Tiskane izdaje
Jegličev dnevnik (Znanstvenokritična izdaja, pripravila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar, izdala Mohorjeva družba) je dragocen pisni dokument ideološkega okolja, ki je med obema vojnama bistveno oblikovalo Slovenijo. Težišče škofovih zaznav in skrbi na več kot 1000 straneh je podiranje starega sveta, starih vrednot in vsega, kar bi lahko (in je) poškodovalo tradicionalni verski ustroj.
Ta in edino le ta je za Antona Bonaventuro Jegliča pomenil izraz Božje volje, njene intervencije v časnost, v človeka in v za človeka sploh edini odrešenjski načrt. Dnevnik je začel pisati januarja 1899, torej skoraj takoj po posvečenju v škofa, in ga končal leta 1930, po tem, ko je po imenovanju novega škofa Gregorija Rožmana odšel v pokoj.
V uradnih interpretacijah poznamo Jegliča v raznih vlogah, toda intimna narava njegovega dnevnika nam razkrije, da je bil predvsem eno, če ne samo eno: duhovnik katoliške Cerkve, v dobrem in slabem, do konca, četudi na potapljajoči se ladji monarhizma, ki je vozil katoliško Cerkev po viharjih novega veka in končno potonil, Cerkev pa pustil na milost in nemilost novi stvarnosti. Jeglič je to novo stvarnost dojemal bolj ali manj kot hudičevo delo, vseeno se je postavljal kot zastavonoša, ki ne bo izpustil zastave drugače kakor mrtev.
Pretresljivost te namere pa ne razkriva le plemenitih vzgibov njegove duše. Razkriva ideološki karakter njegove družbene strategije, ki bi bila danes bliže teokraciji Bližnjega vzhoda kakor Zahoda. In še nekaj. Pri Jegliču danes skorajda do pike in vejice lahko prepoznamo družbeno strategijo današnje slovenske katoliške Cerkve. To je osupljivo spoznanje, ki sledi branju te markantne knjige.
Vse se začne z liberalci
O sledečem Jeglič ne pusti nobenega dvoma: šolsko vprašanje, vprašanje izobraževanja in vzgajanja mladine, je zanj skrajno bistveno področje njegovega in cerkvenega pastoralnega udejstvovanja. Temu je namenil svoj osrednji projekt: Škofove zavode v Šentvidu, gimnazijo, v kateri se bo mladina nalezla pravilne omike, ki so jo ogrožali liberalci. Že v prvih poglavjih se izpove, da je odjavil liberalni časopis Slovenski narod. Zaradi medijskih napadov liberalcev so mu mediji postali obsesija. To vrzel bo kasneje zapolnil osrednji dnevnik katoliškega tabora, Slovenec.
Kaj kmalu, že februarja 1899, se je pri njem najavil na obisk ljubljanski župan Hribar in ga vljudno prosil, naj se odpove gradnji katoliške gimnazije. Bal se je namreč, da bi bila s tem onemogočena državna slovenska gimnazija, povrhu pa še to, da bi katoliška gimnazija lahko kasneje postala »središče germanizavanja«. Škof je županove želje vljudno zavrnil.
Sledi novo bojno polje. Župan Hribar se je vrnil naslednji dan in odprl vprašanje bordela. Vprašal je, kaj je manje zlo: »kasernirati (zamejiti) nečistost«, imeti »poedinke« zapisane in pod policijskim nadzorom, ali to, da se širi sifilis. Jeglič si je odgovoril takole: »Zdi se mi, da ono na knjižice bi bilo v moralnem pogledu manje zlo.« Bordel je torej ostal.
Naslednja pomembna topika, ki se vleče do konca njegovega mandata, je monarhizem, dogajanje v »njihovi stranki« in srečevanje z J. E. Krekom in delavsko socialnimi idejami. Na koncu, tik pred Krekovo smrtjo, lahko vidimo, kako Jeglič Kreka v bistvu ni spoštoval, čeprav je vedel, da tovrstna društva koristijo Cerkvi, saj organizirajo ljudi proti liberalnim pobudam. Uravnoteževal je politične uteži med Šušteršičem in Kalanom ter Krekom kot tremi raznorodnimi političnimi smermi z istim ideološkim poreklom. V času pred razpadom Avstrije je imel Jeglič kot avstrijski škof še eno nalogo: arbitrirati med Slovenci in Nemci, v tem smislu je 27. marca Hribarja označil za zlobnega in nekoga, ki nasprotnikom podtika namere.
Slednjič se kot kar najpomembnejša topika pri Jegliču kaže spolnost v vseh dimenzijah osvobajajočega se človeka, ki jih je v tistem času na Dunaju že poglobljeno tematiziral Sigmund Freud. Da bi ohranil moralo pri mladini, je posegal tudi po cenzuri, četudi finančno precej dragi. 22. aprila 1899 je zapisal: »Cankar je izdal grde polzke pesmi, jaz sem vse nakupil, da ne pridejo ljudem in mladini v roke (dal sem 478 gld), s tega silna jeza Narodova in pri dijakih.«
Po letu 1900 je bolj natančno določil fronto boja med njegovo stranko (katoliško zadevo) in liberalci. Tri stvari, je zapisal leta 1899, jih najbolj bolijo: nova gimnazija, katoliški shod in gibanje v učiteljstvu. Ko je začel leto 1902, si je zadal za cilj spoznati Božjo voljo, kajti, je dejal, liberalci taktično uničijo vsakega, ki je vpliven. Pritožili so se celo cesarju.
Laži, seks in časopisni članki
Povedati je treba, da je Jeglič leta 1902 zaznal, kako ga je cesar sprejel hladno, kajti njegov spor z liberalci mu ni bil všeč. Toda obramba vere je bila Jegliču pomembnejša od cesarja in v boju zoper liberalce niti državi niti monarhu ni dajal prednosti. Poprejšnji ljubljanski, zdaj krški škof Anton Mahnič mu je z Dunaja prinesel novice, da imajo na dvoru strankarski boj v Ljubljani za osebnega.
Jeglič je v smislu utrditve vere vzpostavil božjepotno središče na Brezjah, vzpostavil omrežni sistem duhovnih vaj, vzel duhovnike pod drobnogled, če so spovedovanje grešnikov vzeli prelahkotno. Leta 1902 je opozoril dva duhovnika, da »ženske strašno naglo spovedujeta«, da jako pogosto dopustita sveto obhajilo, da tja zaradi laksnosti trumoma hodijo možje in fantje in da se na ta način »izgubi smisel za svetost svetega zakramenta in strahovitost greha«.
Vnemala se je vojna med liberalnim časopisjem in Slovencem. Škof je bil pozvan k pojasnilu, češ da je s prižnic ljudem pod smrtnim grehom prepovedal »čitati« liberalni list. Leta 1903 ga je minister Körber poprosil, naj kot avtoriteta posreduje, da bi se sprte stranke med seboj vsaj začele pogovarjati, toda Jeglič je v dnevnik zapisal tole: »Gotovo je to, da ne smem in nočem ničesar storiti, kar bi Ljudsko stranko oslabelo ali njo razcepilo: s tem bi pomagal naši liberalni do zmage.«
Leta 1905 je bila slovesna otvoritev »zavodov«, kmalu zatem je Jeglič pri oblasteh protestiral nad nago žensko podobo nad Prešernovim kipom pri današnjem Tromostovju. Liberalni tisk ga je napadel, on zapisal: »Za Boga in njegovo stvar rad trpim.« Leta 1906 se je obetala splošna volilna pravica, njegova novoletna želja je bila: Bog naj ravna, »da izpodlete vse nakane naših svobodomiselnikov in njihovih društev in časnikov in shodov.«
Pod težo napadov se je začel zanašati na moč lastnega časopisja, predvsem Slovenca, ki je postal glavno orodje za promocijo ideologije, ki se je vzpostavljala v imenu vere. V dnevniku najdemo precej dokazov, kako je Jeglič urednikom dajal direktna navodila, priporočila, celo izrecne prepovedi. 7. decembra 1903 je dr. Lampeta »opozoril«, naj Slovenec ne gre predaleč v zahtevanju uporabe same slovenščine.
Leta 1915, na primer, je katoliškim listom prepovedal pisati o 50. obletnici sicer med delavstvom in kmetstvom popularnega J. E. Kreka. Razlog post festum: Lampe ga je označil za antiavstrijca in srbofila, glavar Šušteršič pa mu je še povedal – in to je Jeglič že vedel ter je bilo razlog za Krekovo cenzuro –, da ima Krek »z neko žensko otroka«. V neformalni preiskavi se je domnevalo, da je imela splav, potem se je ugotovilo, da je rodila, »toda otroka ni nikjer«.
V jedro problema
Na takih primerih je Jeglič dobil potrdilo, da vera in z njo odrešitev človeka, ter cesar in z njim monarhija, stojita ali padeta na osebni morali. V tem zanosu je Slovenec pisal že leta 1903, kako na elitne plese pridejo ženske iz »številke 13« (Zvonarske ulice 13), to pa je bil naslov ljubljanskega bordela. Potem je Jeglič miril ženo župana Ivana Tavčarja, ki je hotela ostati verna, toda ni se bila pripravljena odpovedati liberalnemu nazoru.
Leta 1913 je liberalcem prišel zelo prav škandal s tako imenovano Vodiško Johanco, Ivanko iz Vodic, ki je lagala, češ da ima božja videnja. Medtem ko se je v politiki razpiral slavjanofilski moment, ko je na podlagi pomladi narodov očitno dišalo po razpadu monarhije, je škof imel za prioritetno vprašanje izobraževati mladino in se boriti contra masturbationem (proti masturbaciji), toda 25. maja 1915 je priznal: »Glede postopanja relate ad pecatum masturbationis (v zvezi z grehom samozadovoljevanja) nisem pri gospodih nobenega uspeha opazil. Zastonj je v tem oziru ves moj trud.« Napisal je tudi, kaj mu je v zvezi s tem rekel prelat Kalan: »V vseh vprašanjih gremo za vami, edino v tem ne moremo. Predaleč greste. Tako daleč ni šel noben škof, noben papež, noben svetnik.«
Z umorom Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 je opravil bolj mimogrede, bolj ga je skrbela zahteva Janeza Kalana, naj Slovenec ne bi pisal »zoper Rusijo«, kajti taka zahteva naj bi bila v tistem času strahovito nevarna. Raje je sledil prošnji dunajskega škofa, naj se ogrožena država posveti srcu Jezusovemu. Skrbela ga je fronta, ne le zaradi vojne same, temveč ker so bili celi bataljoni sifilitični in je tam morala obtičala na psu.
Leta 1917 je tako ali drugače sledil zahtevi SLS, da se časniki (Slovenec, Domoljub) v političnem delu podredijo smernicam stranke. (Podobno kot leta 1994 na oživljenem Slovencu.) Popisal je, kako se je sestajal s Korošcem in tudi nad njim je večkrat, ko je bil ta že minister v kraljevi jugoslovanski vladi, izrazil skepso, ker da politično ne sledi smernicam Vatikana.
Pred razpadom Avstrije je zapisal: »Prihodnji meseci bodo strašni,« pred tem: »In Avstrija? Zdi se, da razpada ...« »Deus meus, kaj bo?« Leta 1917 je spremenil pogled in celo doživel trenutek slave: Orli in sokoli skupaj na manifestaciji za Jugoslavijo, na balkonu on in župan Tavčar, toda žalosten je, ker sledi veselica. Zapisal je: »Te sem bil silno žalosten, dobro vedoč, da se ne bo izvršila brez smrtnih grehov.« Toda SLS je dosegla, da se je veselica odpovedala.
Sledili so novi časi, ki so ga potrli. Liberalci so začeli prevladovati, dekleta in mladeniči so plesali, mestoma napol goli (nov ples tango). Leta 1919 si je priznal, da je premalo spovedoval, še vedno pa je zasledoval zamolčane grehe glede masturbationis. Krepilo se je delavsko gibanje, dolgovi v škofijski gimnaziji so se množili.
Leta 1923 je umrl Ivan Tavčar. Jeglič je bil zadovoljen, ker se je spravil z Bogom in Cerkvijo, ženi je poslal tolažilno pismo. Toda: »Kaj pa, ako umrje minister Hribar, ki ima vivente adhuc uxore (ko žena še živi) svojo konkubino ...? Cerkvenega pogreba ne bo mogel imeti. Oh kak vrišč bo po Ljubljani!«
Liberalci so leta 1925 Jegliča tožili papežu, da se Cerkev preveč vmešava v politiko. Jeglič je še naprej zahteval pravice Cerkve do šolstva, opogumljal Krekovo mladino, čeprav Kreka ni spoštoval, leta 1929 ga je glede šole in povezanega telovadnega društva Orel doletelo kraljevo stališče: »Škola mora biti jedini odgojitelj.«
Leta 1930 se je vprašal: »Kako naj vernike pastirujemo sedaj, ko bodo razpuščeni orli ...?« Tega leta je sklenil, da gre v pokoj, kajti pred tem (1929) je Sveti sedež za novega škofa imenoval mladega in svežega Gregorija Rožmana, ki je bil pred tem duhovni vodja Orla.
