Tiskane izdaje
Zakaj so nekatere države bolj razvite od drugih, zakaj imajo uspešnejša gospodarstva, zakaj ljudje ponekod veliko bolje živijo, zakaj imajo bolj kakovostno in dostopno šolstvo in zdravstvo?
Knjiga Zakaj narodi propadajo uglednih ameriških ekonomistov Darona Acemogluja z univerze MIT in Jamesa A. Robinsona s chicaške univerze, ki je v izvirniku izšla leta 2012, v slovenščini pa pred dnevi (založba UMco, prevod Sandi Kodrič), predstavlja novo teorijo, ki pojasnjuje gospodarsko rast, razvoj in blaginjo nekaterih držav in razloge, zakaj se drugi narodi oziroma države otepajo z revščino. V tej knjigi izvemo tudi, katera država je v 43 letih volila 52 predsednikov, zakaj elite preprečujejo inovacije, kje je nastalo prvo mesto na svetu, kdo je rekorder po številu inovacij in številna druga zanimiva zgodovinska dejstva.
Avtorja nas vpeljeta v svojo teorijo s primerom mesta Nogales na meji med Mehiko in ZDA, razdeljenega z visoko ograjo na dva dela. Pojasnjujeta, zakaj so med deloma mesta tolikšne razlike v dohodkih, šolstvu, zdravstvenem varstvu, ko pa na tem geografskem območju živijo ljudje z enako kulturno dediščino.
Zakaj je Mehika na splošno revnejša od ZDA? Je to odvisno od kulture, klime, geografske lege? Ne, pravita avtorja, noben od teh dejavnikov ni odločilen. Kajti kako sicer pojasniti Bocvano, državo, ki ima najhitrejšo rast na svetu, medtem ko nekatere druge afriške države, tudi iz soseščine, Zimbabve, Kongo, Sierra Leone, zapadajo v vse hujšo revščino in nasilje?
Od Norveške do Burundija
Zakaj je celo v današnji mračni gospodarski klimi povprečni Američan deležen sedemkrat večje blaginje od povprečnega Perujca, okrog dvajsetkrat večje od povprečnega prebivalca podsaharske Afrike, okrog štiridesetkrat večje od povprečnega državljana nekaterih izrazito revnih afriških držav, kot so Mali, Etiopija in Sierra Leone?
Zakaj tako velike razlike v življenjskem standardu med Severno in Južno Korejo kakor tudi med nekdanjima Zahodno in Vzhodno Nemčijo? Zakaj je Norveška najbolj bogata država na svetu, celo 496-krat bogatejša od najrevnejše države sveta, Burundija? In zakaj mora 1,29 milijarde ljudi v državah v razvoju živeti z manj kot 1,25 dolarja na dan?
Avtorja Acemoglu in Robinson na 450 straneh vodita bralca po svetu, skozi celotno človeško zgodovino od starega Rima do moderne Bocvane, od mest držav Majev, prek srednjeveških Benetk, do Sovjetske zveze, medtem ko rešujeta uganko uspešne industrializacije nekaterih in neuspešne industrializacije drugih držav. Ko ob tem kopičita zgodovinske dokaze, iščeta odgovor na vprašanje: zakaj nekateri narodi napredujejo, drugi pa propadajo? In spodbijata dosedanje razlage vzrokov za revščino. Razlogi niso, trdita avtorja, ne geografske lastnosti, ne kultura, ne klima pa tudi ne vojaška moč, kolonizacija, prosti trg in prav tako ne neplodna zemlja, pomanjkanje plovnih rek, tropske bolezni, prenaseljenost, zgrešene politike in strategije preteklosti ..., kar so vse tradicionalni odgovori iz zadnjih nekaj stoletij.
Razpršenost ali koncentracija
Na vprašanje, zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne, Acemoglu in Robinson ponujata preprost odgovor – institucije. Politične in ekonomske. Te so bodisi dobre, vključujoče (inkluzivne) bodisi slabe, izčrpavajoče (ekstraktivne). Prve so osredotočene na široko razporejanje moči, produktivnost, izobrazbo, tehnološki napredek, državno blaginjo. Druge koncentrirajo moč, bogastvo in resurse v rokah maloštevilnih ljudi. Vključujoče ekonomske institucije motivirajo ljudi h kakovostnemu delu, da bodo obogatili državo in prav tako sebe. Te ščitijo zasebno lastnino, zagotavljajo spoštovanje pogodb, spodbujajo vlaganje v nove tehnologije in znanja. Vključujoče ekonomske institucije imajo podporo vključujočih političnih institucij. Zgodovina nas uči, pravita avtorja, da ni dobre ekonomije brez dobre politike.
Zakaj gre po padcu komunizma vzhodni Evropi bolje kot postsovjetskim državam, kot sta Gruzija in Uzbekistan? Zakaj gre Izraelu bolje kot arabskim državam? Zakaj gre Kurdistanu bolje kot preostalemu Iraku? Vse je v institucijah. Države napredujejo, pišeta avtorja, kadar vzpostavljajo politične in ekonomske institucije, ki osvobajajo, krepijo in ščitijo polni potencial vsakega državljana, da prispeva nekaj novega, vlaga, se razvija ...
Inkluzivne vlade in institucije pomenijo pluralni politični sistem, blaginjo, rast in razvoj. Ekstraktivne vlade in institucije pomenijo absolutistični sistem, prisilno delo, prisvajanje dobička, revščino, stagnacijo. Narodi propadajo takrat, pravita Acemoglu in Robinson, kadar imajo ekstraktivne ekonomske institucije, ki imajo podporo prav takih političnih institucij.
Naj se spet vrnemo k Bocvani kot povsem drugačnemu primeru od Konga. Ko je leta 1966 postala neodvisna, je imela zgolj 22 ljudi z univerzitetno diplomo, samo nekaj več kot 11 kilometrov asfaltiranih cest in belske rasistične režime na oblasti okrog svojih meja. Danes ima najvišji dohodek na prebivalca v podsaharski Afriki. To je dosegla s hitro vzpostavitvijo vključujočih ekonomskih in političnih institucij, takoj ko je dosegla neodvisnost. Bocvana ima redne volitve, nikoli ni imela državljanske vojne ... Njen prvi in modri predsednik Seretse Khama in njegova demokratska stranka sta izbrala demokracijo namesto diktature, javne interese sta postavila pred zasebni pohlep.
Severna in Južna Koreja
Posebej zanimiv primer je Koreja. V Severni Koreji so prebivalci med najbolj revnimi na svetu, medtem ko so njihovi bratje in sestre v Južni Koreji med najbolj bogatimi. Jug je gradil družbo, ki je dajala spodbude, nagrajevala inovativnost in vsakomur dala priložnost, da sodeluje v ekonomskih procesih. Vlada je postala odgovorna državljanom, množicam. Sever se še naprej sooča z lakoto, politično represijo in povsem drugačnimi ekonomskimi institucijami.
Čeprav so danes med Severno in Južno Korejo velike razlike v kulturi, ta ni imela nobene vloge pri določanju različnih gospodarskih usod dveh polov naroda. Korejski polotok ima dolgo skupno zgodovino. Pred korejsko vojno in razdelitvijo ob 38. vzporedniku je v jezikovnem, etničnem in kulturnem pogledu vladala homogenost. Enako kot pri Nogalesu – usodna je bila meja. Razlike med Korejama je treba pripisati politiki in njenim institucijam.
Zaton Benetk
Očiten primer evolucije institucij skozi čas in njihovo oddaljevanje od ljudi so Benetke, ki so danes muzej, nekoč pa je bilo to eno od najbogatejših mest na svetu, ki je leta 1330 štelo 110.000 prebivalcev in bilo takrat večje od Pariza in trikrat večje od Londona. Gospodarska rast Benetk je bila poleg vključujočih institucij podprta z možnostmi za nastajanje kreativne destrukcije – zamenjave starega z novim. Benetke so bile zelo bogate, preden so bogate družine blokirale politično moč tistih, ki so prišli na novo.
Beneška republika je naredila velike korake pri vzpostavljanju vključujočih političnih in ekonomskih institucij v srednjeveškem obdobju. Postopoma so elite, ki so imele moč v svojih rokah, preprečevale inovacije, da bi zaščitile lastne interese, in rast se je ustavila, vključujoče institucije so se spremenile v izčrpavajoče pod nadzorom ozke elite, ki je monopolizirala ekonomske možnosti in politično moč.
Avtorja knjige navajata številne primere in na preprost ter berljiv način opisujeta zapletene družbene zakonitosti. Ni pa najti odgovora, kako bi na primer vlada Mira Cerarja lahko vzpostavila vključujoče institucije. Po mnenju avtorjev naj bi vključujoče politične institucije pripeljale do vključujočih ekonomskih institucij. Pa vendar primeri gospodarske rasti v zadnjih petdesetih letih, posebej v Aziji, ne potrjujejo njune teze. Tajvan, Severna Koreja, Singapur in Hongkong so se namreč kljub ekstraktivnim političnim institucijam gospodarsko razvili.
Posebnost Kitajske
Kaj pa Kitajska? Je našla formulo za kombinacijo političnega nadzora in ekonomske rasti? Ne, pravita avtorja. Kitajske ekonomske institucije so danes neprimerljivo bolj vključujoče, kot so bile pred tremi desetletji, toda na Kitajskem v osnovi vlada ekstraktivni režim, njena rast poteka pod ekstraktivnimi institucijami, temelji na sprejemanju obstoječih tehnologij ter rapidnem vlaganju in ne na procesu kreativne destrukcije, iz katerega izhajata trajna inovativnost in rast.
Z uvozom tujih tehnologij in izvozom poceni izdelkov igra Kitajska živahno igro, v kateri želi nadoknaditi zamujeno – toda tekem se tako ne dobiva. Kitajska gospodarska rast ni vzdržna, menita avtorja, ker Kitajska ne spodbuja kreativne destrukcije, ki je vitalnega pomena za inovativnost in višje dohodke.
Knjiga Zakaj narodi propadajo je zanimiv pregled stoletij s posebnim poudarkom na gospodarski zgodovini z vseh koncev našega planeta.
