Vse o moji mami

Mati je zagotovo ena od najmočnejših oblikovalskih sil v življenju vsakega posameznika.­ Ob materinskem dnevu smo izbrali dela iz svetovne literature, v katerih pisatelji prepričljivo in pretresljivo popisujejo, kakšno duhovno dediščino so jim zapustile matere. Zanimale so nas predvsem knjige z jasnim avtobiografskim ozadjem.

Mati brez identitete

V nedeljski izdaji koroškega Volks­zeitunga je v rubriki Razno pisalo: »V noči na soboto si je 51-letna gospodinja iz A. (občina G.) vzela življenje; použila je preveč ­uspavalnih tablet.«

To je bila mati Petra Handkeja, ki je leta 1971 naredila samomor. Handkejevo žalovanje se je začelo z »votlo onemoglostjo«, ki ji je sledila potreba po pisanju. Rezultat je kratek roman Žalost onkraj sanj. To je eno Handkejevih najbolj osebnih in pretresljivih del, lirično in elegično hkrati, v njem pa mozaično opisuje in analizira materino življenje. Zaznamovala sta ga predvsem revščina in pomanjkanje možnosti, da bi se duhovno in intelektualno uresničila.

Mati, ime ji je bilo Marija (v knjigi ostane neimenovana) in je izhajala iz slovenske družine na avstrijskem Koroškem, je imela relativno srečno otroštvo. Imela je varčnega in ljubečega očeta, ki ji je lahko omogočil le osnovno šolanje, kljub temu da je bila odprte glave in si je želela, da bi se lahko izšolala za kak poklic. V upanju, da bo našla življenje, ki bo kaj več od životarjenja v vaški rev­ščini, je zbežala v Berlin.

Tam se je zaljubila v starejšega moškega in z njim zanosila, a ostal je nedosegljiv, ker je bil že poročen. Toda ker je hotela nerojenemu otroku zagotoviti očeta, se je poročila z moškim, ki je vrgel oko nanjo. Otrok, zaradi katerega je mati skočila v ponesrečen zakon, je bil Peter, ki se je rodil decembra leta 1942.

Mati se je ujela v začarani krog, ki so ga zaznamovali zapit in nasilen mož, rojevanje in delanje splavov, psihične težave in fizične bolečine. Preden jo je življenje dotolklo, se je ta uborna podeželanka še malce prebudila iz duhovne in družbene ujetosti, začela je brati in se izobraževati, a na koncu jo je praznina življenja, pred katero je hotela­ pobegniti, posrkala.­ Njen edini življenjski triumf­ je bila njena smrt in sin je celo nekoliko ponosen na njen samomor.

Psihoanalitik Tilmann Moser trdi, da je Handkejeva mati trpela za hudim pomanjkanjem identitete. V knjigi Romane als Krankengeschichten (Romani kot zgodbe bolnih) piše o tem, da Handke s svojim pisanjem izpolnjuje simbolično dolžnost do matere in ji daje identiteto, ki ji je tako manjkala v življenju.

Trpeča mati

Ko govorimo o materah v literaturi, ne moremo mimo Ivana Cankarja. Ta je jasno profiliral tip tihe, ponižne, ljubeče in požrtvovalne matere,­ ki se v krutem svetu rev­ščine do zadnje kaplje krvi bori za otroke. O materi je pisal skorajda obsesivno, najdemo jo na mnogih mestih v njegovi prozi, med drugim v črticah in romanu Na klancu, pa tudi v pismih in poeziji. Najbolj nepozabni sta črtici Mater je zatajil in Skodelica kave.

V prvi črtici je mati trudna in lačna, njen obraz je suh, v licih ima globoke jame. Obuta je v blatne škornje in revno obleko in sin se je sramuje, zato jo zataji pred sošolci. V drugi črtici si sin zaželi­ skodelico kave in mati jo kljub temu, da pri hiši nimajo ničesar, kaj šele kavo, od nekod prinese. A sin v nekem čudnem čustvenem navalu kavo zavrne, zaradi česar ga kasneje teži občutek krivde. Tudi Francka iz romana Na klancu je tipična cankarjanska mati: ob možu pijancu se bori za svoje otroke, na koncu se vsi raztepejo po svetu in umre sama, le Lojze je ob njej. Alenka Jensterle Doležal piše, da je v Francki prepoznati »roditeljico slovenskega naroda, v njenem rodu se bodo nadaljevali reveži s klanca«.

Ker se podoba Cankarjeve matere skozi šolski sistem vpisuje v vedno nove generacije Slovencev, je zagotovo vplivala tudi na kolektivno psiho naroda in je privlačna za take in drugačne interprete. Psihoanalitik Roman Vodeb denimo meni, da je cankarjanska mati ženska, ki sina z ljubeznijo preveč navezuje nase, postavlja ga na mesto, ki bi ga moral v resnici zasedati njen mož. Vse njeno trpljenje je namenjeno temu, da sin tega ne bi spregledal. Skratka, gre za falično mater, ki je pripeljala do kolapsa slovenskega arhetipskega očeta. Posledica so razvajeni sinovi ali patološki narcisi. Zbegani Ivan(čki). Hm.

Monstruozna mati

Ena najbolj monstruoznih mater v svetovni literaturi je gospa Winterson, mama britanske pisateljice Jeanette Winterson. Pojavlja se v knjigah Pomaranče niso edini sad in Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki sta prevedeni tudi v slovenščino. To pravzaprav ni bila njena biološka, temveč adoptivna mati, in če se je Jeanette neprimerno obnašala, je rada rekla, »da jih je hudič vodil do napačne zibke v porodnišnici«. Že fizično je bila ogromna, pa tudi sicer je bila »večja od življenja«. Bila je pripadnica binkoštne evangeličanske veroizpovedi, versko blazna ženska, prepričana, da bo njena hči postala misijonarka (kar tudi je, vendar nekoliko drugačna, kot si je mati predstavljala, namreč borka za pravice istospolno usmerjenih).

Jeanette je morala hoditi v šolo s torbo, na kateri je bil napis »Poletje je mimo, mi pa še nismo odrešeni«, hiša je bila polepljena s citati iz Biblije, knjige je morala Jeanette skrivati pred njo, ko pa jih je gospa Winterson našla, jih je sežgala, v predalu je imela revolver, prepričana je bila, da je apokalipsa pred vrati … Ko se je Jeanette pri šestnajstih letih zapletla v ljubezensko avanturo z dekletom, je gospa Winterson uprizorila tridnevno izganjanje hudiča iz nje. Po tem dogodku je Jeanette pobegnila od doma, se preživljala s priložnostnimi deli, študirala angleščino v Oxfordu in naposled postala znana pisateljica.

Jeanette Winterson se zaveda, kako pomembna, čeprav temna oblikovalska sila v njenem življenju je bila posvojiteljska mati. Če bi ostala pri biološki materi, zagotovo ne bi bila deležna izobrazbe, ki ji je kasneje omogočila postati pisateljica, pa tudi ne bi mogla občutiti tako izrazite potrebe po samorefleksiji. Skratka, brez pošastne matere nikoli ne bi bila pisateljica.

Hipijevska mati

Razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq je polnil časopise s provokacijami, med drugim z opisovanjem spolne trgovine in žaljenjem muslimanov. V romanu Osnovni delci pa je brezkompromisno izrisal tudi portret vse prej kot skrbne in ljubeče hipijevske matere, ki ima enak priimek, kot ga je imela njegova mati – Ceccaldi. Več kot očitno je, da ima ta literarni lik avtobiografsko ozadje.

Roman prinaša neprijetno podobo družbe, ki razpada, in socialno disfunkcionalnih posameznikov, polbratov Michela in Bruna. Brata sta odtujena od sveta, v katerem živita, sta prava »osnovna delca«. Michela je vzgojila babica po očetovi strani, postal je introvertiran znanstvenik. Brunova mladost je bila še bolj mračna, saj je rastel v raznih internatih in bil deležen veliko medvrstniškega nasilja. Pristal je v zakonu brez ljubezni, postal odvisnik od seksa in uslug prostitutk, po propadlem poskusu, da bi zapeljal eno od učenk, pa se znajde v norišnici. Brata je zavozila njuna mati, velika egoistka, ki ni hotela imeti veliko opravka z njuno vzgojo. Otroka je pustila v lastnih iztrebkih zaprta na podstrešju in se šla zabavat ter uživat svobodno ljubezen v bizarnem kultu. To je bila mati, ki ni zavozila samo sinov, temveč tudi vso zahodno ­civilizacijo.

Houellebecqovo otroštvo je bilo podobno temu, ki ga opisuje v romanu, brata se zdita kot dva povezana odvoda njega samega. Rodil se je na otoku La Réunion leta 1958 materi zdravnici in očetu gorskemu vodniku, starša pa sta kmalu izgubila zanimanje za otroka (ima še sestro). Potem ko je bil nekaj časa pri materinih starših v Alžiriji, ga je od petih let vzgajala očetova mati v Franciji.

Mati Lucie Ceccaldi, ki je bila zelo vznemirjena zaradi svojega portreta v Osnovnih delcih, je odgovorila z lastnim memoarjem, v katerem je zavrnila sinove trditve. Sina je označila za lažnivca, ki ima od vsega najraje denar in je zato pripravljen lagati tudi o lastni ­materi.

Nezakonska mati

V slovenski literaturi je enega izmed pretresljivih opisov otroštva in matere v zadnjem času prispeval Tone Peršak v romanu Usedline, ki je bil lani tudi v ožjem izboru za nagrado kresnik. Dogajanje je postavljeno na vzhod Slovenije, v Slovenske gorice po drugi svetovni vojni.

Odnos med materjo in dečkom ni težak le zato, ker sta potisnjena v bedo in pomanjkanje, temveč tudi zato, ker mati vidi v sinu fizično materializacijo svoje grešnosti. Po eni strani je to groba in ignorantska mati, po drugi strani do nezakonskega sina občasno kaže tudi ljubezen. Poleg negotovosti materinske ljubezni je to otroštvo zaznamovano z brezdomnostjo, nenehnimi selitvami, socialno deprivilegiranostjo, boleznijo, smrtjo. Peršak ne skopari z drastičnimi opisi dvorišč, posejanih z iztrebki, malih hlapcev, ki se grejejo v njih, zanemarjenih otrok v prevelikih oblačilih itd.

Iz dečka zraste nemiren in problematičen fant, bojevit je, noče pasti krav in nazadnje sklene, da bo pisatelj. Vsekakor je to otroštvo, kot bi ga prepisali iz Prvotnega besedila življenja Alenke Puhar, mati, ki je daleč o mita cankarjanske matere, pa je narejena iz krvi in mesa in z vsemi napakami zelo prepričljivo izpisana. Peršaku v Usedlinah ne gre le za opisovanje otroštva in matere, temveč tudi za razmislek o naravi spomina, o katerem pravi, da je vedno fikcija. V. P. S.