vzame v roke, skoraj bi lahko rekel nihče ne povoha. Izšli sta leta 1954 in 1958 skupno na okrog tisoč petsto straneh in že takrat nista bili kaj posebej slavljeni, predvsem zato, ker Kraigher kot zdravnik in naravoslovec, ki je sicer navedel cel kup dejstev iz prve roke, saj sta bila na Dunaju s Cankarjem prijatelja, tudi kasneje sta ohranjala stike, ni našel prave metode za poročanje o tovrstni snovi.

Pisal je tako, kakor se je spominjal, zato je vse nametano eno čez drugo, lahko bi rekli, da je uporabil nekakšen impresionistični princip, tako da si težko pomagaš s tem obsežnim besedilom, ker v njem ni nič razločeno po tematikah, na primer. Tudi o Cankarjevih ženskah govori sporadično, malo tu, malo tam, obudi spomin na neki dogodek in potem zavije popolnoma drugam. Če hočeš priti do Cankarjevih žensk, moraš skratka pozorno prebrati dve debeli knjigi.
image
Anica Lušin  Foto Mkz

V to napol dokumentarno, napol komentirano poročilo sem skušal zajeti širše Cankarjevo razmerje­ do žensk, pravite v uvodu. Marsikaj iz avtorjeve biografije še ni raziskano, še so prazna mesta v zgodbi, ki jih zapolnjujejo domneve. To velja, omenjate, na primer tudi za njegova srečevanja z Minko in Anico Lušin.

Prazna mesta so predvsem zato, ker je od korespondence, ki je sicer potekala dvosmerno, ohranjen le del in učinkuje enosmerno, kako je potekala v obe smeri, vemo le na podlagi tistega, kar je ohranjeno črno na belem, več ne. Ravno v primeru Minke ne obstaja niti en Cankarjev dokument, vemo, da je ona njegova pisma vrgla stran, pravzaprav jih je pred smrtjo sežgala, koliko jih je bilo, ne vemo.
image
mkz Minka Lušin   Foto Mkz Mkz

Prav tako nimamo dokaza o korespondenci med njim in Heleno Pehani, čeprav se lahko zdi, da je, ko je bila mlada učiteljica v Postojni, od njega gotovo prejela kako pismo, pošiljal ji je pesmi in najbrž zraven tudi kaj pripisal, a tega pač nimamo v roki. Največje vrzeli so tukaj, pri omenjenih dveh, o drugem na primer obstajajo sekundarna poročila, ko denimo v pismih omenja Ko si mi pisala …, a ta pisma niso ohranjena. Cankar je imel dovolj neurejeno življenje, da ni vse korespondence tovoril po različnih naslovih, kot mlajši sploh ni imel stalnega prebivališča, potem pri Löfflerjevih ga je imel, a pri kasnejših selitvah verjetno ni odnesel s sabo vsega, kar bi lahko. Vprašanje je seveda, koliko mu je sploh bilo do tega, da bi imel korespondenco urejeno.
 

Igor Grdina je pred nekaj dnevi ob pogovoru o Cankarju navrgel: 'Pri vsej tej obletnični znanosti je nevarnost tvorjenja stereotipnih predstav ali utrjevanja stereotipov velikanska.' Kateri so po vašem mnenju najbolj neupravičeni, zgrešeni, za lase privlečeni?

Komplicirano vprašanje postav­ljate. Eden od stereotipov – če ostaneva na ljubezensko-erotičnem področju – je pač ta, da je bil Cankar slab ljubimec, da je kot moški deloval nekako medlo in ni bil pravi ljubimec ali osvajalec, daleč od tega, da bi bil kak mačo. Ta stereotip vsekakor obstaja, najbrž je povezan s tem, da je bil fizično šibek, manjše rasti, zelo droben, a če beremo njegova pisma in pričevanja o nekaterih dejanjih, vidimo, da ni čisto tako, namreč da je znal biti vendar tudi precej živahne narave, da je bil človek trenutka, strasti, človek, ki je lahko deloval tudi zelo nepremišljeno, celo moteče, še posebej, če je bil pod vplivom vina ali ruma. Predstava, da je bil Cankar erotično insuficienten, ni pravilna.

​Drugo je, če preskočim drugam, njegov odnos do matere, to, da je mati zavirala vse njegove erotične poskuse oziroma da mu je ob vsaki ženski dihala za ovratnik – tudi ta predstava je napačna, ker to enostavno ni res, celo desetletje je bilo, ko ga ni mogla motiti ali kakorkoli ovirati pri pogledovanju za ženskami. Ta Cankarjeva zgodba ima torej vsaj dva dela, če ne celo treh.
image
Peter Kolšek
Foto Jože Suhadolnik

Obstajajo tudi stereotipi o njegovi družbeni veljavi, revolucionarnih stališčih in socialnih razmerah, kasnejšim razlagalcem je s tem vsekakor zagrenil življenje. Tisto o slovenski hlapčevski naturi je zapisal v drami, v kateri je moral označiti medlost, v resnici pa mnoga druga pisanja o domovini, narodu tega atributa, da bi Slovence zmerjal s hlapci, nimajo. V kasnejših delih vidimo, da je Slovence cenil kot popolnoma sposobne samostojnega življenja, tako je bilo tudi njegovo upanje, da se bo narod izmotal iz avstro-ogrskega oklepa in zaživel drugo življenje. To se je do neke mere zgodilo, a je on ravno takrat umrl, za prva slavja leta 1918 je verjetno vedel, ni pa jih več doživel.
 

V laični javnosti plava tudi precej vztrajna observacija o njegovi neznanski zapravljivosti.

No, to pa sploh ni stereotip, ampak je kar res, o tem, da je bil nezmeren, so vsi vedeli, tisti, ki so ga obiskovali na Rožniku, in drugi – nezmeren v zapravljanju in seveda tudi pripravljen tolči neizmerno revščino. Tipični boemski pristop, da takrat, ko imaš denar, veličastno zapravljaš, ko ga nimaš, ga pač nimaš, čakaš na novega in si vmes izposojaš od drugih ter si tako rekoč večni dolžnik, nekaj vrneš, nekaj ne, skratka, vedno si z denarjem ali pa z lastniki denarja na bojni nogi – Cankar je bil točno tak tip.

Začelo se je že na Dunaju, ko je pri Löfflerjevih sicer živel navzven urejeno življenje, saj so tam ženske skrbele zanj kolikor je bilo mogoče, znano je bilo, da je slovenske prijatelje v skromnih razmerah vabil na imenitne večerje, plačnik je bil on, poskrbel je tudi, da so ženske pri hiši dobile darila, da sta bila otroka obdarjena.

Bilo je tako, kot si predstavljamo dobrega strica, ki poskrbi za otroke, in gentlemana, ki poskrbi za ženske, a za vsem tem je bilo pomanjkanje, praznična bleščava je bila kulisa, izza katere je živela proletarska revščina. Je pa hkrati res, da je veliko pisal in relativno veliko zaslužil, a vseeno je bil po dunajskih kavarnah sposoben zapraviti veliko denarja. Prihodki so prihajali in zlasti odhajali.

Pozneje, v Ljubljani, sta ga ženski na Rožniku poskusili obvarovati pred tem, vsaka na svoj način, Nina z bolj prijazno roko, Mici pa je bila huda in ga včasih ni pustila v mesto (raje je od njega odkupila rokopis), ker je vedela, v kakšnem stanju bi se vrnil. Ugotovitve o Cankarjevi zapravljivosti nedvomno veljajo, ne gre pa za zaprav­ljanje današnjega tipa, kopičenje bogastva in predmetov, ki jih ne potrebujemo, ampak je to bila krvava potreba po tem, da se napije in uživa v dobri družbi.
 

V teh pismih je velikokrat več ­intime, kot bi je bilo v pogovoru na štiri oči, ste zapisali. Je mogoče­ govoriti o Cankarjevi boječnosti, sramežljivosti?

Kako se je pogovarjal, ne vemo, lahko pa si predstavljamo, da si je v pismih znal vzeti čas in je čustvene situacije znal analizirati ter se ženski priljubiti, prikupiti z izbranimi besedami, kar je bilo na štiri oči verjetno malo težje izvedljivo. Je pa res, da s prijatelji o teh rečeh ni veliko govoril, ne vem, ali je bila to takrat splošna norma. Kraigher na primer pravi, da mu ni nikdar poročal o ljubezenskih težavah, ob katerih je Kraigher kot bistveno oviro njegovega erotičnega življenja izpostavil inkontinenco, o kateri se je pozneje pokazalo, da je bila bolj Kraigherjev izmislek kot resnica, ali pa impotenco – Cankar ni o tem z njim nikdar neposredno govoril, kar da misliti, da si verjetno nista bila tako blizu ali pa takrat ni bila navada, da bi si moški pravili take reči. Drugih tesnih moških prijateljev pa Cankar ni imel.

Lahko rečemo, da je Cankar v pismih svojo erotično energijo analiziral, razvijal in posredoval naslovnici veliko bolj koncizno in sistematično, kot bi to lahko naredil v intimnem pogovoru. Zlasti pri Anici vidimo, kako v globino gre njegova čustvena angažiranost, s kako izbranimi besedami jo nagovarja in kaj vse je bil v jeziku, z besedami priprav­ljen narediti za to, da bi osvojil žensko in ohranil ne glede na to, da je življenje tak projekt kasneje kmalu spodneslo.
image
Kako so ljubezenska razmerja ­vplivala na pisateljevo ustvarjalnost in življenje? Foto MKZ

Pravite, da si ob Nušinem (Aninem) pismu dovoljujete insinuacijo, češ: 'zelo malo je verjetno, da bi enako silovito vabljenje doživel še kakšen slovenski pisatelj po Cankarju'. Avtorjeve posebne okoliščine so narekovale, da se ni odzval po njenih pričakovanjih.

To se nanaša na resnično pretresljivo Aničino pismo, ko ga vabi k sebi. Ona je bila učiteljica pri Sv. Benediktu, tam je bil neki mladi učitelj, ki je kasneje postal njen mož. Takrat je bila, kar zadeva ljubezenska razmerja, nekako v zraku in še ni bila čisto odločena, in ko ji je Cankar pisal iz čisto praktičnih razlogov, se je med njima znova obudila korespondenca, Cankar ji je celo izjavil, da je ona njegova najbolj dušna ljubezen, torej da mu je najbližje od vseh žensk, ni pa se v nobenem pismu izjasnil, da bi zaživela skupaj.

Ta korak je morala narediti ona, v nekem trenutku, ko je prebivala pri prijateljici v Kamniku, se je odločila, da ga bo neposredno nagovorila za skupno življenje. Glede na prepričljivost in globino njene želje si težko predstavljam, da bi še kak slovenski pisatelj lahko doživel kaj podobnega v tako prisrčni obliki. Seveda pa je to špekulacija.
 

Cankarjeva pisanja Ani Lušin veljajo za najlepša ljubezenska pisma v slovenščini, ste zapisali in dodali: 'Do neke mere gre za pesmi v prozi.' Današnji čas gleda na te zadeve drugače. Cankar si je verjetno dal veliko opraviti s formo nagovarjanja?

Nekaj je bila takrat obvezna etiketa, forma nagovorov in sklepov pisem je bila obvezna, v nizanju okrasnih pridevkov je bil Cankar izviren, etiketo je z jezikovno domiselnostjo krepko presegal, kar zanj seveda ni bilo težko. Kar pa zadeva bistveno, vsebino, je Cankar sploh izjemen, noben njegov stavek ni bil prazen, ničesar ni napisal kar tako, da bi zapolnil komunikacijo, ampak ima vsak stavek smisel. Pisma je tematsko gradil do kulminacije in jih razvezal s harmonično ali blažilno formulacijo. Ta pisma so literarne kompozicije v dramaturškem smislu, v čustvenem pa prave lirske izjave, serija skrajno prepričljivo oblikovanih izpovedi.