Vsi bi morali v Grčiji brati Homerja

Mojo najljubšo študijo o Homerju je napisal britanski pisatelj, zgodovinar in esejist Adam Nicolson, vsake toliko časa se vrnem k njej. Zgodovinar je prepričan, da Iliada in Odiseja nista statična teksta, ampak sta živa organizma, ki rasteta iz potrebe skupnosti po pripovedovanju. Ta pogled razbije romantično predstavo o osamljenem geniju in jo nadomesti z idejo o poeziji kot družbenem dejanju.

Temeljna funkcija epa je spomin, ugotovi, podobno kot Tesson. Medtem ko človeški spomin sega le nekaj generacij nazaj, pesem ohranja tisto, kar bi sicer izginilo. Homer tako sveta ne le opisuje, temveč ga ohranja – ne kot zgodovino, temveč kot trajno prisotnost preteklosti v sedanjosti. To se kaže v drobnih, a pomenljivih trenutkih, kjer pesem ve več kot liki sami, kjer se razkriva, da je resnična vednost na strani pripovedi, ne ljudi.