Vse, kar mi ne pusti prebivati v žalosti, je neznosno

Miselni fragmenti francoskega filozofa, literarnega teoretika, kritika, lingvista in semiotika ob materini smrti vnašajo v njegov opus intimno komponento.

Objavljeno
10. julij 2020 12.56
Posodobljeno
10. julij 2020 12.56
»Zdaj povsod, na ulici, v kavarni, vidim vsakega posameznika v podobi neizogibno obvezanega umreti, se pravi natanko v podobi smrtnika. In ravno tako očitno vidim, da tega ne ve.« Foto Bobby Yip Reuters
»Pisanje pomeni nevtralnost, ­raznovrstnost, dvoumnost, v katero se izmika naš subjekt, črno-belo pisanje, v katerem se izgub­lja vsakršna identiteta, najprej pa identiteta pišočega telesa.« Če je v slovitem eseju Smrt avtorja Roland Barthes vehementno zagovarjal takšna stališča, je njegova zadnja »knjiga« Dnevnik žalovanja precej drugačna.Francoski filozof, literarni teoretik, kritik, lingvist in semiotik je dan po materini smrti začel pisati kratke, fragmentirane refleksije ob izgubi osebe, na katero je bil neizmerno navezan. Priložnostni zapisi, včasih z nalivnim peresom, drugič kar s svinčnikom na koščke papirja, ...