Zakaj naj bi na svetu ne bilo Bosne?

Abdulah Sidran (1944) velja za najpomembnejšega literata sodobne bosansko-hercegovske kulture, sploh pa Sarajeva. Pri nas ga poznamo predvsem kot pisca scenarijev za filma Se spominjaš Dolly Bell in Oče na službeni poti, ki sta naredila Emirja Kusturico za svetovnega filmarja.

Toda Sidran je tudi pesnik, avtor proznih in esejističnih del, pobiralec glavnih državnih in mestnih nagrad, za povrhu pa lastnik naziva mojstrski kandidat v šahu.

Ob vsem tem je Sidran tudi akademik in javnomnenjska avtoriteta, velja za človeka, ki pove vse, kar misli. In izreče marsikaj; nazadnje se je oglasil ob spektakularnem samomoru haaškega obtoženca Slobodana Praljaka. Za zagrebško televizijo je povedal, da je pravi Praljak, njegov prijatelj, umrl že leta 1992, ubili so ga četniki ... A to je že druga zgodba, ki z izborom pesmi, ki jih imamo zdaj v slovenščini, nima ničesar skupnega.

Cobiss najbrž ne laže, kar pomeni, da je Zakaj tonejo Benetke doslej edina Sidranova knjiga v našem jeziku. Njegov sloves scenarista (omenjena filma nista edina, ki sta ga proslavila) je pri nas in verjetno tudi povsod zunaj Bosne dominanten, kar je glede na naravo medija razumljivo. Manj znana je tesna povezanost njegove biografije z obema slavnima filmoma.

Abdulah Sidran. Foto: Wikipedia

Če že vemo, da je tista znamenita optimistična krilatica (svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem) mantra njegove pubertete, je najbrž manj znano, da je naslovni oče, ki je na službeni poti, njegov lastni oče Mehmed, ki se je zapletel v ljubezensko razmerje z ugledno tovarišico in sodelavko Udbe, ta pa se ga je znebila tako, da mu je podtaknila rovarjenje proti državi, kar ga je pahnilo v martirij Golega otoka; velja prebrati pesem Oče se vrača s službenega potovanja. Umrl je leta 1965, sin pa si je našel nadomestnega, duhovnega očeta, to je bil njegov gimnazijski učitelj materinščine.

Kljub temu je najprej zastavil kariero uličnega postopača, toda privrženost literaturi in izjemna nadarjenost sta ga potegnili v znosnejšo boemiado na sarajevski radioteleviziji, hkrati pa je že rasla njegova literarna slava. In potem se je začela vojna. V celoti jo je preživel v Sarajevu, čeprav so mu menda v Parizu ponujali velike denarje za pisanje scenarijev. Toda doma je imel mamo, dva brata in sestro. In svoje nevarno mesto.

Biografske podatke povzemam po kratki kronologiji življenja in dela, skozi katero se je selektivno sprehodil prevajalec Uroš Zupan. Sidrana omenja kot »najpomembnejšega pesnika Sarajeva« in izpostavlja pomenljivo razliko: on ni sarajevski pesnik, ampak pesnik Sarajeva. Res je velik del pesniškega (in tudi proznega) opusa posvečen njegovemu rojstnemu mestu. Sarajevska zbirka je izšla že leta 1979 in potem razširjena dvajset let kasneje, torej že po vojni. Razlika je očitna: zgodnejše pesmi predstavljajo Sarajevo kot navdihujoč kulturno-religiozni topos, kasnejše pesmi pa ga, ranjenega, postavljajo v kontekst Bosne kot evropske nezaceljene rane.

»Drhti Gavrilova roka«

V Zupanovem biografskem itinerariju (pri letnici 1970) preberemo, da je značilnost Sidranove poezije »prenos težišča z estetske komponente na etično komponento«. Ob gradivu, ki je na voljo in kakor je strukturirano (pesmi večinoma nimajo označene pripadnosti zbirkam), ni mogoče natančno reči, kdaj se je ta prenos zgodil. Verjetno je tako, da pesmi v izboru pripadajo drugi, torej »etični« fazi, z njo pa je očitno povezan pripovedni slog, lapidarna opisnost, dialog z imenovano osebo prehaja v splošni nagovor ali »glasni« samogovor. To so načeloma daljše besedilne tvorbe, ki imajo epsko zasnovo, njihov ton pa je sprva sproščeno meditativen, nato je meditacija prekrita z vedno težjimi nanosi elegizma.

Morda je najboljši primer za prvo postavko odlomek iz pesmi Partizansko pokopališče (verjetno iz zbirke Kost in meso, 1976): – Tožba / tu ne najde prostora zase, to ni kraj ne čas / za tarnanje. Mrtvi so tu samo zato, / da dajo mero našemu trpljenju. Pojdimo počasi vsak svojo / pot, kot po gostiji, povsem slovanski gostiji / na pokopališču, z opitim duhom. Naj hodi kost / naj hodi meso! Tudi naslednje verze, iztrgane iz daljše pesmi Browning 7,65. Strelska vaja. Drhti Gavrilova roka, je še mogoče ugledati v prostodušnem, čeprav usodepolnem zgodovinskem razpoloženju: – Treba je streljati in ne / misliti na nič. Naj ponovno vstopi krogla v telo bora, / kot bi vstopila v maternico. Moj Bog, ali sem sploh / kaj doživel in okusil na tem svetu? Tako lačen / in hkrati tako sit sem. Tako odločen in tako zlomljen. / Bolno hrepenenje je to, a ko bom mrtev, / vem, da bom dobesedno pokal od zdravja.

Drugačna, otožno avtorefleksivna, pa je najdaljša pesem v izboru Sprehod s Stevanom, v kateri se zagonetno srečujejo zgodovina in sedanjost mesta, pesnikove reminiscence na mladost in vprašanje o pesništvu. Tule je nekaj sklepnih verzov: Tu je trohnel bidermajer, tam je crkovala / Evropa: žalost in truplo, prekrito z zastavo: / liberté, egalité, fraternité, kar pomeni: mladost, / revščina, dobra volja! Tja poglej: / življenjska radost v galopu stoka, drugje pa: sklonjene / glave, črni jambori, bandiera blanca! In čisto na koncu: Poglej, poglej, tam Sidranov duh lebdi nad Miljacko! To je polifonična tvorba, ki jo je zanimivo poslušati, a ji je teže slediti.

Skoraj vse tukaj objavljene pesmi so, podobno kot navedeni odlomki, ožarjene s težo zgodovine, naj gre za intimno, osebno-družinsko vpletenost (vloga očeta) ali za težo objektivne zgodovine. Njeno palimpsestno navzočnost je mogoče čutiti skozi dogodke in osebnosti, ki jih (tukajšnji) bralec težko razvozla brez dodatnega pojasnila, toda jasno je, da skozi Sidranovo poezijo proseva bolj ali manj neposredno izgovorjena usoda večkulturne Bosne – nekoč in zlasti danes; tistega »danes«, ki se je začel z zadnjo balkansko vojno, njene posledice pa se kažejo v politično kaotičnem statusu države in življenju ljudi tudi dobesedno danes.

»Nikoli se ne bo nehal boj med Dobrim in Zlom«

Leta 1996, torej neposredno po koncu vojne (1992–1995), je izšla zbirka Zakaj tonejo Benetke. To na videz ekološko vprašanje je Sidran obrnil tako, da je pokazal na nevzdržno ignoranco zahodne politike do usode Bošnjakov. Obrnil takole (predzadnja kitica):

Gledam v nebo nad Benetkami. Zemeljski gospodarji

so se odločili, da bošnjaškega naroda – ni.

Benetke tonejo, Evropa tone. Tone zibelka in tone otrok

v zibelki. Tonejo kontinenti. Tone vrtnica v vazi

iz muranskega stekla. Tone Murano. Tone hotelska soba

in Društvo mrtvih pesnikov tone. Zakaj naj na svetu

ne bi obstajal bošnjaški narod? Med barvami

– ena barva manj? Med vonji – en vonj manj?

Zakaj naj bi na svetu ne bilo – teh Benetk?

Med čudesi – eno čudo manj?

To je vprašanje, ki Sidrana vznemirja do danes, v vsakdanjih političnih observacijah. Zbirka Planet Sarajevo prinaša, kolikor je mogoče sklepati po dveh pesmih, uvid v povojno stanje, v zasilno rekonstrukcijo (podaytonskega) miru. Pesnik je ob spremljavi ­Schubertovega glasbenega kvarteta Smrt in deklica skomponiral krhko občutje, v katerem se mešajo nepolegla groza in prva znamenja starega rutinskega vsakdanjika (Poglejte, ljudje gredo – / popravljajo si zobe.); nesmrtnost zla in vendar enakovredna navzočnost dobrega. Zadnji verzi se glasijo: Ne jokaj, deklica! / Ne jokaj, lepa hčerka! // Nikdar in nikoli / se ne bo nehal boj / med Dobrim in Zlom.

Zveni preprosto – a to je govorica, v kateri se oglaša še živa izkušnja pekla, pojma dobrega in zla imata otipljivo težo. Sicer pa Sidranova poezija, kolikor raste iz bosanske tragedije, preigrava različne označevalske registre, navzoča sta tožba in sarkazem, sentimenta zraven ni. Sidran je, kot je razvidno tudi iz njegove scenaristike, človek apriorne distance in torej tudi umaknjene, diskretne modrosti. To najbrž velja za celoten pesnikov opus; prevajalčev izbor se je usmeril na »sarajevski ciklus«, verjamemo, da je najzanimivejši.

Kratek ekskurz

Težko se je na tem mestu izogniti omembi še enega velikega bosanskega pesnika, jugoslovanskega svetovljana, dobrega prijatelja slovenskih pesnikov in seveda Sarajevčana Izeta Sarajlića (1930–2002). Pel je več o ljubezni (do žene) kot o obeh vojnah, ki ju je preživel, a zagotovo se njegova in Sidranova poezija srečujeta prav v Sarajevu. Skupaj tvorita sedem desetletij pesniško poantirane zgodovine tega mesta.

Sarajlića omenjam tudi zato, ker je v zbirki Lirika, torej predhodnici sedanje Nove lirike, leta 1999 izšel izbor iz njegove poezije, ki ga je naredil in prevedel Josip Osti. No, in tam sta obsežna spremna beseda ter obvezna kronologija življenja in dela. V Novi liriki, ki izhaja od leta 2006, se ta imenuje V nekaj letnicah, spremna beseda pa je izginila.

Namesto nje se je pojavljal avtopoetični spis predstavljanega avtorja, kar je sicer v redu, ampak ne namesto spremne besede, ki pač lahko, zlasti pri manj znanih ali sploh prvič prevedenih pesnikih, edina postreže s celotnim kontekstom. No, zdaj, vsaj v primeru Abdulaha Sidrana, je izginil še ta. Nova Nova lirika torej? Najbrž niso problem bolj ali manj pridni prevajalci, ampak njihovi delodajalci.