Tiskane izdaje
Lavreat letošnje Schwentnerjeve nagrade, priznanja za pomemben prispevek k razvoju slovenskega založništva in knjigotrštva, je dr. Lojze Gostiša, avtor »umetnostnega spomenika svetovnega merila«, faksimilirane izdaje vseh 17 volumnov Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana, ki predstavlja vrhunec njegovega raziskovalnega in založniškega dela, kamor se uvrščajo še podobno impozantne izdaje, od faksimilirane izdaje Velike grbovne knjige in kataloga Valvasorjeve knjižnice Bibliotheca Valvasoriana do faksimilirane izdaje rokopisne članske knjige Dizmove bratovščine, faksimila Valvasorjevega dela Topographia Archiducatus Carinthiae in številnih drugih del.
Leta 1923 v Žireh rojeni Gostiša se je v svojem umetnostnozgodovinskem raziskovanju posvetil opusom arhitekta Jožeta Plečnika ter slikarja in grafika Franceta Miheliča (pri 84 letih je opravil doktorat ravno z disertacijo Izvirnost konstitutivnih prvin Miheličeve fantastike), podobo izjemno strokovnega, prizadevnega, vztrajnega in odgovornega založnika, urednika in znanstvenika pa zaokrožujejo še njegovi številni prvovrstni in zahtevni reprinti v bibliofilskem standardu z izjemno kulturnozgodovinsko težo.
Nagrado za najboljši prvenec je žirija namenila Metki Lampret za knjigo Kam bi dala takle dan (Cankarjeva založba), ki pred bralca postavlja enaindvajset kratkih zgodb, tekočih, slogovno in jezikovno izčiščenih ter uravnoteženih, predvsem pa motivno in tematsko družbeno aktualnih.
Posebno priznanje slovenskega knjižnega sejma so za 35 let sodelovanja namenili Cankarjevemu domu, ki je z Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS soorganizator sejma že od leta 1981. Sejem, sprva pretežno komercialna knjižna prireditev, je skozi leta dobival čedalje več kulturnih vsebin, vedno več je razstavljavcev pa tudi obiskovalcev, visokim pričakovanjem pa v Cankarjevem domu streže kakovosten, ambiciozen in knjižni kulturi zavezan tim, ki ustvarja in spremlja sejem skozi vse njegove faze, od idejne zasnove do organizacije številnih knjižnih prireditev, od povezovanja z razstavljavci in nastopajočimi do sprejema prvih obiskovalcev, bralcev in kupcev, od današnjega eminentnega družabnega dogodka do zaključne prireditve in zadnje prelistane ali prodane knjige.
Komisija za nagrade in priznanja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev je izmed predlogov, ki so prispeli na razpis za nagrado Radojke Vrančič 2016, izbrala dve prejemnici: letošnji nagrajenki za posebno uspele prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino prevajalcem, starim do 35 let, sta prevajalka, literarna kritičarka in urednica Tanja Petrič in prevajalka Diana Pungeršič, prva za prevod izbranih pesmi avstrijske pesnice Friederike Mayröcker, ki jih je pod naslovom Smrt zaradi muz leta 2015 izdala Mladinska knjiga v zbirki Nova lirika, druga za prevod romana slovaške pisateljice Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu, ki ga je leta 2015 izdala založba KUD Sodobnost International.
V utemeljitvi je žirija zapisala, da smo po zaslugi Tanje Petrič v slovenščini dobili poznavalsko premišljeni in reprezentativni izbor iz skorajda neizmerljivo obsežnega opusa poezije Friederike Mayröcker, ene vodilnih evropskih pesnic, rojene leta 1924 na Dunaju. Smrt zaradi muz predstavi celotni spekter pesničinega dolgoletnega ustvarjanja – od eksperimentiranja, kolažiranja, intimizma in visokega modernizma, hkrati pa prinaša tudi tehten presek njenih proznih avtopoetičnih besedil.
Prevajalka je s svojo jezikovno tankočutnostjo, dovzetnostjo za zvočno in pomensko neulovljivost modernistične poezije ter z intuitivno odprtostjo za poezijo avtorice, ki je izjavila, da »živi le v jeziku«, suvereno prebredla kipečo reko njenega »pobesnelega jezika«, ne da bi ga udomačevala ali krnila njegovo drugost.
Prevajanje uspešnega in odmevnega romana slovaške pisateljice Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu je bilo po mnenju žirije zajeten zalogaj, Diana Pungeršič, ki je doslej iz slovaščine in češčine prevedla pet knjig, se je morala v njem spopasti z miselnim in čustvenim svetom umsko prizadetega moškega, živečega v manjšem slovaškem mestu v prelomnih tranzicijskih časih, z njegovo izvirno, individualno, neponovljivo govorico.
Diana Pungeršič se je mojstrsko, stavek za stavkom, vživela v duhovno-duševna obzorja slovaškega posebneža in dosledno nedosledno zarisala osupljiv ustreznik njegovemu izražanju: s kršenjem jezikovnih norm, preobračanjem stalnih besednih zvez, s posrečenim smislom za duhovite neologizme, domiselne spakendranke in iskrive pogruntavščine. S tako stilizacijo je tudi v slovenščini ustvarila enako čudaški človeški značaj in edinstven jezik.
