Založništvo iz kronične v še globljo krizo
Zdravko Kafol: Panoga je paralizirana, na kolenih, pomoč resnično potrebuje.
Odpri galerijo
Država naj po mnenju zborničnega združenja založnikov in knjigotržcev začne izpolnjevati že sprejete in zapisane obveznosti: kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi, kupovati knjige za šolske knjižnice, kot je določeno v aktih … Foto: Reuters
Prejšnji torek si je minister za kulturo Vasko Simoniti na tiskovni konferenci, ki je v očeh kulturnikov ostala v spominu kot konferenca, na kateri minister še ni vedel povedati, da bo tako rekoč čez nekaj ur vlada, katere član je, za naslednji dan dopustila odpiranje knjižnic, galerij in muzejev, privoščil tudi oceno, da v času dosedanje krize »področje knjige ni bilo hudo prizadeto«. Zbornično združenje založnikov in knjigotržcev mu je odgovorilo z javnim pismom.
V pismu so navedli, da številke, pridobljene s tremi anketami, kažejo, da je panoga založništva in knjigotrštva od začetka krize zaradi koronavirusa do danes utrpela skoraj šestmilijonsko znižanje prihodkov, vsak naslednji podoben mesec bi po njihovih izračunih za panogo pomenil dodatnih 3,8 milijona evrov izgubljenih prihodkov.
Dodali so, da založniška in knjigotržna panoga nujno potrebujeta trajne sistemske rešitve, saj sta kronično podhranjeni in v desetletnem upadanju, promet se je namreč od leta 2008 zmanjšal za polovico, navrgli so še, da je nedavno znižanje davka na dodano vrednost za elektronske publikacije dobro izhodišče, vendar bo treba še bolj zavihati rokave in v sodelovanju z vsemi akterji, od založnikov, interesnih društev, knjižnic do gospodarstvenikov, najti sistemsko rešitev.
Za dodaten komentar smo zaprosili Zdravka Kafola, direktorja Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Upam, da bo, saj je panoga paralizirana, na kolenih, in resnično potrebuje pomoč. Po eni strani vsi skupaj, od samozaložnikov, prek zavodov in društev, do največjih založb, v strukturi domačega BDP vrednostno predstavljamo le slabi dve tisočinki, po drugi strani pa je založništvo in knjigotrštvo dejavnost na presečišču kulture, gospodarstva in izobraževanja in zato konstitutivna dejavnost naše družbe, ključna za ohranitev slovenskega jezika.
Dodaten problem je, da se panoga, v primerjavi z vsemi drugimi, od zadnje finančne krize še ni konsolidirala, je kronično podhranjena in v desetletnem upadanju, promet se je zmanjšal za več kot polovico, dogaja se erozija založniških standardov …, tako da je sedanja kriza zaradi koronavirusa dodaten šok. Iz stanja kronične krize smo prešli v stanje akutne, še globlje krize.
Če potegnem vzporednico s človeškim telesom, virus ima lahko drugačne posledice pri zdravem mladostniku, ki bo bolezen sorazmerno hitro in brez posledic premagal, kot pri osebi, ki se že desetletje bori s kronično boleznijo, je izgubila polovico telesne teže in bo za preživetje potrebovala intenzivno nego in respirator.
Izvedli smo tri spletne ankete, prvo 24. februarja, ko je bil virus še na zaslonih naših televizorjev, zadnjo prejšnji teden, ko smo spraševali založnike in knjigotržce o aprilskem poslovanju, o dejstvih in številkah, ne le o ocenah in predvidevanjih.
Odgovori so prišli od majhnih, družinskih založb, kulturnih društev, zavodov in največjih gospodarskih družb; od tistih, ki jim knjiga predstavlja temeljno dejavnost, do tistih, za katere je samo dodatna, dopolnilna. Odgovori so bili skoraj enoznačni: ker so bile zaprte vse prodajne poti – razen spletne –, šole, knjižnice, knjigarne – več kot 500 ljudi je na čakanju –, je promet v založništvu upadel za 80–85 odstotkov, v knjigotrštvu pa za 95 odstotkov.
Panoga se je tako rekoč ustavila, na telefonske klice v nekatere založbe so se, podobno kot v hotelih, javljali avtomatski odzivniki. Včeraj so se, po dolgih šestih tednih, ponovno odprle knjigarne, ki so srce knjižne industrije in njena najpomembnejša prodajna pot. Slovenski knjigarji, avtorji, prevajalci, uredniki … bodo veseli, če jih boste obiskali in kupili kakšno knjigo več.
Tudi če bi se spletna prodaja knjig podvojila ali občasno potrojila, kot se je to razveseljivo pokazalo v času krize, je to še zmeraj manj kot štiri odstotke tistega, kar mora panoga prodati na mesec, da vsaj približno preživi v obsegu, kot obstaja zdaj. Panoga mora delovati celovito, profesionalno in trajnostno z urejenimi vsemi prodajnimi potmi. Njen obstoj je odvisen od različnih distribucijskih poti, predvsem pa od knjigarn, knjižnic, šol, drugih vzgojno-izobraževalnih ustanov ter fizičnih prodajnih mest. Zato smo poslali na kulturno, gospodarsko in izobraževalno ministrstvo predlog nujnih ukrepov za preživetje slovenskega knjižnega založništva in knjigotrštva.
Na ministrstvu za kulturo smo se z državno sekretarko že sestali, pogovor je bil konstruktiven in obetajoč, na termine na drugih dveh ministrstvih še čakamo. Naši pozivi za pomoč temeljijo na trdnih argumentih in dejstvih, in kakor je slovenska politika panogi lani priznala poseben status s soglasno podporo znižani stopnji davka, sem prepričan, da bo država prepoznala njen posebni pomen tudi znotraj tretjega paketa interventne pomoči, ki se pripravlja. Pričakujemo razumevanje in pomoč v sorazmerju z drugimi, v času krize zaradi koronavirusa še posebej prizadetimi in predvidoma dlje okrevajočimi sektorji gospodarstva.
Za dolgoročno, trajnostno gospodarsko stabilizacijo panoge moramo spremeniti vrednostno naravnanost širšega družbenega okolja do knjige in način delovanja celotnega izobraževalnega sistema do bralne kulture. Za začetek tega procesa je nujno, da država začne izpolnjevati sprejete in zapisane obveznosti: kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi, kupovati knjige za šolske knjižnice, kot je določeno v aktih, dvigniti znesek knjižničnega nadomestila, plačevati fotokopiranje intelektualne lastnine po evropskih merilih … Knjigarnam je treba podeliti status nacionalno pomembne infrastrukture ter jim vrniti vlogo distribucijskih centrov za učbenike, ki so bili iz njih 'izgnani'.
Ker je četrtina prebivalstva Slovenije funkcionalno nepismena, je treba zagotoviti zadostna sredstva za kontinuirano izvajanje celovite, nacionalne knjižne kampanje za povečanje bralnih in nakupovalnih navad državljanov in državljank, ki bi dosegla vrh z nacionalnim letom branja leta 2022, ko bo Slovenija država gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu.
Pa še nekaj, treba bi bilo rešiti desetletje dolg proces iskanja ustreznega statusa naše največje založbe, Mladinske knjige, saj ima ta zaradi svojega položaja v panogi največjo odgovornost in skrb za njen razvoj.
V pismu so navedli, da številke, pridobljene s tremi anketami, kažejo, da je panoga založništva in knjigotrštva od začetka krize zaradi koronavirusa do danes utrpela skoraj šestmilijonsko znižanje prihodkov, vsak naslednji podoben mesec bi po njihovih izračunih za panogo pomenil dodatnih 3,8 milijona evrov izgubljenih prihodkov.
Dodali so, da založniška in knjigotržna panoga nujno potrebujeta trajne sistemske rešitve, saj sta kronično podhranjeni in v desetletnem upadanju, promet se je namreč od leta 2008 zmanjšal za polovico, navrgli so še, da je nedavno znižanje davka na dodano vrednost za elektronske publikacije dobro izhodišče, vendar bo treba še bolj zavihati rokave in v sodelovanju z vsemi akterji, od založnikov, interesnih društev, knjižnic do gospodarstvenikov, najti sistemsko rešitev.
»Včeraj so se, po dolgih šestih tednih, ponovno odprle knjigarne ... slovenski knjigarji, avtorji, prevajalci, uredniki … bodo veseli, če jih spet obiščete in kupite kakšno knjigo več,« je poudaril Zdravko Kafol. Foto osebni arhiv
Gospod Kafol, na začetku leta sem komentiral: knjižna produkcija dežele, ki bo leta 2022 častna gostja največjega knjižnega sejma na svetu, upada. Oprl sem se na rezultate lanske raziskave Knjiga in bralci, ki je razkrila skrb zbujajoče stanje, kar zadeva bralne navade in knjige. Novi minister za kulturo je, nasprotno, vsaj o zadnjih tednih ugotovil, da '… področje knjige niti ni bilo hudo prizadeto …', zato ste mu z zbornice napisali javno pismo. Mislite, da bo kakorkoli pomagalo?
Upam, da bo, saj je panoga paralizirana, na kolenih, in resnično potrebuje pomoč. Po eni strani vsi skupaj, od samozaložnikov, prek zavodov in društev, do največjih založb, v strukturi domačega BDP vrednostno predstavljamo le slabi dve tisočinki, po drugi strani pa je založništvo in knjigotrštvo dejavnost na presečišču kulture, gospodarstva in izobraževanja in zato konstitutivna dejavnost naše družbe, ključna za ohranitev slovenskega jezika.
Dodaten problem je, da se panoga, v primerjavi z vsemi drugimi, od zadnje finančne krize še ni konsolidirala, je kronično podhranjena in v desetletnem upadanju, promet se je zmanjšal za več kot polovico, dogaja se erozija založniških standardov …, tako da je sedanja kriza zaradi koronavirusa dodaten šok. Iz stanja kronične krize smo prešli v stanje akutne, še globlje krize.
Če potegnem vzporednico s človeškim telesom, virus ima lahko drugačne posledice pri zdravem mladostniku, ki bo bolezen sorazmerno hitro in brez posledic premagal, kot pri osebi, ki se že desetletje bori s kronično boleznijo, je izgubila polovico telesne teže in bo za preživetje potrebovala intenzivno nego in respirator.
Država naj bi po mnenju zborničnega združenja založnikov in knjigotržcev začela izpolnjevati sprejete in zapisane obveznosti: kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi, kupovati knjige za šolske knjižnice, kot je določeno v a
Imate konkretnejše podatke o zdajšnjem stanju na založniškem polju? V javnem pismu trdite: številke, pridobljene na podlagi treh izvedenih anket, kažejo, da je panoga založništva in knjigotrštva od začetka krize zaradi koronavirusa do danes utrpela 5,7 milijona evrov manj prihodkov, vsak naslednji podoben mesec bi za panogo pomenil dodatnih 3,8 milijona evrov izgubljenih prihodkov. Kako so bile izvedene omenjene ankete?
Izvedli smo tri spletne ankete, prvo 24. februarja, ko je bil virus še na zaslonih naših televizorjev, zadnjo prejšnji teden, ko smo spraševali založnike in knjigotržce o aprilskem poslovanju, o dejstvih in številkah, ne le o ocenah in predvidevanjih.
Odgovori so prišli od majhnih, družinskih založb, kulturnih društev, zavodov in največjih gospodarskih družb; od tistih, ki jim knjiga predstavlja temeljno dejavnost, do tistih, za katere je samo dodatna, dopolnilna. Odgovori so bili skoraj enoznačni: ker so bile zaprte vse prodajne poti – razen spletne –, šole, knjižnice, knjigarne – več kot 500 ljudi je na čakanju –, je promet v založništvu upadel za 80–85 odstotkov, v knjigotrštvu pa za 95 odstotkov.
Panoga se je tako rekoč ustavila, na telefonske klice v nekatere založbe so se, podobno kot v hotelih, javljali avtomatski odzivniki. Včeraj so se, po dolgih šestih tednih, ponovno odprle knjigarne, ki so srce knjižne industrije in njena najpomembnejša prodajna pot. Slovenski knjigarji, avtorji, prevajalci, uredniki … bodo veseli, če jih boste obiskali in kupili kakšno knjigo več.
Celotna spletna prodaja, ste navedli v javnem pismu ministru, v strukturi prihodkov slovenskih založb predstavlja skromen odstotek ali dva, tako da povečanje v času krize ne vpliva bistveno na prodajni izid. Pomagal bi predlog o interventnem odkupu po 250 izvodov knjig iz založniških zalog in po 250 izvodov knjig, ki bodo izšle od marca do maja. Ste od ministra Vaska Simonitija, državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc, ministrice Simone Kustec in ministra Zdravka Počivalška dobili kak smiseln odgovor?
Tudi če bi se spletna prodaja knjig podvojila ali občasno potrojila, kot se je to razveseljivo pokazalo v času krize, je to še zmeraj manj kot štiri odstotke tistega, kar mora panoga prodati na mesec, da vsaj približno preživi v obsegu, kot obstaja zdaj. Panoga mora delovati celovito, profesionalno in trajnostno z urejenimi vsemi prodajnimi potmi. Njen obstoj je odvisen od različnih distribucijskih poti, predvsem pa od knjigarn, knjižnic, šol, drugih vzgojno-izobraževalnih ustanov ter fizičnih prodajnih mest. Zato smo poslali na kulturno, gospodarsko in izobraževalno ministrstvo predlog nujnih ukrepov za preživetje slovenskega knjižnega založništva in knjigotrštva.
Na ministrstvu za kulturo smo se z državno sekretarko že sestali, pogovor je bil konstruktiven in obetajoč, na termine na drugih dveh ministrstvih še čakamo. Naši pozivi za pomoč temeljijo na trdnih argumentih in dejstvih, in kakor je slovenska politika panogi lani priznala poseben status s soglasno podporo znižani stopnji davka, sem prepričan, da bo država prepoznala njen posebni pomen tudi znotraj tretjega paketa interventne pomoči, ki se pripravlja. Pričakujemo razumevanje in pomoč v sorazmerju z drugimi, v času krize zaradi koronavirusa še posebej prizadetimi in predvidoma dlje okrevajočimi sektorji gospodarstva.
'Če bomo pustili, da založništvo propade, bo nenadoma tudi knjižnični sistem, ki je edinstven v svetu, odveč.' Tako je te dni svarilno zapisal nekdanji direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregl. Kakšni so vaši predlogi oblasti za dolgoročno rešitev panoge, o kateri pravite, da je tudi konstitutivna dejavnost tukajšnje družbe?
Za dolgoročno, trajnostno gospodarsko stabilizacijo panoge moramo spremeniti vrednostno naravnanost širšega družbenega okolja do knjige in način delovanja celotnega izobraževalnega sistema do bralne kulture. Za začetek tega procesa je nujno, da država začne izpolnjevati sprejete in zapisane obveznosti: kupovati knjige za splošne knjižnice, kot velevajo predpisani standardi, kupovati knjige za šolske knjižnice, kot je določeno v aktih, dvigniti znesek knjižničnega nadomestila, plačevati fotokopiranje intelektualne lastnine po evropskih merilih … Knjigarnam je treba podeliti status nacionalno pomembne infrastrukture ter jim vrniti vlogo distribucijskih centrov za učbenike, ki so bili iz njih 'izgnani'.
Ker je četrtina prebivalstva Slovenije funkcionalno nepismena, je treba zagotoviti zadostna sredstva za kontinuirano izvajanje celovite, nacionalne knjižne kampanje za povečanje bralnih in nakupovalnih navad državljanov in državljank, ki bi dosegla vrh z nacionalnim letom branja leta 2022, ko bo Slovenija država gostja na frankfurtskem knjižnem sejmu.
Pa še nekaj, treba bi bilo rešiti desetletje dolg proces iskanja ustreznega statusa naše največje založbe, Mladinske knjige, saj ima ta zaradi svojega položaja v panogi največjo odgovornost in skrb za njen razvoj.
