Zapeljevanju na delovnem mestu je odzvonilo

Nove moralne vrednote v ljubezenskih romanih pod vplivom gibanja #jaztudi.

Objavljeno
09. oktober 2018 08.00
Posodobljeno
09. oktober 2018 08.00
V najnovejših ljubezenskih romanih se romance ne spletajo več med sodelavci, ampak na nekem nevtralnem terenu. FOTO: Creative Commons 
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Gibanje #jaztudi je v letu dni obstoja pretreslo ZDA in prestopilo njihove meje, zrušilo več deset močnih moških, toda zdaj je začelo sprožati tudi delitve v družbi. Družba zaradi tega gibanja nikoli več ne bo taka, kot je bila, toda kakšen bo dolgoročni vpliv, še ni mogoče reči. Gibanje je vplivalo tudi na romane, za zdaj predvsem v ZDA, a gotovo bodo pisanje spremenili tudi drugi avtorji.

Preden je avtorica HelenKay Dimon svoj novi ljubezenski roman Reunion with Benefits – izmišljeno zgodbo o izvršni direktorici in njenem ljubimcu ter nekdanjem šefu – poslala urednikom, se je posvetovala s prijateljem, ki dela na oddelku za človeške vire pri neki zavarovalnici. Avtorica je 50-letna nekdanja odvetnica iz San Diega in to je njen že 25. ljubezenski roman za založbo Harlequin. V zadnji knjigi se je posebej skrbno posvetila glavnemu liku Spenceu Jamesonu in na koncu spremenila nekatere besede, ki jih je izrekel, da bi bil bolj v skladu z najnovejšim duhom časa.


Drugačen značaj moških likov


Lansko jesen, sredi škandala o spolnem nadlegovanju, ko so bili obtoženi zelo vplivni moški, so začeli romanopisci v svojih delih pisati o drugačnih moralnih vrednotah in spreminjati značaje svojih moških likov. Odzvonilo je moškim junakom, ki puščajo grenak priokus in sramotijo podjetja, za katera delajo, kakor na primer Weinstein.

Prav tako se romance ne spletajo več med sodelavci, ampak na nekem nevtralnem terenu. Alfa moški so v ljubezenskih romanih izgubili nekatere svoje dovčerajšnje atribute, perverzneži na delovnem mestu pa so postali glavni negativci.
Spence Jameson, glavni junak romana Reunion with Benefits, je posebej moralen. Ko opazi, da njegov kolega pohotno gleda mlado kolegico, zgrožen pomisli: »To ni profesionalno obnašanje. To je pomanjkanje spoštovanja in to ni v redu.«

Tudi avtorica Lauren LeDonne, ki piše pod psevdonimom Lauren Layne, je med pisanjem romana I Think I Love You, ki se dogaja v uredništvu revije za moške, dojela, da med glavnima junakoma moč ni uravnotežena. »Sklenila sem, da ne morem pisati ljubezenskega romana, v katerem glavna junakinja spi s svojim šefom,« pravi za Wall Street Journal avtorica, ki je zaradi uravnoteženosti v roman dodala še lik glavnega urednika, ki pravi: »Ni mi všeč, če se zaposleni med seboj zbližujejo.«
Takšni novi ljubezenski romani so na družbenih omrežjih poznani kot #ResistanceRomance in menda imajo že zvesto publiko.


Močne ženske in šibki moški


V tem času se uveljavljajo tudi knjige, kakršna je Moč angleške pisateljice Naomi Alderman, distopični roman, na katerega je vplivalo pisanje Margaret Atwood. Čeprav se Aldermanova s pisanjem ukvarja že več kot desetletje, je šele z Močjo, svojim četrtim romanom, prodrla med bralstvo po vsem svetu, tudi slovensko. Knjiga se je že v prvem tednu po izidu uvrstila na lestvico najbolje prodajanih New York Timesa. Govori o najstnicah, v katerih se je razvil novi organ, kjer nastaja električni naboj. Dekleta začnejo svojo moč vaditi na moških, kar se neredko konča s smrtjo. Strah pred ženskami se po moškem svetu širi kot požar in politične posledice so velikanske. Svetu zavladajo ženske. Ženske zavzemajo položaje v gospodarstvu, politiki, mafiji ... Tudi bog je ženskega spola. Čeprav se moč razvije pri večini deklet, sta dve ključni za njeno širjenje.

Urednica Harlequinove zbirke Joanne Grant pravi, da je v zadnjem času vse več novih rokopisov, v katerih so glavne junakinje močne ženske. »Junakinje imajo moč v partnerski zvezi, in čeprav imajo moški položaj in funkcijo, so ženske tiste, ki upravljajo svoje želje in življenja. Glede na to, da ima prava romanca vedno srečen konec, junakinja vedno dobi, kar želi.«
Sophie Stern pa je like v ljubezenskem romanu Rex in Human Resources umestila v različna oddelka softverske družbe Blossom Falls. Lucy dela v marketingu, Rex pa se ukvarja s človeškimi viri in zato romanca menda ni sporna.

Prav neverjetno je, kako hitro se je zgodila sprememba. Še pred kratkim so bralci noreli za erotično-ljubezenskimi 50 odtenki, ki so jih v svetu prodali več kot 150 milijonov in v katerih avtorica E. L. James pripoveduje o bogatem dominantnem moškem, ki si podredi študentko.


Stereotipi


Industrija ljubezenskih romanov je velikanska, druga največja med fikcijskimi romani, bolje prodajana od znanstvene fantastike, fantastike in klasike. Večno vprašanje je, kdo so njihovi bralci. Uveljavili so se vsaj trije stereotipi. Prvi je, da ljubezenske romane berejo samske ženske, ki živijo z mačkami in hrepenijo po moškem. Drugi je, da jih berejo fine ženske s slabim bralnim okusom, neizobražene, neumne, ki jim primanjkuje romanc v resničnem življenju. Tretji stereotip je, da so to starejše ženske, ki imajo dolgočasne zakone.

Koliko ti stereotipi temeljijo na dejstvih, je težko reči, obstaja pa ameriška raziskava. Po raziskavi Ameriškega združenja piscev ljubezenskih romanov v nasprotju s splošnim prepričanjem ljubezenskih romanov ne berejo samo ženske, ampak 84 odstotkov žensk in 16 odstotkov moških. Medtem ko 70 odstotkov bralstva ljubezenskih romanov odkrije ta žanr v starosti med 11. in 18. letom, je večina rednih bralk starejša, v povprečju imajo med 30 in 54 leti. To pomeni, da imajo večinoma partnerje.

Ker je bralstvo ljubezenskih romanov velikansko – več kot polovica žepnih izdaj, prodanih v ZDA, so ljubezenski romani – so izračunali, da na vsako obupano gospodinjo pride ena srečno poročena ženska, ki se sprošča ob ljubezenskem romanu. Na vsako osamljeno starejšo žensko pride ena samozavestna mlajša ženska.

Stereotip, da je ženska fikcija frivolna in da je njeno bralstvo neumno, izhaja iz 18. in 19. stoletja, ko je roman postal priljubljeno čtivo za ženske, ki so se opismenjevale. Splošni vtis o ženski inteligenci res ni bil najboljši, ampak takrat se dekleta niso izobraževala. Zato to danes ne drži, kakor ne drži, da so bralke gospodinje. Ta stereotip se je uveljavil pred letom 1970, ko so se ženske na Zahodu začele zaposlovati, in vztraja vse do danes, ko je večina žensk v službah. Sicer pa je bil dolgo časa poklic gospodinje in mame najpomembnejši za ženske. Jih kaže za to njihovo vlogo omalovaževati? Nikakor, kakor tudi ne za to, da so si popestrile življenje z branjem ljubezenskih romanov. Danes vsekakor ljubezenske romane berejo tudi ženske, ki so v službah.


Šund in odličnost


Celotni žanr ljubezenskih romanov ni šund, kakor trdijo nekateri. So slabši in boljši, nekateri odlični. Nobeden od piscev ljubezenskih romanov se ne trudi, da bi pisal slabo. Velja nasprotno, vsi se trudijo pisati čim bolje in mnogim to odlično uspeva. Sami pravijo, da se presneto namučijo s pisanjem, da pridobijo čim več bralcev. S tem se preživljajo.

Navsezadnje se številni ljubezenski romani uvrščajo med klasike. Preveč jih je, da bi jih našteli, zato naj izpostavimo le nekatere: Ana Karenina Leva Nikolajeviča Tolstoja, Konec afere Grahama Greena, Prevzetnost in pristranost Jane Austen, Viharni vrh Emily Brontë, V vrtincu Charlotte Brontë, Madam Bovary Gustava Flauberta, Doktor Živago Borisa Pasternaka, Nevarna razmerja Pierra Choderlosa de Laclosa, Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda, Ljubezen v času kolere Gabriela Garcie Marqueza ...

Haneke in Atwoodova o posledicah #jaztudi

Michael Haneke, eden najbolj cenjenih sodobnih režiserjev in pisec scenarijev, je v intervjuju za časopis Kurier gibanje #jaztudi imenoval »lov na čarovnice, ki spominja na srednji vek«. Dodal je: »Ta novi puritanizem, ki je obarvan s sovraštvom do moških in ki spremlja gibanje #jaztudi, me skrbi. Kot umetniki se začenjamo bati, ker smo soočeni s tem križarskim pohodom proti vsakršni obliki erotizma.« Haneke, dobitnik prestižnih nagrad, je v intervjuju dejal, da bi moralo biti vsako dejanje posilstva ali prisile kaznovano, in dodal, da »je to histerično prejudiciranje, kakršno je zdaj, odvratno«. Med obtožbami, starimi 20 ali 30 let, je po njegovem mnenju verjetno veliko takih, ki nimajo nikakršne zveze s spolnimi napadi. Dodal je, da filma, kot je erotična drama Cesarstvo čutil Nagise Ôshime, ki je konec sedemdesetih let pritegnil pozornost z nesimuliranimi prizori seksa, danes ne bi mogli posneti, ker »financerji pod pritiskom terorja tega ne bi dopustili«.
Do pretiravanja z zvezi z gibanjem #jaztudi je med mnogimi drugimi kritična tudi pisateljica Margaret Atwood, sicer zavzeta feministka tudi v svojih romanih, ki je ironično izjavila, da bi moški danes potrebovali priročnik, kako se obnašati na zmenku.