Začetek je lahko karkoli, konec kjerkoli …

Pesnik Ivan Dobnik svoj absolutni ustvarjalni ritual opisuje kot lebdenje, mrzlični trans, najpopolnejšo lepoto bivanja.
Objavljeno
09. januar 2019 21.00
Posodobljeno
09. januar 2019 21.00
Ivan Dobnik Foto Tihomir Pinter
Ivan Dobnik, pesnik, prevajalec, esejist in kritik, je idejni pobudnik in odgovorni urednik literarne revije Poetikon, revije za poezijo in poetično, in Poetikonovih lir, knjižne zbirke, namenjene pesniškim zbirkam slovenskih avtorjev, knjižnim izdajam prevodov poezije in dvojezičnim ali večjezičnim pesniškim knjigam.
Je tudi soustanovitelj Hiše poezije s sedežem v Ljubljani, prav tako je bil umetniški vodja festivala Herbersteinska srečanja v Velenju.

Celjan, ki je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral filozofijo in primerjalno književnost, je bil med letoma 1988 in 1995 zaposlen v Knjižnici Bežigrad, pred ustanovitvijo Poetikona leta 2005 je bil član uredništva revije Apokalipsa, predsedoval je tudi strokovni žiriji za 21. Veronikino nagrado za pesniško zbirko leta. Živi v Šmatevžu v Savinjski dolini in Ljubljani.

Objavil je pesniške zbirke Osvobajanje (1980), Kaligrafija lire (1999), Zapreš svoje oči (2003; nominacija za Veronikino nagrado), Rapsodija v mrzli zimi/Rhapsodie dans un hiver froide (2005, knjiga je izšla v francoščini in slovenščini), Zapisi z drevesnih lističev (2006), nastopil je v skupni knjigi z Andrejem Medvedom in Miklavžem Komeljem Stimmen slowenischer Lyrik 1/Glasovi slovenske poezije 1 (2007), ki je izšla v nemščini in slovenščini, sledile so zbirke Svetilnik (2008), Bela pesem (2009), objava v angleščini in slovenščini v Voices of Slovene Poetry 3/Glasovi slovenske poezije 3 (skupaj z Zoranom Pevcem in Miriam Drev, 2010), Pred začetkom (2010), Druga obala (2012), Bolska: prototip pesnitve (2016) in Magični pesniški izreki (2016).

V oceni zadnje zbirke je Cvetka Bevc zapisala: »Pesniška doživetja, ki jih v Magičnih pesniških izrekih upesnjuje Ivan Dobnik, so najpogosteje povezana z naravo, ki je poleg poduhovljenega erosa in spraševanja o pesništvu najpomembnejši del njegove poetike.«
 

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Po spominu bi težko z zanesljivostjo navedel »prvo« prebrano knjigo, kljub vsemu pa mi kot »prva prebrana« ostaja za zmeraj v spominu Potovanja po Tihem oceanu Mikluho-Maklaja, ruskega raziskovalca, antropologa in etnologa. Vznemirljivo napeta knjiga s skrivnostno besedo piroga.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Odlične. S slovenščino nisem nikoli imel težav, posebej dobro sem se ujel z domišljijo, ki bi ji nedvomno lahko rekli bujna fantazija. Ljudje brez domišljije so me vedno dolgočasili. V gimnaziji nisem več sledil klasičnim šolskim spisom, pravilo uvoda, jedra in zaključka sem hitro demoliral in preoblikoval v domišljijsko-poetični opis razgrajenega časa in prostora – kljub temu pa zavestno ohranjal še znosno formo za profesorje, ki so na srečo znali ocenjevati moj literarno-umetniški pristop.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.

V osmem razredu osnovne šole (v času osemletke) sem na koncu šolskega leta napisal domišljijski spis, v katerem sem napovedal odločitev, da bom postal pisatelj. Takrat sem seveda prebral že vse knjige v šolski knjižnici na OŠ Prebold, ki so me zanimale. V tem spisu je nastopal tudi moj stric, ki je sicer živel na Marsu in pri 150 letih še zmeraj v odlični formi zastopal nogometno reprezentanco rdečega planeta. Od takrat naprej je bilo pri meni vse posvečeno pisanju – v drugem letniku gimnazije pa je vstopila še poezija.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Absolutni ritual: spokojna tišina moje pesniške sobe na posestvu sredi narave, pogled na pokrajino skozi okno, nekaj razprtih zvezkov na mizi (imam zelo prostrano mizo), hoja po sobi (vse stene, kjer ni oken, so polne knjig), preden sedem, je neizogiben postopek priprave čaja (v zadnjem obdobju mi je najljubši puer), na novo napolnjeno nalivno pero, zmeraj s königsblau črnilom (preden gre besedilo v računalniški zapis, je pred tem pri meni zmeraj v rokopisni obliki). Potem se lahko začne lebdenje, mrzlični trans, najpopolnejša lepota bivanja.
 

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Težav nimam ne z začetki ne s konci. Na neki način gledam na vsak zapis kot na fragment, začetek je lahko karkoli, konec kjerkoli. Pa vendar: zapisano mora imeti kompozicijo, univerzalno pravilo, kjer estetika in sporočilo stopata v transcendenco (če gre za pesem), v zgodbi pa imajo velik pomen domišljija, jezikovni slog, etična drža avtorja.
 

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Vse knjige preberem do konca. Ne izberem knjige, za katero vem, da bo izguba časa.
 

Kako izberete imena svojim likom?

Izbira imen v zgodbi je največja radost domišljije. Nekatera so povezana z resničnimi osebami, ki v resničnem življenju nemara ne nosijo pravih imen, v zgodbi pa. Torej po lastnostih in zgodovini imen: omen est nomen. In vse je seveda potem odvisno od konteksta.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

Ni še bilo takšne knjige.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?

Rokopise so mi nekajkrat res zavrnili, razlogov se ne spominjam. Problem, ki sem ga hitro odkril, je, kako priti do pravega, odgovornega urednika, ki bo odločen in ki bo znal prepoznati dobro in te hkrati opozoriti na morebitno pomanjkljivost tvojega literarnega izdelka.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Tu bi rekel, da sem jih vse spoznal v živo med branjem knjig. Kaj bi lahko bilo bolj živo kot to? Mogoče bi nekateri »junaki« iz resničnega življenja morali biti samo literarni junaki, da bi jih lahko za zmeraj pustil (ali pustili) zaprte v knjigah …
 

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Takrat, ko v kakšnem lokalnem, povsem neurbanem okolju med branjem poezije in predstavitvijo zbirke naletim na izjemno subtilne bralce, ko sledi pogovor, kakršen v Ljubljani ni mogoč, ko bralci izpostavijo posamezni verz in iz njega naredijo novo pesem, svojo pripoved.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?

S knjižnicami sem v zelo dobrem odnosu od nekdaj, ne nazadnje sem bil sedem let zaposlen v Knjižnici Bežigrad (knjižnica je moja sanjska služba!). Imel pa sem pred leti zelo nenavadno izkušnjo ravno s Knjižnico Bežigrad (po moji krivdi): v nekem obdobju življenja se mi je doma v stanovanju nabralo ogromno knjig, ki jih nisem utegnil pospravljati. Vsepovsod knjige. Tudi tistih, ki sem jih potreboval, nisem več našel in sem si jih moral izposoditi v knjižnici. Vendar so se mi tudi te izposojene izgubile med mojimi lastnimi. Nobeno prelaganje in iskanje ni pomagalo. Moral sem jih plačati.
 

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

To pa je najbrž problem vsakega pisatelja ali pesnika. Če bi napisal samo eno takšno, kot bi jo rad, tako popolno in univerzalno, ki bi pripovedovala o meni in o vseh (skozi vso zgodovino književnosti večina pisateljev živi v območju velikih načrtovanj velikih del, ki se jim ne posrečijo povsem in so nezadovoljni), bi nemara lahko prenehal pisati, a še bolj verjetno je, da bi ugotovil, da smisel nemara ni v dokončanem, konkretnem delu, ampak zame v postopku samega pisanja. Knjigo, ki bi imela 800 strani in bi ne bila niti roman, niti knjiga poezije, niti Knjiga nespokoja Fernanda Pessoe? Mogoče nekje v tej smeri.