Založniški stres prav posebne vrste
Ena od najlepših letošnjih zgodb frankfurtskega knjižnega sejma je zgodba nove založbe iz Züricha.
Odpri galerijo
Daniel Kampa z Olgo Tokarczuk na novinarski konferenci v hiši Heinricha Heineja v Düsseldorfu Foto založba Kampa
»Do enih je bilo običajno norenje mlade založbe, ki se pripravlja na svoj prvi nastop na velikem knjižnem sejmu,« je letošnji 10. oktober opisal ustanovitelj založbe Kampa Daniel Kampa, »po razglasitvi, da Nobelovo nagrado za književnost prejme Olga Tokarczuk, pa je norenje dobilo še malce bolj divjo obliko.«
»Po telefonu se je oglasila dama iz Švedske,« je Kampa povedal novinarju založniške revije BuchMarkt, »in spraševala, kako najti pisateljico, češ da je Akademija ne more doseči. Olga je bila tisti hip v Nemčiji na bralni turneji, na avtocesti nekje med Potsdamom in Bielefeldom. V pisarno smo nenadoma dobili na stotine klicev in mejlov, prav tako pisarna Politycki & Partner, naši tiskovni predstavniki v Hamburgu.
Klical je novinar ameriške radijske postaje in nujnost svojega klica poudaril s podatkom, da imajo trideset milijonov poslušalcev. Ko smo dve uri po oznanitvi nagrade imeli za 1200 strani obsegajoči roman Jakobove bukve, ki smo ga prodali 1200 izvodov, več kot deset tisoč novih naročil, je naša zmeraj umirjena vodja prodaje lapidarno ugotovila: 'Mislim, da bi se morda morali odločiti za ponatis'.«
Daniel Kampa, po rojstvu Nemec staršev iz Poljske, je dvajset let delal za založbo Diogenes iz Züricha, v celoti je skrbel za zbirko žepnih knjig, kasneje še nekaj let za hamburško založbo Hoffmann und Campe. Že pred časom je v Zürichu, na Zürichbergu, kupil razpadajočo hišo in se lotil prenove, a ga je povabilo v Hamburg, kjer je pomagal postaviti na noge hčerinski založbi Atlantik in Tempo, premotilo, za vrnitev pa se je odločil, ko je izvedel, da bo postal oče.
Z založbo je imel posebne načrte, kot velik ljubitelj romanov Georgesa Simenona je od Diogenesa odkupil pravice za romane o komisarju Julesu Maigretu in pred dvema letoma si je zamislil natančnejši program svoje založbe: novi romani ameriških, britanskih, poljskih in nemških avtorjev, klasiki (od Josepha Rotha, Čehova do Scotta Fitzgeralda, katerega Velikega Gatsbyja prebere najmanj enkrat na leto), poseben izbor neleposlovnega branja, ki se osredotoča na pogovore s pisatelji in drugimi umetniki, predvsem pa Simenon. V načrtu ima projekt prve nemške izdaje celotnega Simenonovega opusa z imenitnim komisarjem, v dveh letih upa na izdajo 75 knjig in začel je udarno, v letošnjem pomladnem programu je izšlo osemnajst naslovov, do konca leta bo še šestnajst novih.
Založbo je Kampa lani začel s štirimi zaposlenimi, dvema prostovoljkama in zastopnikom v Berlinu, a brez posebne formativne faze, v prvem programu ni bilo nič manj kot štirideset knjig, prve so izšle lani septembra.
Ponudba programa knjig intervjujev je razkošna, v njem so knjige pogovorov z Billyjem Wilderjem, Virginio Woolf, Jorgejem Luisom Borgesom, Federicom Fellinijem, Henrijem Matissom, Margaret Atwood, Oscarjem Wildom, Henryjem Jamesom, Paulom Therouxom, Susan Sontag, Georgeem Steinerjem, Davidom Bowiejem, Joan Didion, Josephom Rothom. Vmes so se znašli še knjige Lucie Berlin (Welcome Home) in štirje romani Williama Boyda.
Po letu dni Kampa pravi, da jih trenutno preživljajo knjige o Maigretu, a to se bo zdaj, po 10. oktobru, verjetno spremenilo: ta hip ima založba Kampa na trgu Jakobove bukve in Begune, ki so Olgi Tokarczuk lani prinesli nagrado booker international, že na prihodnji mesec je Kampa premaknil izid še treh njenih knjig, izdal bo Pravek in druge čase, Dnevno hišo, nočno hišo in roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, za katerega mu je pravice hitro in brez komplikacij predala založba Schöffling.
»Zdaj so naše težave drugačne,« pravi Kampa, »začetna naklada Jakobovih bukev in Begunov je bila tri tisoč izvodov, zdaj smo se odločili za ponatisa po petnajst tisoč izvodov, produkcija in tiskarji so v stresu, a to je stres vesele vrste. Usoda knjig Olge Tokarczuk na nemškem knjižnem trgu je bila žalostna, njena dela so izdajali različni založniki, jim kasneje znižali ceno, na koncu jih niso več ponatiskovali. Ko sem ustanovil založbo, sem pomislil, da je vodilni ženski glas sodobne poljske literature, in če sem dovolj nor, da ustanavljam založbo, bom tudi dovolj nor, da kupim in dam v program 1200 strani obsegajočo knjigo, kakršna je Jakobove bukve, in za prevod odštejem okroglih trideset tisoč evrov.«
»Po telefonu se je oglasila dama iz Švedske,« je Kampa povedal novinarju založniške revije BuchMarkt, »in spraševala, kako najti pisateljico, češ da je Akademija ne more doseči. Olga je bila tisti hip v Nemčiji na bralni turneji, na avtocesti nekje med Potsdamom in Bielefeldom. V pisarno smo nenadoma dobili na stotine klicev in mejlov, prav tako pisarna Politycki & Partner, naši tiskovni predstavniki v Hamburgu.
Klical je novinar ameriške radijske postaje in nujnost svojega klica poudaril s podatkom, da imajo trideset milijonov poslušalcev. Ko smo dve uri po oznanitvi nagrade imeli za 1200 strani obsegajoči roman Jakobove bukve, ki smo ga prodali 1200 izvodov, več kot deset tisoč novih naročil, je naša zmeraj umirjena vodja prodaje lapidarno ugotovila: 'Mislim, da bi se morda morali odločiti za ponatis'.«
Daniel Kampa, po rojstvu Nemec staršev iz Poljske, je dvajset let delal za založbo Diogenes iz Züricha, v celoti je skrbel za zbirko žepnih knjig, kasneje še nekaj let za hamburško založbo Hoffmann und Campe. Že pred časom je v Zürichu, na Zürichbergu, kupil razpadajočo hišo in se lotil prenove, a ga je povabilo v Hamburg, kjer je pomagal postaviti na noge hčerinski založbi Atlantik in Tempo, premotilo, za vrnitev pa se je odločil, ko je izvedel, da bo postal oče.
Z založbo je imel posebne načrte, kot velik ljubitelj romanov Georgesa Simenona je od Diogenesa odkupil pravice za romane o komisarju Julesu Maigretu in pred dvema letoma si je zamislil natančnejši program svoje založbe: novi romani ameriških, britanskih, poljskih in nemških avtorjev, klasiki (od Josepha Rotha, Čehova do Scotta Fitzgeralda, katerega Velikega Gatsbyja prebere najmanj enkrat na leto), poseben izbor neleposlovnega branja, ki se osredotoča na pogovore s pisatelji in drugimi umetniki, predvsem pa Simenon. V načrtu ima projekt prve nemške izdaje celotnega Simenonovega opusa z imenitnim komisarjem, v dveh letih upa na izdajo 75 knjig in začel je udarno, v letošnjem pomladnem programu je izšlo osemnajst naslovov, do konca leta bo še šestnajst novih.
Založbo je Kampa lani začel s štirimi zaposlenimi, dvema prostovoljkama in zastopnikom v Berlinu, a brez posebne formativne faze, v prvem programu ni bilo nič manj kot štirideset knjig, prve so izšle lani septembra.
Ponudba programa knjig intervjujev je razkošna, v njem so knjige pogovorov z Billyjem Wilderjem, Virginio Woolf, Jorgejem Luisom Borgesom, Federicom Fellinijem, Henrijem Matissom, Margaret Atwood, Oscarjem Wildom, Henryjem Jamesom, Paulom Therouxom, Susan Sontag, Georgeem Steinerjem, Davidom Bowiejem, Joan Didion, Josephom Rothom. Vmes so se znašli še knjige Lucie Berlin (Welcome Home) in štirje romani Williama Boyda.
Po letu dni Kampa pravi, da jih trenutno preživljajo knjige o Maigretu, a to se bo zdaj, po 10. oktobru, verjetno spremenilo: ta hip ima založba Kampa na trgu Jakobove bukve in Begune, ki so Olgi Tokarczuk lani prinesli nagrado booker international, že na prihodnji mesec je Kampa premaknil izid še treh njenih knjig, izdal bo Pravek in druge čase, Dnevno hišo, nočno hišo in roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, za katerega mu je pravice hitro in brez komplikacij predala založba Schöffling.
»Zdaj so naše težave drugačne,« pravi Kampa, »začetna naklada Jakobovih bukev in Begunov je bila tri tisoč izvodov, zdaj smo se odločili za ponatisa po petnajst tisoč izvodov, produkcija in tiskarji so v stresu, a to je stres vesele vrste. Usoda knjig Olge Tokarczuk na nemškem knjižnem trgu je bila žalostna, njena dela so izdajali različni založniki, jim kasneje znižali ceno, na koncu jih niso več ponatiskovali. Ko sem ustanovil založbo, sem pomislil, da je vodilni ženski glas sodobne poljske literature, in če sem dovolj nor, da ustanavljam založbo, bom tudi dovolj nor, da kupim in dam v program 1200 strani obsegajočo knjigo, kakršna je Jakobove bukve, in za prevod odštejem okroglih trideset tisoč evrov.«
