Zakaj Slovenci zamujamo z recepcijo idej svobode

Knjiga Iztoka Simonitija Slovencem nastavlja ogledalo, v katerem se izrišejo nekatere poteze našega naroda, ki so vse prej kot lepe

Objavljeno
29. oktober 2019 11.00
Posodobljeno
29. oktober 2019 11.00
Iztok Simoniti je dolgoletni diplomat, strokovnjak za mednarodne odnose in avtor več knjig in zbirk esejev. Foto Jože Suhadolnik
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik
»Moj tekst ne spada v 'prešernoslovje', ampak prej v politiko,« zapiše Iztok Simoniti v zbirki esejev Vode svobode, v kateri med drugim obravnava Prešernov ep Krst pri Savici. In v isti sapi doda, da različne interpretacije Krsta kažejo, da se naše vrednote, morale, etike razlikujejo, čeprav so sporočila genija, kakršen je bil Prešeren, univerzalna.


Da je Prešeren od vseh nas, da se z njim vsi identificiramo, nikakor ne pomeni, da so vse razlage možne, sprejemljive, legitimne. Preživetveno pomembne so tiste, ki prepoznavajo historično zlo, ki trajno vnaša razdor, trdi avtor knjige. Z vnašanjem razdora misli na latentno in aktivno državljansko vojno, ki jo inscenirata monoteizem in monizem.

Iztok Simoniti je o pisanju svoje prve zbirke esejev Historia magistra mortis (2010) menda dolgo razmišljal, dokler se ni na slavnostni komemoraciji v Auschwitzu, kamor je 27. januarja leta 2005 spremil predsednika Janeza Drnovška, v ledenem naletavanju snega in med poslušanjem druge simfonije Henryka Goreckega, odločil, da knjigo mora napisati. Razumel je, da je »zlo prvotno kulturno vprašanje«. Druga knjiga esejev, Deus vult: o vrednotah kristjanov (2015), se spet ukvarja z velikim zlom. Tu pokaže, kako je etika, ki je slonela na krščanski veri in njenem etosu, povzročila v Evropi dve svetovni vojni. In prav to temeljito razmišljanje o velikem zlu je tudi pogonski motor, na katerem je zasnoval esej o Krstu pri Savici.



ℹIztok Simoniti Vode svobode
Cankarjeva založba, 2019


Simonitijeve interpretacije Krsta pri Savici torej ne nosijo toliko polemičnega naboja, kot so predvsem nadaljevanje avtorjevih razmišljanj: Prešeren v Krstu razkriva bistvo obeh tradicij, monoteistične in svobodomiselne. Ker je Prešeren pisal o posledicah katoliškega besa protireformacije in zmagi prekrščevalcev, je logična naslednja misel – protireformacija je zavrla intelektualni duhovni, kulturni, politični razvoj naroda. Te ugotovitve potrdi s številkami. Med letoma 1550 in 1600 so protestanti napisali 56 slovenskih knjig, od tega dve tretjini Trubar, in jih natisnili v nekaj tisoč izvodih. Katoliki so se usmilili le Dalmatinove Biblije. V ponazoritev postreže še s podatkom, da so katoliki med letoma 1600 in 1740 natisnili le štiri slovenske knjige, od tega tri nabožne.
 

Žrtve zamud


»Kot diplomat sem o izkušnji logocida spraševal Slovake, Hrvate in Madžare, pa Norvežane, Latvijce, Estonce, Litovce in Fince; takega napada na intelekt ni utrpel noben majhen narod.« Nasilje rekatoliziranih protireformacijskih oblasti nad komaj zapisanim, komaj rojenim slovenskim jezikom naj bi bilo razlog za večno duhovno in intelektualno in politično zamudništvo Slovencev. Zato smo šele 150 let kasneje začeli oblikovati omiko na vseh ravneh, od kmetijstva do literature, od prava do glasbe, od gospodarstva do filozofije. Zamujali smo tudi z recepcijo idej svobode – francoske revolucije, pomladi narodov in moderne. Žrtve zamud niso samo Prešeren in njegovi, temveč naj bi še danes čutili demokratični deficit.
Ker smo seznanjeni s Simonitijevimi izpeljavami, nas poudarki, češ da velikim narodom cerkev ne škodi, saj so nosilci racionalne misli dovolj močni, da kleru preprečijo zaviranje razvoja in blaginje družbe, majhnim pa škodi, ker je kler del oblasti, ki goji razkol, ne presenetijo. Morda nekoliko trpka je le ugotovitev, da Prešeren z genocidnim religioznim nasiljem razkriva, da je vera v enega Boga vedno nasilna. Totalne ideje bijejo totalne vojne, saj hočejo življenja totalno podrediti.
 

Evropski liberalec


Iz zadnjega literarnega eseja, ki je sežetek Simonitijevih izpeljav in inteligentna interpretacija tistega, kar je Prešeren »želel povedati« v Krstu, je več kot jasno, kakšni so metodološki okviri te knjige. Simoniti je evropski liberalec, ki zagovarja postulat parlamentarizma in demokracije. Ker gre za kariernega diplomata in izrednega profesorja diplomatskega prava, so njegove umestitve Slovenije v širši evropski duhovnozgodovinski kontekst lucidne in precizne. Lucidnost je mogoče pripisati temu, da so razmisleki o delovanju demokracije v vsakodnevnem življenju kulturološki, saj se zelo natančno navezujejo na strukturo in funkcioniranje človeške psihe. Pri tem koncept, sposojen iz analitične psihologije, dopolnjuje z razmisleki o sekularni etiki. Zanjo trdi, da se je razvila iz grško-rimske in ne judovsko-krščanske tradicije.

Med letoma 1550 in 1600 so protestanti napisali 56 slovenskih knjig.
V knjigi ne gre le za obsodbo, marveč tudi za iskanje rešitev.
Pri dolgi zgodovini razvrednotenja tretjega sveta ni sodelovala le cerkev, temveč tudi evropski humanisti.


Glede slovenske situacije je Simoniti torej jasen. Ker pri nas ne deluje demokracija, ne deluje pravna država in posledično tudi sprava ne. Da je danes v Sloveniji razkol večji kot pred desetletji, ne pomeni, da je sprava mit, ampak da demokracija ne deluje. Za polobsedno stanje je krivo to, da tri veje oblasti, zakonodajna, izvršna in pravosodna, ne nadzirajo lobijev, temveč jim že dolgo asistirajo.

Toda v knjigi Vode svobode ne gre le za obsodbo, marveč tudi za iskanje rešitev. V prvem eseju o odnosu med demokracijo in spravo pojasnjuje, zakaj nerazčiščena sedanjost jamči za nerazčiščeno preteklost in slabo prihodnost. Sprava ne zahteva samo razčiščenosti časa 1941–1945–1991, ampak to zahteva tudi za 25 let države Slovenije.

Pozivi, da je treba razkriti interes osamosvojiteljske politike po letu 1990, ali pa opozarjanje na kulturo izmikanja, ki jo gojijo ustavna sodišča ter poimensko navedeni ustavni sodniki, se vračajo k istemu izhodišču. V demokraciji je oblast ljudstva in vseh večin podrejena vladavini zakona. Zakon je ustava, ki obljublja pravice, te pa ne sme vzeti nobena večina ali oblast, ki hoče veljati za demokratično. To je smisel in cilj ustavnega demokratizma, nam upoveduje avtor, ki od nas zahteva, da delujemo kot odgovorni državljani in se zavedamo svojih pravic, posebej pravice do upora.
 

Vernik Evrope


V nekaterih esejih izjave nazorskih sodnikov, ki verujejo, da je božja metafizika opora, in klerikov, ki napadajo moderno pravno misel in prakso, okliče za idiotske. Tudi očitke, da izjave jemlje iz konteksta, vehementno ovrže. Demokratična država ne sme religioznih postulatov vgraditi v svoj etični, moralni in pravni sistem. Tu napeljuje na misel, zapisano v eseju o Prešernovem Krstu: »Tora, Biblija, Koran so nabiti z genocidnimi recepti.« Da država z nedotakljivostjo »elit« vzpostavlja dve kategoriji ljudi, zakonov in prava, je izum današnjosti, ki ga pripisuje slabo delujočemu pravosodju. Zaradi nazorskega kadrovanja ustavnega sodišča obstaja nevarnost, da demokratične institucije postanejo samo lupina. Tu je svoje opravila tudi vzhodnoevropska ustavna tradicija. In pri ožigosanju te je nepopustljiv. Vzhodnjakom – Srednjeevropejcem preostane le, da se prilagodimo Zahodu.

image
Avtor se v knjigi, v kateri načenja različna vprašanja, vseskozi navezuje na slovensko zgodovino in na ne ravno bleščečo sedanjost. Foto Voranc Vogel


Večkrat ponovljeni teorem moderne države, ki temelji na svobodnem odločanju posameznika ter na človeški etiki, ne pa božji, ima – v kontekstu te knjige – pomanjkljivost. Simoniti, ki je vernik demokratične Evrope, pozabi omeniti, da se je evropski liberalizem oblikoval vzporedno z imperialističnim razmahom. Prav glede na to širjenje se je liberalna politična misel v Evropi soočila z vprašanji, kot so univerzalizem, osebne pravice, svoboda menjave, nacionalna skupnost in politična sposobnost, mednarodna zakonitost, narava evropskih odnosov z zunajevropskimi svetovi itd. Pri dolgi zgodovini razvrednotenja in ponižanja tako imenovanega tretjega sveta ni sodelovala le cerkev, temveč tudi evropski humanisti, razsvetljenci, modernisti. Za mnoge očete demokratične Evrope, ki jih navaja tudi Simoniti (Kanta na primer), je značilen kategorični rasizem, čeprav je to že drug diskurz …