Tiskane izdaje
Pranje denarja, zlorabljanje denarja iz dobrodelnih skladov, prekupčevanja z nepremičninami, življenje na veliki nogi, grabljenje premoženja in moči, intrige ... Da se to dogaja v Katoliški cerkvi, je že dolgo znano, le da sta se svet in skupaj z njim Cerkev toliko spremenila, da dokumenti o skorajda vsaki umazaniji pridejo na dan.
To temno plat Cerkve – obstaja seveda tudi druga, svetla, resnično krščanska – razkriva v svoji knjigi Emiliano Fittipaldi, tisti novinar, ki je leta 2011 v italijanskem časopisu Espresso razkril finančni škandal mariborske nadškofije, o njem pa piše tudi v knjigi.
Avtor v knjigi razkriva veliko cerkvenih škandalov iz raznih koncev sveta in samega Svetega sedeža, in kakor je dejal po izidu, je med vsemi, ki jih je v knjigi pribil na sramotilni steber, edino mariborska nadškofija zanikala navedbe.
Knjigo Pohlep, ki je v izvirniku izšla leta 2015, lahko zdaj v prevodu Alberta Pikuša beremo tudi v slovenščini (založba Ciceron), temelji pa na internih vatikanskih dokumentih, objavljenih tudi v knjigi, ki so jih avtorju izročili možje iz vatikanske kurije, znotraj katere se zdijo frakcijski boji za moč pod Frančiškovim papeževanjem še močnejši kot v preteklosti.
Frančišek namreč hoče za vsako ceno vpeljati reforme, s katerimi jemlje pooblastila starim stukturam moči, odpori pa so siloviti. Vpeljuje drugačno organizacijo Svetega sedeža in na ključne položaje postavlja nove ljudi, pri izbiri teh pa nima vselej srečne roke. Zaradi tega in zaradi odporov se nepravilnosti nadaljujejo tudi pod njegovim pontifikatom.
Za štiri milijarde nepremičnin
Da Vatikan razpolaga s premoženjem v različnih oblikah in ustanovah, je znano, bistveno manj pa to, kako je konkretno razpršeno. Med največjimi dragocenostmi so nepremičnine, katerih tržna vrednost je štiri milijarde evrov. Lastništvo največjega dela nepremičnin je vpisano na Upravo premoženja Svetega sedeža APSA.
Te so večinoma v Rimu, v glavnem so to palače na ekskluzivnih lokacijah, v katerih so stanovanja, trgovine in uradi, približno 5000 enot. Vendar so v lasti Vatikana tudi nekatere najbolj prestižne nepremičnine v Parizu, več sto, v katerih so prav tako stanovanja in trgovine, v Švici, kjer je »posebna sekcija« uprave APSA, nadzoruje tudi deset švicarskih družb, ki upravljajo posesti in zemljišča ne samo v Švici, ampak marsikje po Evropi, med drugim tudi v Londonu.
V Londonu ima Vatikan v lasti zgradbe v središču mesta, vključno z luksuznimi trgovinami na New Bond Streetu. V Angliji Sveti sedež poseduje še hiše in zemljišča v Coventryju. Samo z upravljanjem angleških nepremičnin Vatikan zasluži 38,8 milijona evrov na leto, v Parizu pa slabih deset milijonov več.
Poleg APSE je druga velika vatikanska lastnica premoženja Kongregacija za širjenje vere, ki ima v lasti za približno 170 milijonov evrov vrednostnih papirjev in depozitov na bančnih računih ter za približno milijardo evrov stanovanj v Rimu.
Kongregacija, ki je bila ustanovljena za širjenje Jezusove besede v najbolj oddaljene in revne predele sveta, ima v Rimu na Španskem trgu in okolici dih jemajoča stanovanja, njen portfelj pa zaradi nenehnih darov vernikov narašča iz leta v leto: parkirišča, stavbe, zemljišča. Vatikan večino stanovanj daje v komercialni najem, v nekaterih pa prebivajo cerkveni dostojanstveniki, tudi upokojeni kardinali.
Dobičkonosni muzeji
Poleg velikanske vrednosti nepremičnin ima Vatikan neposredno v lasti ali posredno prek svojih družb delnice, gotovino in obveznice v skupni vrednosti od osem do devet milijard evrov. Presenetljivo je, da ustanove, ki so nastale zaradi dobrodelnosti ali za podporo študijskih in izobraževalnih programov, pogosto hranijo svoj denar v blagajnah in ga bolj malo ali nič porabijo za tisto, zaradi česar so bile ustanovljene.
Ker je denarja vsepovsod zelo veliko, ga tudi vsepovsod razsipavajo in to je ena od stvari, ki Frančiška zelo motijo. Ta denar bi rad namenil evangeljski dejavnosti, na primer dobrodelnosti, namesto za drag cerkveni zbor, ki spremlja obrede, ki jih vodi papež in ki veliko denarja porabi za potovanja v tujino.
Zelo drago je tudi uradno vatikansko glasilo Osservatore Romano in še bolj Radio Vatikan, ki se koplje v izgubah. Veliko stane tudi varovanje Apostolske palače in papeža med njegovimi potovanji v tujino, prav tako vzdrževanje tajnega vatikanskega arhiva.
Povsem drugače je z apostolsko knjižnico, ki zaradi javno dostopnega gradiva vsako leto zaključi z dobičkom, zato je njeno premoženje na banki približno 4,3 milijona evrov. Sama vatikanska banka IOR, zloglasna zaradi netransparentnosti, sumljivih računov in pranja denarja, tudi mafijskega, ima po poročilu za leto 2014 695 milijonov evrov neto premoženja.
Za vatikansko blagajno je zelo pomemben tudi holding, ki zajema od turizma do numizmatike in ima znotraj obzidja trgovine, lekarno, becinsko črpalko. Vse to prinaša vsako leto več sto milijonov evrov. Znotraj tega so zelo pomembni vatikanski muzeji. Njihov promet se v zadnjih letih povečuje in danes dosega 90 milijonov evrov, od česar je 58 milijonov čistega dobička.
Na leto muzeje obišče več kot pet milijonov ljudi, kar jih uvršča med deseterico najbolj obiskanih na svetu. Medtem ko se obisk povečuje, ostajajo stroški upravljanja ves čas enaki. Kar 84 odstotkov zaslužijo z vstopnicami, preostalo pa s prodajo hrane, pijače in spominkov.
Lekarna z rekordnim prometom
Še več kot z vsemi muzeji pa Vatikan zasluži s trgovinami znotraj svojega obzidja – na bencinski črpalki, v trafiki, lekarni in supermarketu, kjer poleg hrane prodajajo tudi dizajnerska oblačila in tehnološke izdelke. To je nenavadno, na eni strani pet milijonov obiskovalcev, ki si ogledujejo umetnine Michelangela in Rafaela ter na drugi strani omejeno število tistih, ki smejo nakupovati v omenjenih trgovinah, zaslužek v njih pa je kljub temu večji.
V teh trgovinah smejo kupovati člani kurije in prebivalci vatikanskega mesta, ki jih je kakih 800, od katerih jih ima le malo več kot polovica tudi vatikansko državljanstvo, ter 2800 laičnih uslužbencev in približno tisoč drugih ljudi, na primer diplomati.
Samo lekarna ima več kot 30 milijonov evrov prometa na leto, medtem ko ga ima povprečna lekarna v Italiji približno 700.000 evrov. To pomeni, da v vatikansko lekarno, ki ima davčne olajšave tako kot tudi druge trgovine za obzidjem in prodaja tudi zdravila, ki jih druge italijanske lekarne nimajo, zahajajo ljudje od vsepovsod, približno 2000 na dan.
Podobno je tudi v drugih trgovinah. Kako je to mogoče? Neodvisna revizorska hiša je ugotovila, da ima izkaznice, ki omogočajo nakupe znotraj vatikanskega obzidja, kar 41.000 ljudi, in ne zgolj 4000 do 5000, torej jih imajo tudi tisti, ki do njih niso upravičeni.
Petrov novčič za uradnike
Ena od največjih sramot je Petrov novčič, denar, ki ga verniki po vsem svetu vsako leto 29. junija darujejo v svojih cerkvah za papeža kot Petrovega naslednika za potrebe revnih krajevnih cerkva in posameznkov. Leta 2013, tisto leto, ko je bil marca Frančišek izvoljen za papeža, so zaradi njegove priljubljenosti verniki v nabirkah zbrali 78 milijonov evrov, 12 milijonov več kot leto prej in nekoliko manj kot pred finančno krizo.
Toda dokumenti razkrivajo, da se porabi samo del zbranih darov, preostali denar pa se steka v sklad, kjer se je do leta 2013 nabralo 378 milijonov evrov, skoraj 80 odstotkov tako zbranih darov vernikov pa porabijo za tekoče poslovanje vatikanskih uradov, in ne za karitativno dejavnosti.
Tovarna svetnikov
Enako škandalozno je imenovanje svetnikov. Namreč razglasiti nekoga za svetnika stane zelo veliko denarja, tudi več sto tisoč evrov. Hiter in pozitiven izid poleg denarja zahteva tudi lobiranja. Vsak pripadnik »božjega ljudstva« lahko sproži postopek za kanonizacijo, v praksi so to večinoma sorodniki, prijatelji in predvsem verski red, ki mu je pripadal izbranec.
Ti vlagatelji zahteve morajo izbrati postulatorja, zagovornika, ki primer pripravlja in zagovarja. S kandidatom mora soglašati škof z območja, na katerem je kandidat umrl. Če postulator med raziskovanjem odkrije domnevne čudeže kandidata, gre lahko primer v drugo fazo, v Vatikan. Tu primer naprej raziskujejo, in dlje ko postopek traja in več ko je ljudi vanj vključenih, več stane – od več deset do več sto tisoč evrov.
V tem postopku veliko več kot Kongregacija za svetnike zaslužijo postulatorji, ki so včasih monsinjorji, včasih pa laični odvetniki, vendar diplomanti šole, ki jo določi Vatikan. Tako kot pri drugih odvetniških poslih so tudi tu odvetniki, ki so bolj ali manj uspešni, nekateri pa so izjemni. Najuspešnejši je rimski odvetnik Andrea Ambrosi, ki je v štiridestletni karieri do svetništva pripeljal več deset kandidatov.
Poleg postulatorjev pa stanejo tudi zdravniki, prevajalci in drugi strokovnjaki ter pogosto tudi potovanja v kraje, kjer je kandidat naredil domnevne čudeže. Postopek plačajo tisti, ki predlagajo kandidata. Odvetnik Ambrosi ima v rokah tudi primer slovenskega misijonarja Friderika Barage. Frančišek je sklenil temu zaslužkarstvu narediti konec in zahteva enoten cenik.
Da bi Frančišek po vrsti škandalov in sodnih preiskavah zagotovil preglednost računov in delovanja ustanov, je ustanovil Tajništvo za gospodarstvo z velikimi pristojnostmi in na njegovo čelo postavil avstralskega kardinala Georgea Pella. Kakor se je kmalu pokazalo, je bila to zelo zgrešena kadrovska poteza.
Pell je hotel pod svojo upravo spraviti celotno vatikansko premoženje, ki je zdaj razpršeno na različne vatikanske ustanove in ministrstva, vendar so ta projekt blokirali kardinali in na njihovo pobudo papež osebno. Poleg tega je na dan prišla tudi Pellova vpletenost v pedofilski škandal v Avstraliji.
Vatikanske finance delujejo enako kot investicijska banka in poslujejo z razpršitvijo naložb. Temeljna dejavnost so nepremičnine in finančne naložbe po vsem svetu. Med zelo donosnimi dejavnostmi so bolnišnice, ki so naravnost idealne za finančne špekulacije. Nič boljše niso dobrodelne ustanove, ki vlagajo v vrednostne papirje multinacionalk, kot je Exxon, namesto v revne otroke, obenem pa Italiji ne plačujejo davkov, prav tako ne njihovi zaposleni.
