Vzhajanje literarnega genija

Izšel je prvi del prevoda njegovih kratkih zgodb.
Objavljeno
12. februar 2019 10.00
Posodobljeno
12. februar 2019 10.29
Kurt Vonnegut je bil drzen pacifist, trmast humanist in srčen pisatelj. Foto arhiv založbe
Kot verjetno veste, je bil Kurt Vonnegut genij. Kot tak me je zaznamoval v najstniških letih in se mi kot polip prisesal na možgane, od koder nikoli ni odšel. Čeprav je vse življenje delal načrten samomor s kajenjem, ga je pokopal šele padec in udarec po glavi. Tako smo leta 2007 izgubili pisatelja, ki je s svojim unikatnim pogledom na svet in vesolje sooblikoval generacije bralcev.

Pred kratkim je pri založbi Sanje izšla prva knjiga njegovih kratkih zgodb. Prevoda se je lotil soroden hudomušnež, Branko Gradišnik, ki gotovo ni imel lahkega dela, pa vendar mu je bil kos. Prevajalski izziv, vreden prevajalca.
Kurt Vonnegut Jr. se je rodil 11. novembra 1922 v Indianapolisu v ameriški zvezni državi Indiana. Bil je sin tretje generacije nemško-ameriških staršev in veliko njegovih romanov, pa tudi začetniških kratkih zgodb, se dogaja ravno v njegovem rojstnem mestu. Kot mladenič je bil udeleženec bojnih spopadov v drugi svetovni vojni, zajeli so ga nacistični Nemci in je kot vojni ujetnik
Genijevi začetki.
doživel in preživel bombardiranje Dresdna, eno najbolj spornih vojaških operacij v tej vojni. Bombardiranje je preživel v kletni hladilnici klavnice številka pet, nato pa je moral izkopavati trupla izpod ruševin. Ta izkušnja je temeljito vplivala nanj kot človeka in kot pisatelja.
 

Začetki kratkih zgodb


Vse življenje se je otepal težav zaradi bipolarne motnje. Duševne težave segajo daleč v preteklost njegove družine, kakor tudi v prihodnost, saj ima to bolezen tudi njegov sin Mark Vonnegut, ki ga je poimenoval po svojem najljubšem pisatelju Marku Twainu. Ko je pisatelj med služenjem vojaškega roka prišel domov za materinski dan, je izvedel, da je njegova mama umrla zaradi zlorabe zdravil, sam pa je bil prepričan, da je storila samomor.
Izkušnjo dresdenske apokalipse je popisal v svojem najbolj znanem romanu Klavnica 5. Vonnegut sicer velja za pisatelja znanstvene fantastike, vendar bi to bilo preveč poenostavljeno dojemanje njegovega dela. Kariero romanopisca je začel leta 1954 z izvrstnim romanom Klavirski avtomat, ki govori o totalitarni družbi in je še vedno presenetljivo aktualen. Pred tem se je preživljal kot piarovec korporacije General Electric in kot novinar. To je močno vplivalo tudi na njegovo pisanje kratkih zgodb, s čimer si je nekaj časa služil kruh.
Kmalu po drugi svetovni vojni se je namreč na ameriškem medijskem trgu zgodila ekspanzija revij, tiskanih na finem papirju, ki so bile namenjene buhtečemu srednjemu sloju. To je trajalo kakšno desetletje. Za to pisanje je bil zelo dobro plačan, potem pa se je denar oglaševalcev začel seliti v nov medij, na televizijo, in tovrstne družinske revije so začele usihati, prav tako honorarji.

image
Kurt Vonnegut ml.
Zbrane zgodbe (1. knjiga)
prevod Branko Gradišnik
Sanje, 2018

 

O vojni in ženskah


V prvem delu Vonnegutovih zgodb je zbrana natanko polovica vse njegove kratke proze. Treba je bilo počakati na njegovo smrt, šele potem sta lahko njegova vseživljenjska prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield zbrala in uredila gigantsko posthumno zbirko. Veličasten podvig bo odškrnil pogled v obdobje mladega Vonneguta, ki je že takrat kazal zametke bodočega pisateljevanja.
Urednika sta zgodbe razvrstila v poglavja o vojni, ženskah, znanosti in romantiki. Pisal je torej o tistem, na kar se je spoznal in kar je močno vplivalo nanj. Kot je v spremni besedi zapisal ameriški pisatelj Dave Eggers, je »Vonnegut pisal zgodbe te vrste nekako deset let, potem pa pisateljsko življenje namenil svojim z ničimer primerljivim romanom, ki se jih tržne skrbi povečini niso tikale. Seveda so bili romani kompleksnejši, a tudi nje je vodila enaka moralna prepričanost, ki je razvidna iz zgodnjih zgodb. V celoti vzeto njegov avtorski opus razodeva eno najbolj konsistentnih in načelnih gledišč, kar jih je najti pri avtorjih dvajsetega stoletja.«
Takrat so mnogi ameriški pisatelji radi pisali svarilne povesti. In Vonnegut je bil eden takih. Te zgodbe so bile največkrat postavljene v meščansko okolje in niso vsebovale nejasnosti in dvoumnosti. Lažnivci, prešuštniki in pohlepni kapitalisti so dobili zasluženo kazen, idealistom in srčnim naivnežem pa je ravno v zadnjem hipu še uspelo ohraniti svojo čistost pred vsemi oblikami pokvarljivosti, ki so jim bili izpostavljeni.
 

Zadnji modri norec


Urednika sta gradivo za Zbrane zgodbe nabrala iz treh virov. Najprej so tu zgodbe, objavljene v revijah in kasneje v različnih zbirkah, nato dokončane zgodbe, ki jih je pravni zastopnik njegove zapuščine Donald Farber prvič izdal v štirih posthumnih zbirkah, tu pa so še zdaj prvič objavljene zgodbe, ki so jih našli med avtorjevimi spisi v Lillyjevi knjižnici Univerze Indiana v Bloomingtonu. Urednika sta se urejanja teh zgodb lotila po zdravi pameti, kot pravita, glede na vsebino in obdelavo.
Zagotovo se lahko pridružimo čudenju Branka Gradišnika, ki je na koncu knjige pripel še svoj pridatek. Uvodoma se sprašuje, »kako da genialni Kurt Vonnegut, morda zadnji modri norec ali nori modrec svetovne književnosti, nikoli ni prejel Nobelove nagrade, čeprav bi bil moral vsaj dve – za literaturo in za mir«. Prevajalec je še dodal, da »Vonnegut ni bil le 'kontrakulturist', temveč tudi antistilist: že na začetku kariere, kot zgodbopisec, je obudil izročilo Marka Twaina in vrnil literaturo jeziku, ki se govori«.
Vsekakor sta izdaja in prevod vseh Vonnegutovih kratkih zgodb spoštovanja vreden podvig, ki je podvig tudi za bralca. To je po drugi strani zanimiv časovni stroj, kajti kljub zgodbam, ki so (tudi) posegale v prihodnost, nam odlično poda duha, ki je vel po ameriškem srednjem sloju desetletje po koncu druge svetovne vojne. To je bilo med drugim desetletje, ki je rodilo beatnike na literarni sceni in beatnike na glasbeni sceni. Vonnegut pa je bil oboje. Tako gre to!

Kot vojni ujetnik je doživel in preživel bombardiranje Dresdna.
Vse življenje se je otepal težav zaradi bipolarne motnje.
Nekoč je zapisal, da bo tožil proizvajalce cigaret brez filtra, saj jih kadi že od dvanajstega leta, pa ga še niso ubile.